Objave z Tagi zelenjava

Soja, krompir in korenje

hehe, naslov, ki ti mora preprečit nadaljne radovedno branje.

Soja v omaki(ne sojina omaka!)

Sojo čez noč namočiš, da pridno nabrekne in jo daš naslednji dan dovolj zgodaj kuhat. Sojo do mehkega skuhat je skoraj nemogoče. Meni se vsaj zdi da ni nikoli mehka. Pišem, kot da jo kuham vsak drugi dan, v bistvu sem pa zadnjič enkrat delala sojine polpete(ful dobre….če najdem kje slikco, jih pokažem), danes pa sem naredila tole omako z njo. Tud doro. V glavnem…soja se kuha v družbi soli in suhe bazilike in koščka lovorjevega lista. Sicer je pa ta soja zrasla na očetovem vrtu, seme sem pa v Italiji ukradla z ene njive. Dolga zgodba, dolga že več kot eno leto..Mogoče kdaj ob priliki kaj več povem.

Na oljčnem olju, jaz dodajam zadnje čase vsepovsod in vedno še žličko tegale vročega olja, spražiš, boh ne daj zažgat drobno zrezano čebulo(jaz rdečo), zraven vržeš pest nalistanih šampinjonov, malček rdeče paprike(sveže) in tisto kuhano sojo…Zaliješ z vodo, če imaš kakšno juho za porabit, si pa itak car(ica). Začiniš po okusu ali pa samo malo popra in soli, če je treba. Vse skupaj se naj kuhlja še kakšnih deset minut, ali manj.

Još jednom…za takole omakco rabimo:

dve skodelici kuhane soje

pol čebule

oljčno olje

tretjino rdeče paprike

tri žlice narezanih šapinjonov

še mal domišljije in to je to

Ker so zrna soje po kuhanju bila še vedno al dente, sem jaz vse skupaj malo pretlačila. Tako je tudi omaka postala gostejša, oz. je dobila podobo priloge.

Sojino prilogo smo jedli poleg zelenjavnih polpetov.

Iz enega velikega olupljenega in kuhanega krompirja, treh kuhanih korenčkov, pol glave kuhane cvetače, enega jajca, žlice popraženega sezama, nekaj prepraženih narezanih šampinjonov in po potrebi moke, vmešaš eno tako zelenjavno packarijo. Napraviš z rokami, ali pa še enostavneje, kar z žlico, zrezkom podobne oblike, položiš v ne prehudo cvrceče olje, na vsaki strani popečeš in spet, to je to.

ps: upam, da ni kdo nevarno narobe pomislil, da sem postala vegetarianka. ne, meso je še vedno nepogrešljiv del tedna.

  • Share/Bookmark

, , , , , , , ,

5 komentarjev

O tem in onem

Brez riža bi bilo dolgočasno v mojem želodcu.  Mlečnega riža pa ne pogrešam. Sploh. Rižote so sila hvaležna reč, prenesejo prav vse, kar zmečeš v ponev.  Občutek imam, da kar naprej “pospravljam” hladilnik in tsti zgornji zamrzovalni del, pa je vedno kakšna stvar, ki se čudno pomika iz enega v drug kot. In tole spodaj je že ena taka rižota, v katero je padlo, kar je bilo pri roki.

Iz kakšnega riža mora bit rižota? Če mene vprašate, samo iz dolgozrnatega! Navodila kuharjev, ki niso amaterji, so seveda drugačna :)

Pisana rižota z zelenjavo, gobami  in morskimi sadeži (za 4 – 5 jedcev)

skodelica riža

oljčno olje

1 čebula

2 korenčka

1/4 zelene

2 papriki

1 svež paradižnik

1 posušen paradižnik

skodelica morskih sadežev

skodelica mešanih gob

sol, kurkuma

………………………………………

Na oljčno oljo damo narezano čebulo, da se hkrati segreva ponev in olje in čebula. Ko čebula postekleni, ji dodamo morje in gobe, mešamo, poskrbimo da se ne skuri, dodamo vso zgoraj omenjeno zelenjavo – narezano na rezance. Po parih minutah mešanja in praženja, dodamo riž, posolimo in dodamo pol žličKe kurkume. Zalijemo s toliko tekočine, da ni na suhem nogenega zrna riža, pokrijemo in na zmerni temperaturi kuhamo dokler riž ne popije vse tekočine.

