Objave z Tagi sušen paradižnik

o kruhu

tole objavo copram že skoraj teden dni, ekola, danes je pečena.

Do kam mi seže spomin na kruh? Najdlje do tam, ko me je oče, majhnega dekliča, nesel štuparamo v haloške hribe, do njegovega doma. In naj povem še to, da je tiste čase do Žetal bilo nemogoče priti z avtobusom, avta še nismo imeli, vlak je pripeljal v nek kraj, ki mu v tem trenutku ne vem imena. Spomnim se, da sem zmogla samo nekaj sto metrov, potem se je začelo vse skupaj vzpenjat in jasno, pužo je treba nest. verjetno sem rekla, da bom kar obsedela tam, na obcestnem kamnu(a se sploh še spomni kdo teh kamnov!?) dokler se z mamo ne bosta vračala. Običajno smo se spotoma ustavili še v lodnu. Ta izraz sem osvojila šele nekaj let kasneje, ko sem kakšne počitnice preživela v Halozah. V trgovini sta moja dva kupila kavo in še kakšno reč, za nas, tamale.

Že kot otrok sem se veselila tistih njihovih nizkih gibanic, pa krompirjače že za dobro jutro. Ni važno, poletje ali zima, zakurilo se je, pisker na šporhet in krompir vanj. Vse lepo in prav, dokler mi niso ponudili kruha. Seveda sem od doma bila navajena kruha iz trgovine, tu, na kmetih, pa so mi dali poleg domač kruh, črn, zbit, kiselkast. (takšen je moral biti) Ojej, niti nadrobljen v krompirjačo mi ni šel po grlu. Tako so sklenili moji vrli sorodniki, da bodo v bodoče zame priskrbeli kupljen kruh. Prav spomnim se, kako je teta imela spravljenega v eni beli platneni vreči za vrati veže. Tega sem bila neizmerno vesela in vsi so bili srečni, da ne bom umrla od lakote. Razvajenka. Res, ni mi bil všeč tisti kruh. Dosti let kasneje so začeli peči drugačen kruh, zdaj tistega črnega sploh ne poznajo več. Enako dosti let kasneje se mi je včasih kolcnilo po domačem kruhu in ko se spomnim, kako sem se obnašala, me je sram. To je haloški del zgodbe o kruhu.

Pohorski del otroškega videnja kruha je malo lepši. Dosti lepši. Že dišal je drugače, bil je lažji, bolj mehak, skratka bolj dober. Okus in oblika pa se vse od mojega otroštva do danes, nista spremenila.

Doma smo imeli neka obdobja peke kruha. Ne vem s čim so bila pogojena, ampak se nekako niso obnesla. Zdaj občasno deda naredi kakšen čebulni kruh, potresen z ocvirki, ki ima eno veliko pomanjkljivost…takoj ga zmanjka. . Po trgovinah in pekarnah je kruha toliko, da ne veš kaj in kakšnega bi vzel, navsezadnje pa ugotoviš, da je večji del temnih kruhov obarvanih z barvili in tako dalje. Nekaj je o tem pisala že Irena, veliko pa njeni komentatorji :)

En dan v prejšnjem tednu sem se ob pogledu na drobtine odločila! da kruh spečem tudi sama. Takšnega s semeni in dobro moko. Sem upala, da bo mlin v Rečici ob Savinji odprt na večer, ko sem z rumeno strelo kolovratila tam okoli. Ni bil, le kdo na večer kupuje moko. V trgovini sem našla pirino graham moko, mešanico semen in še  konopljina semena. Še prej  sem po spletu iskala kakšne primerne vsebine in napotke in mi je pod prste prišel, meni trenutno najbolj všečen slovenski kulinarični blog.

Seveda sem pogledala tudi na gurmanova priporočila in potem še k čifu kruh in vinastega bloga in izvedla eno srednjo pot, pač po lastnem občutku in spominu. Začela sem s polnozrnatim kruhom, ki sem ga zaradi moje pridobljene previdnosti s soljo, premalo solila.

