Objave z Tagi zeleni rezanci

O mraznicah in srbski gospodinji

Po domače štorovke. S kostanjem jih je prinesl deda. Iz Haloz. Ne veliko, ker pri nas nikoli nismo kaj prida nabirali, še manj jedli, štorovk.  Ko sem jih zblanširala, jih je bilo tako malo, da sem morala še lisičke povabit v ponev.

Ker sem nora na testenine in jih v tem tednu še nisem jedla, sem mogoče na kakšno razočaranje okolice, naredila kombinacijo obojega: gob in testenin. In ne moreš verjet, zopet zeleni rezanci. Ja kaj naj, meni so kul.

Štorovke očistimo, porežemo dele, kjer so šopi zraščeni, debelejše bete odrežemo, operemo in zblanširamo.

Za zelence* s štorovkami(ali drugimi gobami) za štiri jedce potrebujemo:

približno 40 dag štorovk

3 stroke česna

žlico ali dve oljčnega olja

žlico narezane hamburške slanine

1 malo zeleno papriko

1 paradižnik

sol, poper

po želji prepražene pinjole(kdo je že zaljubljen v pinjole?)

Na oljčnem olju manj kot minuto pražimo česen, dodamo narezano slanino in papriko ter premešamo in nato dodamo štorovke in po potrebi ostale gobe. Posolimo in popramo, na zmerni temperaturi pražimo deset minut. Na koncu dodamo narezan paradižnik, vmešamo narezan petršilj ali drobnjak. Je lahko še kaj bolj enostavnega? Vse to stresemo h kuhanim testeninam, prilijemo malo vode od kuhanja, premešamo, pustimo par minut pokrito. Zakaj že? Da se okusi med seboj spoznajo.

Parmezan morda komu paše, meni ne…preveč okusa poje. Zato tudi ni nobenih drugih začimb, razen soli in popra. Mogoče namig…kdor ima rad ostrejši okus, lahko zelo popopra tole.

Včeraj, ko sem čistila in blanširala tele štorovke, mi kar ni hotela iz glave knjiga, ki sem jo malo pred tem prebrala.Še danes mi ne gre, če pošteno povem.  Res, prav nobene povezave ni ne s testeninami, ne z gobami, ampak je svež prebran Dnevnik srbske gospodinje. Daleč od podobnosti s kakršnimkoli dnevnikom razočaranih gospodinj ali še huje, Bridget Jones. Mirjana Bobić Mojsilović piše o državi, v kateri so padale glave tudi za sto mark, o zmotah in zablodah, v katerih je živel velik del Srbije.  V njenem pisanju sem našla del svoje zgodbe, ki se je hočeš nočeš dogajala vsem nam, v taisti generaciji.  Od otroštva  do tiste presnete vojne in kasneje…

In kaj me je še presenetilo? Nekaj dni nazaj, ko še nisem prebrala niti polovice knjige, sem na glas povedala, kako prekleto žal mi je, da svojega fotografskega spomina nisem izkoristila za druge reči. Spomnim se ljudi, imen, dogodkov izpred veliko let, vem kaj sem imela oblečeno, kaj sem jedla ali pila ob določenih trenutkih, nimam pa spomina za datume in letnice. Kot da bi mi ta zadnji stavek kdo projeciral iz knjige na moj jezik. Seveda to piše prav v zadnjih delih knjige…Kot že velikokrat do zdaj, sem ugotovila, da se določene stvari naredijo pravi čas, pravi trenutek in z namenom. In da me tisti, ki mi priporočajo kakšno knjigo v branje, zelo dobro poznajo. Kar cenim, tako kot cenijo taisti ljudje palačinke z marmelado in kislo smetano ali pa polnjene paprike, narejene z veliko mero ljubezni.

*zelenci-zeleni rezanci s špinačo

ps: v elementu, kjer se hranijo krožniki, sem videla najlepši star kos krožnika, ki bi ga takoj imela v svoji kuhinji. ampak je bil podedovan, tako da ga niti kupit ne morem. preprosto lep, ker je tako presneto preprost.

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , , ,

2 komentarjev

Sezona čemaža

Torej, jaz se zaenkrat še kitim s tujim perjem. Tapridni in skrbni so že lezli z razbojnico v hrib, nazaj grede pa nabrali tudi čemaž. Oja, vse bom nadoknadila! Dve leti nazaj sem se skrbno pripravila na spoznavanje teh listov, ker halo, da pojem liste šmarnice in se potem znajdem na praznjenju želodca in po vrhu vsega zastrupim še pol familije!? Ne, tako pa ne gre. Pa smo ga šle iskat. Dobesedno iskat. Tudi če si slep, ga najdeš, zavohaš pravzaprav. Skorajda ne moreš zgrešit.