Jaz sem malo pred koncem kuhanja dodala en na pol posušen paradižnik in pokrila nazaj. Na tistem delu je riž bil bolj dober :)

Za pol/posušene paradižnike vzamemo podolgovate sadeže, jih operemo, razpolovimo in odstranimo semena. V posodi zmešamo polovičke paradižnikov, malo soli, malo posušenega origana in nekaj žlic zares dobrega oljčnega olja. Marinirane paradižnike položimo na pekač, ki smo ga prekrili s peki papirjem. V pečici, ogreti na 110-120 °C, pečemo približno tri ure. Če imamo paradižnikov več, jih pospravimo v kozarčke in prelijemo z ravno tako zares dobrim oljčnim oljem, če pa smo samo preizkušali kako nam uspe, pa jih damo v posodo, ki je ni treba zapirat, ker se bo tako ali tako kmalu porabil. Takšen polsuh paradižnik mora ostat sočen in če imate preklemano srečo, vam bo kakšen privat pridelovalec dobrot mogoče povedal, kaj še položi v olje k paradižnikom.

Takšnole domače sušenje v pečici je malce drago, dobro pa je. Okus je fini, vendar pa daleč od tistega, kar sem nazadnje jedla in je bilo prinešeno iz sejma. No, pa Dobrote.si imajo to.

In da dopoldan ni čisto pust in vsakdanji, sem zamešala skodelico moke z malce vode in soli, prenetlaa v voljno testo, pustila počivat par minut, razvaljala v kroge in spekla v teflonski ponvi z obeh strani in dobila čapati. …simpl in fajn.

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , ,

6 komentarjev

Zopet o gobah in še čemu

Zgodbo o prvem srečanju z ostrigarji sem povedala že v enem komentarju nekaj objav nazaj in ker sem mal lenobe, bom zgodbico simpl prekopirala:

no, zdej sem se pa spomnila ene zgodbice z gobami…pred leti je moj stric zelo reklamiral gojenje in uporabo ostrigarjev.jih je tudi vsake toliko prinesel in ker tega ni bilo malo, je bilo treba te gobe spravit v promet. preizkušeno so bile ocvrte izredno dobre in jaz kot pridna(!) snaha(! kar seveda nisem), nesem pladenj spaniranih gob tašči in tastu. never again! namreč, tast menda organsko ne prebavlja gob in je skoraj izbruhal drobovje. enako se mu je zgodilo tudi s travniškimi kukmaki čez par let, pa to pot nisem bila jaz tista zloba……

bukov ostrigar

Velika prednost pri gojenih gobah je, da so na voljo kadarkoli po trgovinah ali pri gojiteljih, klopa ne moreš fasat, niti križ ne more bolet od prepogostega pripogibaja. Sicer ostrigarji menda rasejo na deblih bukev, tako da pripogibanje itak odpade. Zelo prikladno je tudi, ker odpade tudi sicer zelo zamudno čiščenje, kot pri gobah, nabranih v gozdu. Ampak je pa lušn, ja, ugledat jurčka pod listjem…se strinjam…

Seveda je cvrtje tista najslabša izbira, ampak če ne pretiravamo in če pohate tako kot jaz, enkrat na leto, nas ne bo konec zaradi tega.  Zame je goba na žaru najboljša izbira…

panirane glive

Na krožniku so ostrigarji dobili družbo riža s korenčkom in bučkami ter koromačem.

