Objave z Tagi zelena paprika

O temi in pašti

Utva, Balada triste de trompeta, Morphine, Melodrom, fotoruzak  in igranje z mislijo, da si kupim novo igračo. Tak je izkupiček tedna.  Ko že film omenjam…že dolgo nisem gledala bolj odbitega filma, mešanica groze, cinizma, humorja, ki meji na nerazumevanje, nasilja in čudne oblike ljubezni, politično zgodbo sem komajda zaznala.

Tole opazno krajšanje svetlega dela dneva mi ni všeč. Ob osmi zvečer imam občutek, kot bi se ob polnoči vračala domov. Še par tednov nazaj pa smo ob osmih zvečer komaj zaživeli.  Na očetovem vrtu sem pobrala zadnje paradižnike. Ja, vedno znova ponavljam, da je vrt očetov,ker le on skrbi, da je na vrtu tudi zelenjava. Zadnji paradižniki niso nič kaj zadovoljni videt, imajo starostne pege, razbrazdano kožo, ampak srce je pa še močno :) Nič  ni narobe z njimi, le do drugega leta bo spet dolga. Še dobro, da ga je v glažkih veliko.

Sicer se pa paprika izredno dobro drži v svoji zelenosti. Še nekaj njih sem spotoma potrgala, iz rožmarina, katerega bi letos morala pustit pri miru, sem ukradla vejico (kolikič že?) in preden sem prišla po stopnicah do vrha, sem že imela v mislih kako bom to troje pomešala. Že zdanjikrat, ko sem pekla papriko za v paradižnikovo solato, sem si rekla, da jo moram večkrat na tak način omehčat. Prvo kot prvo, krasen vonj ima pečena paprika, drugo kot drugo pa…takšna gre v promet po požiralniku, ker je sploh ne vidiš in se nikamor ne obeša.

trojček z vrta, česen iz trgovine

domači, pravkar narejeni rezanci

 

Kombinacija s česnom je samo še okus na i.  Najboljše od boljšega so domače testenine. Ne spomnim se zdajle kje sem zunaj jedla testenine, ni dolgo nazaj,  in prav po otročje brskala po krožniku in si govorila, da dokler bom imela voljo in čas, ne bom kupila testenin. U iber dobre so mi takšne, čisto sveže, še neposušene…. 

Rezanci s pečeno zelenjavo(paradižnik, zelena paprika, česen, rožmarin) in pekorinom

Najprej o omaki, oz. prelivu za testenine. Ni vse v količini omake, ampak v okusu, zato ni treba pretiravat, pašta ne sme plavat v omaki.

Najprej sem si prpravila pekač in ga prekrila s peki papirjem in že tudi vklopila pečico na 200 °C. Tri paradižnike in tri zelene paprike sem razrezala na pol, papriko sem očistila semen, tri stroke česna sem pustila kar v srajčki, vejico rožmarina pa sem osmukala. Vse to sem dala na pekač, potresla z grobo soljo in polila z nekaj žlicami oljčnega olja. V vroči pečici se je peklo pol ure. Pečeno sem vzela iz pečice in ko se je malo ohladilo, sem česen iztisnila iz srajčke, papriko pa, če se je dalo, olupila. Če se katera ni hotela, sem jo samo razcefrala s prsti. Zelenjavo sem iz peki papirja stresla v ponev, da sem jo lahko premešala…zaradi okusov in teh vaj. Dodala sem še nekaj vrtljajev mletega popra.

pred

in po segrevanju

 

Medtem se je pašta tudi skuhala. Rezance sem odcedila, jih vmešala v omako, dala na mizo in to je to. Potreseš s sveže naribanim pekorinom in ješ dokler ne zmanjka.

pripravljena pašta

ps: na uho vam povem: del bloga bom preselila…bodte parajt :) in če kmalu kaj dišečega po steaku ne nardim, naj me petelin brcne :)

