Objave z Tagi Slovenija

popoldanski mozaik

  • Share/Bookmark

,

Brez komentarjev

o enem drugem motovanju

ali ko ti na šestem ovinku proti Podmeji vrže ketno dou. ampak! ampak do tja je še tristo in nekaj kilometrov.

(velike začetnice sem za silo našla danes, vejice in ostale pritikline si dodajte, meni se ne bo dalo še enkrat brat in popravljat)

ne vem natančno kolikokrat smo iz avta pogledovali dol proti gradu Kostel. vedno je tisto, bomo drugič, pa je bil drugič pa tretjič, in vedno na poti dol ali nazaj. iz morja. ko greš dol, si zjutraj prezgoden, ko greš nazaj proti Štajerski, si prepozen. običajno je tako. če si ne zadaš točno določenega cilja, se ti nameni vedno nekaj odmikajo, delajo obvozi. vmes, med desetimi leti, obnovijo kar nekaj gradov. za razliko, grad Kostel z obnovo stoji že (menda) nekaj let. o občini in gradu lepo piše tukaj. zakaj sem kar preskočila do Kostela? ker je to bil moj namen. ki pa je obstal ob vznožju gradu. sama vasica, ki je pod gradom, je čarobna. majhno majhna, hiške takšne, da bi eno z velikim veseljem posvojila.

ja nč, pejmo od začetka… tule je spet zemljevid poti. no, vem da marsikoga ne zanima, delam jih, ker mi je trenutno pač všeč…:P  jah, itak bi bilo bolj fensišmensiinohinsploh, če bi moji zemljevidi kazali pot okoli Evrope, ali pa vsaj sveta. pride tudi to na vrsto, najprej bomo tole dali skozi. :P

da ne dolgovezim, od Celja do Kostela nisem hotela počakat, kljub temu da me je pošteno na wece. vmes sem enkrat, tam nekje pri Žužemberku, če se prav spomnim, pod čelado na glas preklinjala čez pesek na cesti. no, če bi bil na cesti, bil je normalno da… na ovinku.

kot že rečeno, Kostel je zaprt zaradi obnove.večletne. kaj pa zdaj. vem, da je par kilometrov naprej meja(Petrina) in bencinska in moja rešitev v obliki weceja. tam povprašam strica s Petrola, kam se pride če greš za kažipotom v Osilnico. aham, nikamor drugam kot naravnost v Osilnico, ob Kolpi. kaj pa potem?a je tam konec vsega? ne, potem pa lahko greste čez mejo, pa ob meji nekaj kilometrov in potem nazaj v Slovenijo. pove mi še, da je v Osilnici hotel in da bo tudi bazen kmalu, pa da ne priporoča poti proti Kočevski reki, ker delajo cesto in je makadam. aha, torej za Osilnico pravte, bi blo najboljš. ja. mi pobere še očala in zaželi srečno pot. vse mi je seveda pokazal na zemljevidu, ampak bolj ko sem gledala nanj, manj mi je bilo jasno, kaj je ta Osilnica. po parih kilometrih vožnje ob Kolpi, ob kateri je tu pa tam bil parkiran kakšen avtodom, mi je postajalo jasno da je tu raj za rafting. ohjej, pa dežela Petra Klepca. če bi me še v soboto kdo vprašal kje je dežela pk, bi rekla a sploh imamo tudi to deželo? zdej vem natančno kje je.

na meji pa en mali šok, spet zaradi nevednosti. pride policaj do mene, z odprto dlanjo že čaka na dokumente, med pregledovanjem z nasmehom govori, da je to maloobmejni prehod in da je zanj treba plačat, če želiš na drugo stran. v isti sapi je dodal, da to stane 78 centov. a govorite v centih ali kaki drugi valuti? jeje, 78 centov. ja prav, seveda…a moram to komu še pokazat, ga vprašam, ko mi vrne dokumente in dovolilnico s potrdilom o plačilu. Hrvat bo hotel videt. ourajt. Hrvat poštemplja in čez par kilometrov je že Slovenija. kam pridemo? v kraj, kjer je pol leta zima, pol leta pa mraz. Babno Polje. teta iz bifeja na desni je naredila res najboljši kofe v vasi, bila je pa tudi  naj oseba dneva. sem nekaj slikala tam okoli, pa priropočejo eni motoristi v koloni, ona jim maha naj ustavijo, pa nič od nič. gleda za njimi in ugotovi, da niso Štajerci in da niso za hece. no, kasneje se dva motorja, očitno na meji obrneta in pridejo nazaj ter se tudi ustavijo. teta je vesela, pa še njen vnuk se je malo zatem pripeljal. tudi z motorinom. skratka, fajn druščina.