Gratiriniran koromač je danes zmagal. Če se vam da in ne veste kako….gomolj koromača narežite na rezine ali kakor vam paše, pokuhajte 10 min v rahlo osoljeni vodi, odcedite, ohladite, dajte v ognjevaren pekač, prelijte z mešanico razžvrkljanega jajca, kisle smetane,malo soli, popra in naribanega sira. Jaz sem po vrhu potrosila še ščep suhe bazilike. V vroči pečici 15 minut bo čisto dovolj.

koromač pod prelivom

pekač s koromačem, vzet iz pečice

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , , , ,

3 komentarjev

Fižolovo gobje srečanje s šnitami

Kar se spomnim let iz otroštva, so petki bili brezmesni. Sploh tisti pred veliko nočjo. In ti petki so bili vednooo fižolovi. Fižol z repo, fižol s kislim zeljem, fižol pa solata, fižolova juha, fižolovo vse. Nisem bila pretirano srečna ob teh petkih. Kateri otrok pa bil?

Potem se je prijateljstvo s fižolom nekako obnovilo. Ne vem točno kdaj, ampak se je. Sicer ne s pogostimi srečanji. Ko se srečamo, se pa nujno z veliko žlico, neee, dvema žlicama ocvirkov. Da best.

In kako bi bilo, če ne bi ostalo vedno nekaj za naslednji dan? Danes ne bi bilo fižolove juhe s suhimi gobami. Ali pa ne bi bilo gobove juhe s fižolom. Ne morem se odločit kakšna je. Mogoče je pa porova z gobami in fižolom.

Kakorkoli, potrebujmo tole:

eno manjšo čebulo

tretjino pora

četrt zelene paprike

nekaj žlic oljčnega olja

dve pesti suhih gob(ali pa svežih)

pol litra kuhanega fižola, če je še kaj vode od kuhanja, tudi prav pride

sol, poper, majaron

žlička ricotte za vsak krožnik

Gre pa takole:

Na olju prepražimo narezano čebulo in papriko, dodamo gobe(prej jih moramo obvezno namočiti v vodi in vsake toliko vodo menjati). Mešamo in po potrebi dolivamo po par žlic vode, da se ne prismodi. Dodamo  centimetrske kolutiče pora, še vedno mešamo in še vedno prilivamo tekočino.  Por sem res narezala na precej velike kose, ampak tako se vsaj vidi, da je notri por in prav nič neprijazno ne zgleda.

Ko so por in gobe mehke, prilijemo spasiran fižol s tekočino od kuhanja ali pa vodo, potresemo z majaronom, solimo in popramo. Meni fižolove jedi pašejo, če so malo bolj “spajsi”, zato se je v mojem piskru kuhal tudi čili.

Nekaj je pa kljub temu treba zraven pojest. Tudi takrat nekoč smo imeli zraven takele župe(brez gob in pora sicer) kruhove šnite. Kok sem bla jezna nanje :) Ker se časi pač spreminjajo, se tudi okusi.

Ja, šnite se vračajo v pečico.

Če pogledate na Bajto, boste videli kako šnite dela coprnica in da tako pečenje šnit ni zraslo na mojem zelniku.

Krasen način, da se izognemo rajngli z oljem in cvrtju! Peki papir in 200°C zmagata!

Jaz sem tokrat vsak kos namočenega kruha posula  s kajenskim poprom in rezino česna.

Se opravičujem za rajnglo in vse ostale domače besede, meni so všeč :)

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , ,

8 komentarjev

Nekaj zelenega na žlico

Vlaknine uravnavajo in pospešujejo prebavo, kalij pa ugodno vpliva na visok krvni tlak.

Krepi delovanje imunskega sistema in spodbuja obnovo veznih tkiv

Znižuje visok holesterol, varuje pred srčno-žilnimi obolenji in uravnava raven krvnega sladkorja.

Cink pospešuje nastajanje hormonov (tudi spolnih) ter krepi delovanje živčnega sistema in možganov.

Zaviralci proteaz učinkujejo protirakavo, saj zavirajo nenadzorovano razmnoževanje rakavih celic.

To pravijo o leči.

Lečo lahko pripravimo na veliko načinov. Sama priprava tele juhe je sila enostavna, le kuhanje traja malo dlje. Če jo prej namočimo, bo kuhanje skrajšano.