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , , , ,

1 komentar

Pir a

Zadnjikrat sem tule povedala sveto resnico. Da pire v nepredelani obliki še ne poznam. S pirino moko sva na ti že kar nekaj časa, ni mi pa še cela padla v košarico. “Pirota” od Vale mi je dala mislit. Ampak! Nekako mi ni bilo da kar iz prve uničim pol zavitka pire, ker si nisem bila čisto na jasnem, če mi sploh bo všeč. Pa sem začela po malem. Skuhala sem jo samo za slabe tri četr skodelice, vmes sem iskala s čim jo naj pomešam in ker sem ugledala še nekaj kuhanih fužev od včeraj, sem jih določila, da bo vse skupaj kot neka solata. Seveda sem pogrešala mojo najljubšo rdečo zelenjavo – paradižnik.

Testeninska solata s piro in ostalim drobižem

krožnik kuhanih testenin

dve skodelici kuhane pire

pol popečene zelene paprike

pet popečenih šampinjonov

nekaj rezin popečene suhe salame

sol, poper, malček olja in limonin sok

Vse sestavine naj bodo ohlajene preden jih zmešaš.

Povem še kaj mislim… pira mi je všeč. Organizmu je pa itak prijazna. Vse poguglane povezave vsaj pravijo tako. V solati se bo znašla v večji količini, mogoče brez testenin, z več zelenjave in še kakšnim mimoidočim dodatkom. Pa piroto bom tudi naredila :)

Sem eno skodelico solate nesla očetu…v zamenjavo za čalapinke. Jz nikol ne bom znala pečit dobrih palačink.

Do sobote pa ne kuham več,  par dni boste imeli mir pred menoj. razen če ne srečam kaj lepega, da bi blo vredno pofotkat.

  • Share/Bookmark

, , , , ,

3 komentarjev

O zeleni ali čisto prava jesenska juha

..ne toliko o  zeleni barvi, kot o zeleni. Gomoljni. Pa o krompirju in nekaj o kostanju. Pred časom sem že limala zeleno objavo, danes je pa malo drugačna.

Zelena običajno najbolj paše za okus v goveji juhi, pa cvrejo/pohajo rezine. Je pa sila zdrava tale zelena in v Grčiji velja, da prinaša srečo. No, potem je na našem, beri očetovem vrtu, veliko sreče…

Za to Čisto pravo jesensko juho potrebujemo(za tri):

pol manjšega gomolja zelene

2 krompirja

skodelico kuhanega olupljenega kostanja

1 čebulo

žlico oljčnega olja, žličko masla

sol, poper

list luštreka

1 liter juhe, če je ni, je tudi voda ok

pol deci mleka

nariban sir, po želji

pol zelene paprike

nekaj rezin opečenih jurčkov

Narezano čebulo na obeh maščobah samo ovenemo, dodamo narezano zeleno in krompir, nekaj minut mešamo, da se nam ne zažge, dodamo olupljen kostanj(brez njega se da ravno tako pojest juho), še majčkeno premešamo, prilijemo tekočino, pokrijemo in na ne preveč kipečem kuhamo dokler zelena in krompir nista kuhana. S paličnim mešalnikom(moj zelo dober frend) zmiksamo vse sestavine, postavimo nazaj na ogenj(hmm, če bi bil šporhet na drva ja), prilijemo mleko, solimo, popramo in pustimo da še enkrat prevre.Če komu luštrek ni odveč, ga naj že prej doda.

Vmes v teflonski ponvi opečemo rezine narezanega jurčka, kasneje še papriko, narezano na rezance. Sir naribamo in potem vse to dodamo na krožnike z juho.

Po želji se lahko vmeša kisla smetana, zakuha rumenjak, posuje s kruhovimi kockami….