od tam do Turjaka je šlo po enih hribih in dolinah, do Grosuplja po glavni cesti, do Litije pa zopet nekje počez. Bogenšperk so ravno zaklepali. od Litije do Trbovelj lepo ob Savi, potem se mi je  zopet zahotelo hribov. še sreča bi rekla. tako en šesti ovinek je bil usoden. za verigo na motorju. je zahrustalo in zaropotalo. čez možgane in kosti je šlo. če malo pretiravam, mislila sem, da je mašina na tleh v prafaktorjih. prvi motorist, ki se je pripeljal dol, je počakal, ponudil pomoč, se zapeljal v dolino po ključ, pridrvel nazaj… in ja…pridne roke so verigo namestile nazaj….tako da je šlo do doma po sreči in gumah.

takole je to videt. strokovne besede, kot je, raztegnal jo je ko čigumi, navil jo je prasico, si pa sami prevedite…:)

in nekaj spotoma narejenih fotk …::

grad Kostel

pod nogami gradu

tole hiško bi posvojila

pogled na kostelsko

Babno Polje

Babno Polje

Bogenšperk

skozi ograjo

  • Share/Bookmark

, ,

Brez komentarjev

o enem motovanju

kljub napotkom mi ni uspelo prilimat zemljevida poti.zato, če koga zanima, naj klikne na spodnjo povezavo.

http://www.mopedmap.net/route/1077554

(nekaj mi je požrlo velike začetnice, haha)

jebat ga, ni fotk za dol padit! sploh jih ni. zelo zamudno je in živce mi načenja ustavljanje, snemanje čelade, rokavic, odpiranje tank torbe, iskanje fotoaparata(ni ravno iskanje, saj ni tako majhen), povrhu vsega je sonce neusmiljeno. ne samo za fotkanje, tudi moji glavi ne paše. tk da, kar je je, po toliko lepih krajih me je peljal duče, da še to poletje obnovim spomin.govorim seveda o krajih v sloveniji. sva se naslednji dan pogovarjali s prijateljico, kje sploh je to petrovo brdo.pravi, da še ni slišala zanj. ji rečem, da je treba samo zemljevid vzet v roke, pogledaš kod in kje, najdeš pot in se pelješ. mimogrede….vožnje sistema mensezdidajetulenek ne prenesem. povzroča slabo voljo, bolečine v glavi in jezo v očeh. kakorkoli, ja…za marskikateri kraj sem tudi sama prvič slišala, ampak to so res takšni, ki jih ni na vsakem zemljevidu, oz.avtokarti.

v sredo zjutraj sem mislila, da je vsa slovenija na cestah z avtomobili. od celja do vranskega skoraj nepretrgana kolona v obeh smereh, vse se je vozilo po omejitvah. evo, od vranskega dalje pa kot da je ves promet izumrl. in tak dober občutek je trajal vse do nove gorice. potem pa zopet do škofje loke lepota narave brez mej in mir na cesti. do kamnika je šlo bolj počasi zopet, potem pa tuhinjska dolina in lepo proti domu. fajn fajn.vmes so bili še ajdovščina, most na soči, tolmin, kobarid, nazaj do mosta na soči in potem ob bači, pa na drugo stran v dolino sore…fasciniral me je tolmin in okoliški kraji! kako posebno mesto, da o pokrajini okoli ne govorim posebej. pogled na sočo iz hribov nad tolminom je pa naravnost nor. mejčkeno sem bila razčarana nad kobaridom, ampak za to sem kriva sama. če bi me zeblo na primer, bi ne bila zoprna in tečna. od vročine mi je teklo izza vratu po hrbtu, in tisti trenutek sem imela kobarid za najbolj neprijazno mestece. vendar ne, lep je!