Če zna in peče kruh toliko ljudi, potem lahko jaz tudi jaz. In če sem zmogla jaz, boš lahko tudi ti. Samo zraven je treba stopit in potem nekako presenečeno ugotoviš, da je kruh pravzaprav najbolj enostavno za naredit.

Kakorkoli, tu je in tu še bo.

pirina moka in semena

trije kruhi, vsak drugačen

prerez

Idejo za dodatek sušenega paradižnika sem povzela iz zgoraj omenjena bloga. Obožujem namreč tak paradajžnik :)

Ta kruh je pošel prej kot takoj. En del sem ga uspela “skrit” in dat v pokušino. Uspešno jo je prestal. Je pa mali N pri tistem polnozrnatem kruhu milo prosil za drugega, ker mu ta ni bil všeč. Ga povsem razumem, saj je odreagiral točno tako kot jaz v njegovih letih. In dobil je drugega, tistega iz trgovine.

kruh s sušenim paradižnikom

drobtinice

par

Sem že povedala, da imam rada ljudi, ki cenijo moje delo, takšno in drugačno, in to tudi povedo? dankešen!

  • Share/Bookmark

, , ,

5 komentarjev

Pestovanje

sej vem, čudne besede izbiram včasih…še bolj čudne pa slišim, ko prerazumem kakšen stavek. pa o tem kasneje. če se bom sploh še spomnila, da sem to napisala.

in zakaj sploh pišem, če bo konc sveta danes? :P

zadnjič enkrat sem opazila, da je sosed v naši metropoli na police dal pistacije. da. luščene in NESLANE. iz Irana božemoj. dober, mlete niso, pa tk ni panike, ker jih multipraktik zmelje ravno prav. ni treba posebej omenjat da sem jih kupila.

ne vem kaj mi je storil paradižnik, da ga imam zares rada…samo ne tega, ki se prodaja ta čas in v času, ko je skoraj nemogoče da bi zrasel kako drugače, kakor umetno. vidim, da je sosed izpopolnil ponudbo. italijanski na soncu sušeni paradižniki. (govorim seveda za našo metropolo, drugje ste na to najbrž že vajeni in se vam moje navdušenje zdi čudno. za božjo voljo, dejte razumet, da moraš v celju imet kar srečo, da dobiš to, kar vi v ljubljani kupujete že nekaj let) matervola, dober za padit dol. vežde je šel z mano domov. nekaj sem ga pojedla kar tako, bez ičega. ostalega sem pa v kozarčke našopala, pa z oljčnim oljem zalila in dodala ščep, še vedno hvarskega, origana. sem ga en kozarček dala naprej v pokušino in požela vse pohvale. brezveze, ker nisem jaz kriva za njegovo okusnost.

evo ga, tole spodaj je pesto iz teh na soncu sušenih paradižnikov

rabiš:

zavitek krhljev sušenih paradižnikov(ker na embalaži piše 250 g, točno vem koliko je tehtal)

ne vem koliko tehta za kazalec velik kos parmezana

pest in še malo luščenih neslanih pistacij

za centimeter posušenega čilija, brez semen

ščep ali dva origana

po želji še kakšne začimbe

malo limoninega soka

dobro oljčno olje

po želji tudi česen

V multipraktiku najprej zmelješ paradižnike in jih daš v eno skledo. Potem zmelješ pistacije, potem parmezan naribaš ali pa narežeš na manjše koščke in ga daš v mletje multipraktiku, potem zmelješ pistacije in origano ter posušen čili. . V tisti skledi potem na suho zmešaš vse zmlete sestavine. Olje po malem prilivaš, sproti mešaš in za tole količino ga porabiš, čez prst pogledano, dva deci. Lepo premešaš, dodaš še limonin sok po okusu in nadevaš v majhne kozarce, zapreš in daš v hladilnik. Rabiš ga za testenine, pomakanje čipsa ali pomfrita, kot namaz, dodatek mesu na žaru in tako nazaj in naprej…

