Objave z Tagi Železna kapla

O bencinu, cestah in pivu

Če človek pogleda moje zadnje objave, se lahko upravičeno vpraša, če znam še kaj drugega kot kuhat. Nedelja in sobota sta bili tista potepuška varianta. Temperature za moje pojme idealna za motoriranje, sploh če imaš tisti 120 procentni filing. Ta filing je neprecenljiv. Ko vem da gre zelo daleč, ampak ne predaleč. Pa ko spustiš bremzo v glavi za vožnjo navzdol je svet takoj lepši.

Celje-Pavličevo sedlo-Železna kapla-iskanje odprte bencinske v dveh krajih-Železna kapla-Jezerski vrh-Pavličevo sedlo-Celje.

Tale mašina spodaj je ena od tistih, ki se končuje na mat. Bankomat, onimat, tistimat, blablamat…tankomat. Ko že dobesedno na hlape prideš na prvo bencinsko črpalko po skoraj 20 km vožnje, te mine  skoraj vse, ker Avstrijci niso poskrbeli za kakšen prevod(v angleščino) navodil za uporabo tankomata. Pa se od nekod vzame nadvse prijazna mlada koroška Slovenka in pove kako in kaj s tem matom.

Koliko 180 stopinjskih ovinkov je do Jezerskega vrha ne bi vedela. Vem pa da so mi všeč.  Pa ne bi zopet razlagala kakšne hude ceste imajo sosedje, pa kako kar naenkrat vsi vozimo skoraj po omejitvah, pa da je na naši strani največ sfukanih cest ravno okoli Celja. Da so vsak dan večji grebeni po voziščih in tako naprej in nazaj in nikoli konca.

Absolutno priporočam, če ne že vožnje z motorjem, pa obisk v gostišču Prodnik v Ljubnem. Domače, dobro, prijazno in sprejemljive cene. Zmagala je njihova jetrna pašteta in domač kruh z orehi. Jaz si naslednjič naročim samo to dvoje. Sir je bil tudi dober, seveda tudi želodec.

Tisti občutek iz prvega odstavka se ob koncu dneva, ko so konji pod streho, lepo zaokroži s pivom, ki mi ga je deda prinesel prejšnji teden iz Prage.  YouTube slika preogleda

 

  • Share/Bookmark

, ,

Brez komentarjev

Motovanje po Avstriji/III. ali Ne! čez Ljubelj na drugo stran

Nikakor ne priporočam raziskovanja nepoznanih dežel in krajev brez zemljevida, ali  GPSa. Če jo šibaš po avtocestah nimaš kej zgrešit. Če pa ti prevodi imen krajev v slovenščino ne gre najbolje, zna bit kr jeba  :) Edino če je kdo tolk smešn kot midva. Ne, sej ni panike, ampak malček lažje bi blo.

Iz bencinske lepo na desno, pa še enkrat desno in potem  pogled proti Karavankam kar naenkrat pošlje sporočilo levemu prstu za desni smerokaz. Počakam. Ne, čez Karavanke oz. Ljubelj pa jaz ne grem. Ne, pa fertik. Ne znam pojasnit, verjetno sem v isti sekundi sprehodila v mislih čez zemljevid Slovenije. Fak, trda tema bo preveč kilometrov pred Celjem.  Obrneva in po znani cesti nazaj.

Že prej sva se pogovarjala o Železni Kapli. V istem hipu se z ročnimi znaki sporazumeva…desno. Jaz tam sicer naredim prekršek da glava boli, poleg vseh malenkostnih prekoračitev hitrosti. Spet mi je žal, da naju ura tako priganja. Kako lep kraj!!

Da spet ne govorim o cesti! Pravi raj, vam rečem. Ups, kar naenkrat se cesta začne sumljivo ožit in logično! vzpenjat. Že prej sem sicer videla tablo za prehod Pavličevo sedlo in še eno, ki pa ni imelo slo prevoda. Kje je moja nemščina, ko jo rabim?!

Zdaj mi je kristalno jasno, čez Ljublej mi ni bilo, čez pavličevo bom prisiljena po lastni volji.  V mislih sem premlevala cesto iz Logarske do sedla, no ja, sej bo….te strani pač nisem poznala.

Evo, tak pogled od 18. in 50 minut. Na križišču…levo Pavličevo, naravnost Jezerski vrh.

ve se, Ducati :)

In zdaj pot navzdol. Rečem: samo da še dol pridem. Bojan me potolaži: ne samo dol, bo treba še gor in dol.

Pa ne samo enkrat. Žal nisva počakala vmes do prelaza, kakšne gore, kakšen pogled dol v dolino, kakšen pogled naprej! Sej ne morem verjet, čas sem imela okol gledat. Ne znam opisat. Cesta pa ja, ovinki taki da gate trga, ozka da me z avtom tam nihče ne pelje, niti slučajno.

Končno prelaz. Zdaj sem pa skoraj doma. Sploh ni bilo tako hudo, samo do doline še, ki pa ni tako daleč.

Vau, sama sebi čestitam za tole vožnjo navzdol. Jap, Vršič, zdaj pa komot tud ti padeš :)

jeee, stara dobra Logarska dolina

Žal je tale kazal hrbet…

V Mozirju pade zares ornk tema. Cesto poznam in ura je dvajset minut čez osmo, ko priropotava domov. Srečno.

Vse kar me je res bolelo, so bolele roke.

  • Share/Bookmark

, ,

19 komentarjev