najlepejše mi je bilo na petrovem brdu. zaradi vode, ki priteče po hribu navzdol, zaradi hribov in gora okoli. nikoli si ne bom odpustila tega, da sem se pustila prepričat, da zakaj bi šel človek peš, če se da z avtom. to ni zdravo mišljenje. okej, to ne paše sem, vedno znova pa uživam, ko jih gledam samo od spodaj navzgor. “stric”, ki dela v koči na petrovem brdu, je motorist. tak, z dušo in bmwejem. dober človek.

za konec bom uporabila njegove besede: počasi in previdno, da nam bo še velikokrat lepo!

mah, naj bo, tri štiri slikce(več jih tako ali tako ni):

pogled iz cola na vipavsko dolino

ob soči

kanal

nad reko bačo

na petrovem brdu

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Pohorsko vzdušje

“Ko bi bedela”  ah, ja… ko bi če bi…bi ujela meglice v dolini, tako pa sem ujela sled sape in nič sonca na planini. Nisem ga pogrešala, priznam. Prav pasalo je imet na sebi dolge rokave, pa ruto okol vratu in hajd tja dol, proti Pesku..

In potem čez Vitanje domov…

  • Share/Bookmark

, ,

6 komentarjev

Slike nedelje na dveh kolesih

V mislih sem najprvo imela Goriško. Potem sem dobila idejo o Goričkem. Zaenkrat je razlika samo v eni črki. Tehtala sem med češnjami in traso, ki mi ji jo je priporočil prjatu po Ducatiju ter ravnico na severovzhodu kure. Sobota je kazala deževne, ponekod celo snežne zobe in kar nisem mogla verjet, da se bo nedelja naredila lepa. Pa se je.

iz našega sela pejmo naprej za Ptuj, Ormož, Razkrižje.

(tule sem fasala mini popizditis, ker mi je knof za shranjevanje zatajil in zdej pišem jovo na novo)

Če odmislim prvi postanek za tankanje v Ptuju, se je resnejši zgodil v Razkrižju. Obcestna reklama za Gurmanski raj me je kot magnet zvlekla s ceste. Parking velik, ob restavraciji igrišče, pod pokrito teraso kaminski prostor. Na prvi pogled lušno. Ker je ura takšna, da med tednom že kej pomalicamo, so se želodčki kar zbudili ob pogledu na jedilni list. Ampak, ker jim je fčeraj fsega zmenkalo, se narezka(ki je obljubljal same dobrote) in jezika z bučnim oljem ne da dobit. Pa je stric priporočal dödöle. Edina škoda, da so bili zabeljeni z rahlo pikantno sirovo omako. Sicer pa so bili dobri, ja. Na prvi pogled gostilna deluje prijazno in poceni(ne majhna porcija teh trgancev je 2,50 €)

   

pejmo naprej: Razkrižje, Lendava, Pince

Med Lendavo in Pincami bi lahko počakala vsakih sto metrov. Desno ravnina s polji, na sredini cesta, levo lendavske gorice, pod katerimi so njive speljane pod vinograde. Scena za na steno. Različne vrste žit, vmes pa pasovi maka. Od zelene do rdeče in nazaj. Mak dobesedno žari v soncu. Na tej lokaciji sem naškljocala največ fotk.

Pince, Lenti do bivšega mejnega prehoda(ne vem ta trenutek kraja, zemljevida nimam pri roki) Pet minut za kozike, ki so glodale travo in sprostitev ritnih mišic in zaspestij. Božemoj, in jaz včasih stokam, da imamo ceste kot makadam. Ne, pa jih nimamo, saj je tale obmejni madžarski asfalt luknjast za znoret. Bolj kot si želiš, da te neha premetavat po motorju in bolj kot si hiter, slabše je. Amm, mogoče pa ne sedim na pravem motorju :)

in potem si lahko ogledate nadaljevanje poti tukaj. Ni mi ratalo čisto natančno izrisat poti, pa tudi v Slovenski Bistrici se pot ni končala, nekaj še ne znam čist dobro, da bi pririsala nazaj domov :) Vmes je še bil postanek v kraju Grad, kjer je tudi grad. V Slovenski Bistrici sem sicer dober sladoled vrgla v smeti(čist prevelika kepa) in na bencinski mi motor ni hotel vžgat. Brezveze čist, ker mu nič ne fali, le občutljiv je.