Pesto je najbolje uporabiti takoj, oz. v čimkrajšen času…Če ga uporabiš za testenine, ga razredči z vodo, v kateri se kuhajo testenine…

O zgodbi z vrtnimi palčkih(ki mi niso všeč), prerazumljenih besedah(ki se mi zadnje čase pogosto dogajajo) in polni luni(ki name nima vpliva) pa drugič…

  • Share/Bookmark

, , , , ,

11 komentarjev

O tem in onem

Brez riža bi bilo dolgočasno v mojem želodcu.  Mlečnega riža pa ne pogrešam. Sploh. Rižote so sila hvaležna reč, prenesejo prav vse, kar zmečeš v ponev.  Občutek imam, da kar naprej “pospravljam” hladilnik in tsti zgornji zamrzovalni del, pa je vedno kakšna stvar, ki se čudno pomika iz enega v drug kot. In tole spodaj je že ena taka rižota, v katero je padlo, kar je bilo pri roki.

Iz kakšnega riža mora bit rižota? Če mene vprašate, samo iz dolgozrnatega! Navodila kuharjev, ki niso amaterji, so seveda drugačna :)

Pisana rižota z zelenjavo, gobami  in morskimi sadeži (za 4 – 5 jedcev)

skodelica riža

oljčno olje

1 čebula

2 korenčka

1/4 zelene

2 papriki

1 svež paradižnik

1 posušen paradižnik

skodelica morskih sadežev

skodelica mešanih gob

sol, kurkuma

………………………………………

Na oljčno oljo damo narezano čebulo, da se hkrati segreva ponev in olje in čebula. Ko čebula postekleni, ji dodamo morje in gobe, mešamo, poskrbimo da se ne skuri, dodamo vso zgoraj omenjeno zelenjavo – narezano na rezance. Po parih minutah mešanja in praženja, dodamo riž, posolimo in dodamo pol žličKe kurkume. Zalijemo s toliko tekočine, da ni na suhem nogenega zrna riža, pokrijemo in na zmerni temperaturi kuhamo dokler riž ne popije vse tekočine.

Jaz sem malo pred koncem kuhanja dodala en na pol posušen paradižnik in pokrila nazaj. Na tistem delu je riž bil bolj dober :)

Za pol/posušene paradižnike vzamemo podolgovate sadeže, jih operemo, razpolovimo in odstranimo semena. V posodi zmešamo polovičke paradižnikov, malo soli, malo posušenega origana in nekaj žlic zares dobrega oljčnega olja. Marinirane paradižnike položimo na pekač, ki smo ga prekrili s peki papirjem. V pečici, ogreti na 110-120 °C, pečemo približno tri ure. Če imamo paradižnikov več, jih pospravimo v kozarčke in prelijemo z ravno tako zares dobrim oljčnim oljem, če pa smo samo preizkušali kako nam uspe, pa jih damo v posodo, ki je ni treba zapirat, ker se bo tako ali tako kmalu porabil. Takšen polsuh paradižnik mora ostat sočen in če imate preklemano srečo, vam bo kakšen privat pridelovalec dobrot mogoče povedal, kaj še položi v olje k paradižnikom.

Takšnole domače sušenje v pečici je malce drago, dobro pa je. Okus je fini, vendar pa daleč od tistega, kar sem nazadnje jedla in je bilo prinešeno iz sejma. No, pa Dobrote.si imajo to.

In da dopoldan ni čisto pust in vsakdanji, sem zamešala skodelico moke z malce vode in soli, prenetlaa v voljno testo, pustila počivat par minut, razvaljala v kroge in spekla v teflonski ponvi z obeh strani in dobila čapati. …simpl in fajn.

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , ,

6 komentarjev