Zelenjavna juha z lečo

pol skodelice zelene leče(ali katere druge)

2 korenčka

1 koren peteršilja

1 manjši por

2 žlici graha

2 žlici koruze

strok česna

nekaj zrn celega popra

ščep kurkume, ščep čilija, malo morske soli, sveže mlet poper, pol kavne žličke sojine omake

zelen peteršilj ali še bolje koriander(zeleni del)

voda za zalivanje

oljčno olje

V ponev damo oljčno olje, na rahlo ogreto pa vso narezano zelenjavo, razen koruze in peteršilja. Pražimo in mešamo nekaj minut, nato dodamo še lečo, prilijemo vode, tako da je vse lepo pokrito in kuhamo na dokaj zmerni vročini. Ugotovljeno je, da se leča dolgo kuha in vmes lahko počnemo kaj drugega. Ko se nam zdi, da bi že lahko bila mehka, jo poskusimo in če je, primešamo še koruzo in vse začimbe, poper vržemo noter že prej.

.

Solimo čisto na koncu, ko je leča že kuhana, sicer se bo brez potrebe kuhala dlje. Če boste uporabili sojino omako, pa sploh previdno s soljo! In ko je že na mizi, na juho stresemo vso goro sesekljanega peteršilja.

Sprva se zdi, da bi bilo fino pogledat še kakšnen kos mesa….ampak ne, ni potreben… pa še občutek sitosti dolgo traja.

ps: tule je pa še nekaj lečastega. Oblak.

  • Share/Bookmark

, , , , ,

2 komentarjev

Peter Šilj

Pozdravljeni, jaz sem Peter. Peter Šilj….

Nekoč sem imela priliko spoznat človeka s tem imenom in priimkom. Ne verjamete? Sej ni treba :)   Prijazen gospod. Morda, morda se mi je pa sanjalo, ampak te dni sem pogosto mislila nanj. Res. Kupila sem ga za celega 0,46 eura. Zelenih stebel za prav lep šopek. Korenino sem pa dobila iz druge roke.

Tole je zopet ena od kremnih zelenjavnih juh, ki so pripravljene zelo hitro. In zelooo je okusna.

Peteršiljeva kremna juha s praženimi pinjolami in slanino( za štiri ljubitelje tovrstnih juh)

1 petršiljeva korenina

1 manjši krompir

1 manjša čebula, zelo primerna je šalotka

malo oljčnega olja

osem stebel peteršilja

1 l vode ali še boljše piščančje osnove

sol, poper, ščep muškatnega oreščka

štiri žlice pinjol

štiri žlice narezane hamburške slanine

Listi peteršilja so eden najbogatejših naravnih virov močnega antioksidanta, C vitamina. Najbolje ga je uporabljati svežega, ker s kuhanjem in zamrzovanjem izgublja koristne sestavine, s sušenjem pa izgublja aromatičnost.”

V piskru, kjer bomo pripravili juho, ogrejemo oljčno olje, nanj vržemo narezano čebulo, nakockan olupljen krompir in narezano korenino peteršilja. Za izrazitejši okus lahko brez skrbi vzamemo dva korena. Premešamo, malo popražimo in zalijemo z jušno osnovo. Če je nimamo, je malo manj dobra voda, dobra pa je. Naj pa bo topla. Vse se naj kuha do mehkega, oz. kuhanega.  Odstavimo. Dodamo oprane osmukane peteršiljeve liste…če bo kakšno steblo padlo noter, nič zato. S paličnim mešalnikom spasiramo do kremastega stanja. Ne kuhamo več, ker gre potem vsa  vitaminska vojska žvižgat z raki. Če se vam zdi, da je precej gosto, dodajte še malo tekočine.

Pinjole sesekjamo, slanino narežemo in v zelo ogreti teflonski posodi oboje popražimo. Ko postanejo pinjole lepe temno rjave barve, a ne zažgane, slanina lepo upognjena pod rdečkasto barvo, je pika na i gotova. S tem in žličko kisle smetane ponudimo peteršiljevo juho.