” Čepiš v pomladanskem gozdu, poslušaš ptičje petje, trgaš šope čemaževih listov in mimogrede kak list poješ. Le če kasneje srečaš koga, ki čemaža ni jedel, si v škripcih …”

Več o čemažu si lahko preberete še tukaj ali tukaj, ali pa stricu guglu enostavno rečete naj išče.

Pesto iz čemaža imam še v načrtu, o tem bomo drugič. Danes naj bodo Testenine(zeleni rezanci) s tunino in čemažem.

Testenine se skuhajo, za omako pa rabimo:

1 večjo konzervo tunine

2 dl paradižnikove mezge(jaz sem vzela domačo, ki je blaga, sicer so okej vloženi pelati ali svež paradižnik)

nekaj listov čemaža

sol, poper, limonin sok

žlica zdrobljnih pinjol

V ponvi rahlo segrejemo olje iz tunine konzerve, na njemu prepražimo zdrobljene pinjole, dodamo narezane liste čemaža in ko zadiši dodamo tuno, premešamo nekajkrat, rahlo solimo in popramo, dolijemo paradižnikovo mezgo, mogoče malenkost vode in prevremo. Za več okusa še primešamo nekaj listov čemaža in to je to.

Vmešamo rezance, z občutkom še dodamo malo vode, v kateri so se kuhale testenine. Par minutk (če le ni treba koga čakat dlje) pustimo, da se okusi spoznajo in ko je na krožniku še polimonajmo. Ful bolj dober je.

Če bo kdo delal juho, naj poskusi po temle receptu, ki je iz Gurmanove sredine. Meni je odlična, le malo sem, priznam,pretiravala s količino zelenja, kar pa ni priporočljivo, sploh če ga preveč skonzumiraš. Župca je pa videt takole:

In kaj je najbolj fino? 15 minut, pa imaš pripravljeno vse.

  • Share/Bookmark

, , , , , , , ,

5 komentarjev

Zeleno. again

V dvajsetih minutah lahko na mizo daš njamišebiteta zelene rezance z repki kozic. Ali pa škampov. Ali morskih sadežev. Ali mešanico vsega.

Škampovi repki v smetanovi omaki s peteršiljem (za štiri, ali pa za tri ful lačne)

30 dag repkov

1 večja čebula

2 strroka česna

1 dl belega vina

2 žlici limoninega soka

2,5 dl sladke smetane

sir dorblue

sol, sveže mlet poper

peteršilj

V ponev nakapljamo par žlic oljčnega olja, narezano čebulo in sesekljan česen. Ko postekleni zalijemo z vinom in pokuhamo skoraj do suhega, prilijemo sladko smetano, solimo in popramo. Prilijemo limonin sok in dodamo izbrane morske zadeve. Počasi naj zavre in prav tako počasi se naj kuha še slabih deset minut. Če imamo dorblue ali kakšen drug sir s plesnijo, ga nadrobimo v omako, sicer pa ni nič narobe, če ga ni.

Prav na koncu dodamo sesekljan peteršilj in pa kuhane zelene rezance. V posodi vse skupaj par minutk pustimo, da se okusi spoznajo med seboj.

rezanci

Jaz zadnje čase hrano zelo malo solim. Kar delam z morskimi ribami ali temi sadeži, pa skorajda ne uporabljam soli. Če komu ni dovolj slano, pač dosoli sproti. Z morsko soljo.

Dodatno pa še “polimonajte” testenine, odličen okus napravi! Pa tole je ena od tistih jedi, ki ne zahteva drugih začimb kot sol in poper.

ps: fotkica je iz lanskega dopusta. od včeraj, ko smo z naj nečakom in nečakinjo (saj vemo kdo in kaj sta) jedli za pozno kosilo tole, bi lahko pofotkala le prazne, polizane krožnike :)

ps2: vsak lahko po svoje izbira, ali bo tako ali kako drugače napravil in pripravil določeno jed. In navsezadnje tudi pojedel, z vsemi odvečnimi besedami vred.

  • Share/Bookmark

, , , , , ,

2 komentarjev