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , ,

2 komentarjev

O mraznicah in srbski gospodinji

Po domače štorovke. S kostanjem jih je prinesl deda. Iz Haloz. Ne veliko, ker pri nas nikoli nismo kaj prida nabirali, še manj jedli, štorovk.  Ko sem jih zblanširala, jih je bilo tako malo, da sem morala še lisičke povabit v ponev.

Ker sem nora na testenine in jih v tem tednu še nisem jedla, sem mogoče na kakšno razočaranje okolice, naredila kombinacijo obojega: gob in testenin. In ne moreš verjet, zopet zeleni rezanci. Ja kaj naj, meni so kul.

Štorovke očistimo, porežemo dele, kjer so šopi zraščeni, debelejše bete odrežemo, operemo in zblanširamo.

Za zelence* s štorovkami(ali drugimi gobami) za štiri jedce potrebujemo:

približno 40 dag štorovk

3 stroke česna

žlico ali dve oljčnega olja

žlico narezane hamburške slanine

1 malo zeleno papriko

1 paradižnik

sol, poper

po želji prepražene pinjole(kdo je že zaljubljen v pinjole?)

Na oljčnem olju manj kot minuto pražimo česen, dodamo narezano slanino in papriko ter premešamo in nato dodamo štorovke in po potrebi ostale gobe. Posolimo in popramo, na zmerni temperaturi pražimo deset minut. Na koncu dodamo narezan paradižnik, vmešamo narezan petršilj ali drobnjak. Je lahko še kaj bolj enostavnega? Vse to stresemo h kuhanim testeninam, prilijemo malo vode od kuhanja, premešamo, pustimo par minut pokrito. Zakaj že? Da se okusi med seboj spoznajo.

Parmezan morda komu paše, meni ne…preveč okusa poje. Zato tudi ni nobenih drugih začimb, razen soli in popra. Mogoče namig…kdor ima rad ostrejši okus, lahko zelo popopra tole.

Včeraj, ko sem čistila in blanširala tele štorovke, mi kar ni hotela iz glave knjiga, ki sem jo malo pred tem prebrala.Še danes mi ne gre, če pošteno povem.  Res, prav nobene povezave ni ne s testeninami, ne z gobami, ampak je svež prebran Dnevnik srbske gospodinje. Daleč od podobnosti s kakršnimkoli dnevnikom razočaranih gospodinj ali še huje, Bridget Jones. Mirjana Bobić Mojsilović piše o državi, v kateri so padale glave tudi za sto mark, o zmotah in zablodah, v katerih je živel velik del Srbije.  V njenem pisanju sem našla del svoje zgodbe, ki se je hočeš nočeš dogajala vsem nam, v taisti generaciji.  Od otroštva  do tiste presnete vojne in kasneje…

In kaj me je še presenetilo? Nekaj dni nazaj, ko še nisem prebrala niti polovice knjige, sem na glas povedala, kako prekleto žal mi je, da svojega fotografskega spomina nisem izkoristila za druge reči. Spomnim se ljudi, imen, dogodkov izpred veliko let, vem kaj sem imela oblečeno, kaj sem jedla ali pila ob določenih trenutkih, nimam pa spomina za datume in letnice. Kot da bi mi ta zadnji stavek kdo projeciral iz knjige na moj jezik. Seveda to piše prav v zadnjih delih knjige…Kot že velikokrat do zdaj, sem ugotovila, da se določene stvari naredijo pravi čas, pravi trenutek in z namenom. In da me tisti, ki mi priporočajo kakšno knjigo v branje, zelo dobro poznajo. Kar cenim, tako kot cenijo taisti ljudje palačinke z marmelado in kislo smetano ali pa polnjene paprike, narejene z veliko mero ljubezni.

*zelenci-zeleni rezanci s špinačo

ps: v elementu, kjer se hranijo krožniki, sem videla najlepši star kos krožnika, ki bi ga takoj imela v svoji kuhinji. ampak je bil podedovan, tako da ga niti kupit ne morem. preprosto lep, ker je tako presneto preprost.

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , , ,

2 komentarjev