V Evropi so s peteršiljem v srednjem veku povezovali praznoverne običaje in predstave. Ker seme vzklije po daljšem času, so menili, da potuje sedemkrat do vraga in nazaj, preden začne rasti, pa še tedaj se pokaže zelenje le tedaj, če ga je posadil poštenjak.”

ps: dokler človek česa ne poskusi, ne more vedet kakšnega okusa je.

  • Share/Bookmark

, , , , ,

4 komentarjev

Spet nekaj za kuhat

V največjem nalivu smo se vozili, vsak na svojem koncu dežele. Kdaj je sploh začelo padat? Ob enih zjutraj še ni, takrat sem ugotovila, da je Katka naredila prav, da nas je obvestila o možni “sreči,” da smo pri badmintonu pokasirale, namesto nagrade, klopa. Presneta nadloga no…

Domov in v posteljo sem iz piknika prišla skoraj lačna. O, ampak pojedla pa sem skoraj celo skodelo solate z morskimi sadeži. Home made. U iber dobra, pa kruh iz krušne peči….ni boljšga. Drgač pa piknik, kot piknik..in res, čevapov in ražnjičev in koltletov ne bi več, jih že včeraj nisem.

Najprej seveda….no, takoj za skuhano kavo, sem pogledala včerajšnje delo. Ugotovila sem da imam preveč za čarat, sem raje pomislila kaj bi jedli.

Hladilnik je rekel….nič ni,pejd u štacuno. Okej, na vrtu je zelenjave dovolj, iz štacune sem prinesla samo šampinjone in zeliščno maslo….aja, pa en lahek vok!! 17, 00 euričev. Sprobam mejbi jutri.

Naredila sem: Mešanozelenjavnopuranji mix..

Iz vrta ali od soseda, ki prodaja zelenjavo, prinesemo (moje količine so za pet lačnih):

5 krompirjev, liter mladega stročjega fižola, 5 korenčkov, 1 večjo bučko, 5 šampinjonov,

30 dag mletega puranjega mesa pa kupimo, ker to pa še ne raste na vrtu

sol, poper, provansalske začimbe, 3 jajca, dve žlici kisle smetane, 5 manjših mozzarel(za poliv)

oljčno olje in dva milimetra zeliščnega masla.

zelenjava...

zelenjava...

Gremo delat:

V ponvi na malo oljčnega olja prepražimo na hitro( 3 minute) vso zelenjavo razen bučk. Korenje, kropir, fižol in šampinjone narežemo na dokaj male koščke, oblikujemo po želji. Prepraženo zelenjavo pretresemo v malenkost naoljen pekač, posolimo.

še iz drugega kota

še iz drugega kota

V taisti ponvi, na žlici olja prepražimo mleto puranje meso in ga dušimo dokler tekočina ne izhlapi. Nato še meso pretresemo v ponev in posolimo, popopramo in prelijemo z dva deci vroče vode, v katero zamešamo žličko provansalskih zelišč. Vse skupaj še enakomerno premešamo in damo v pečico, ki se je že grela. Uro in še malenkost bo tole na 220 stopinjah moralo zdržat.

pred polivanjem

pred polivanjem

Vmes, ko se peče ta mešanica, pa narežemo bučke na rezine in jih vržemo v vročo ponev in na to še tista dva mm zeliščnega masla.

bučke po parih minutah visoke vročine

bučke po parih minutah visoke vročine

Zažvrkljmo jačke, kislo smetano in narezane mozzarelice.

Po eni uri preverimo trdoto zelenjave. Če je primerna, vzamemo pekač ven, obložimo z prepečenimi bučkami in polijemo s tisto mešanico jajčk, smetane in sira. Pretresemo pekač, da se kolikor toliko vpije preliv, v pečico damo še za dobrih deset minut.

)

nekako takole mora zgledat :)

Solata je za zraven.

ps: če sem napisala kakšno neumnost, mi naj pove…pišem namreč po spominu. Sicer pa…kot običajno…dodajat, odvzemat, po svoje….

  • Share/Bookmark

, , , ,

3 komentarjev