 

Pod črto povedano, bil je lep dan, na trenutke sem se zavedla, da sem tu pa tam kdaj res prehitra in tisti policaj od dopoldne je bil tudi edini. Da se je dan prijetno zaokrožil, pa je poskrbel kozarec rdečega.

Naslednjič pa razlika v črki :)

  • Share/Bookmark

, , , ,

4 komentarjev

Lindek

Stran z gradovi. Na levi poišči Lindek in si preberi.

Lani, mogoče že predlani sem se že peljala tja gor, ampak nekje sem zašla in pri neki kmetiji me je do tega, da sem opustila nadaljne iskanje zidov, pripravil en velik črn pes, ki je jezno kazal zobe. Ampak vse pride ob svojem času. Tele fotke in urica ali dve sta od prejšnje nedelje.

 

Teloh se je še veselo bohotil, meni se še vedno ni priljubil do te  mere, da bi si ga natrgala za domov.

Po takile shojeni poti se je moč spotaknit ob korenine…seveda če ne gledaš pod noge.

  

Ne razumem v čem je čar vrezavanja srčkov, puščic in imen v drevesna debla.

Tale spodnji pogled mi je zelo všeč.

 

 

Zdaj pa nekaj fotk zidov, ki so se še ohranili…

Pogled na Špičast vrh. Od tam je bojda še lepši razgled.

 

 Tole zgoraj je pogled na Frankolovo z Gojko.

  • Share/Bookmark

, ,

5 komentarjev

O Žovneku

v sliki in besedi. Bolj v moji sliki, v besedi gradu si naj vsak, ki ga količkaj zanima, prebere tukaj. Na levi strani si izberite gradovi od A-Ž in poiščite Žovnek. Se splača.

Da mi je vse, kar diši po Celjskih všeč, ve že marsikatero obzidje in danes sem končno prilezla tudi do Žovneka. Zakaj prilezla? Avto sem pustila spodaj ob jezeru in si skrajšala pot čez gozd, nad vinogradom.

danes je za spremembo malo več fotk, takih čist natur…

dodajam citat iz prej omenjene spletne strani:

Ste vedeli, da je rodbina Žovneških živa še danes toda le po ženski strani? Med drugim so potomci Žovneških tudi Britanska kraljevina (npr. pokojna princesa Diana). Več podatkov o potomcih boste lahko našli na zadnji priloženi povezavi, če boste raziskovali rodbinsko drevo.

TD Braslovče je postalo bogatejše za moj prispevek kovancev, ki sem jih izpraznila iz žepov. V zameno sem si vzela eno zloženko, ki so jo pripravili ob dnevu arhitekture. Leto mi je ušlo iz glave :)

  • Share/Bookmark

, , , ,

2 komentarjev

Ena iz Logarske

Da ne bo čisto sam tale blog…

Logarska dolina je, kot sem že večkrat povedala, meni eden lepših delov naše Slovenije. Eno napako ima, malenkost predaleč je za enega samega pohodnika. 160 km naredit za nekaj ur hoje…hm, ni neke računice. Je pa mir. Prvi občutek je bil, da dolina spi. Avto sem pustila pri penzionu Na razpotju, od tam pa po zasneženi cesti peške naprej. Družbo mi je delal tale lepotec na sliki spodaj. Če sem slučajno šla prepočasi, je pritekel k meni in se obnašal kot da mi hoče dat roko v gobec in me peljat naprej :)

In ker je gazi po cesti proti slapu zmanjkalo in ker jaz nespametna buča nisem pomislila na palice, sem po pametnem pogovarjanju same s sabo, prišla do zaključka, da je bolje, da se obrnem in ne preizkušam pomanjkanja kondicije.

Glede na to da sem bila dokaj zgodnja, sta me prehitela tale dva, nazaj grede pa sem srečala enih deset ljudi

Naslednji vikend bi ponovila…

  • Share/Bookmark

,

11 komentarjev

Ena iz gradu

Če se od teh klopi odločiš zakorakat malo više, pa pogledaš levo, desno in naravnost, vidiš tole in še več…

  • Share/Bookmark

, ,

Brez komentarjev

labodje

jezero

  • Share/Bookmark

, , , ,

2 komentarjev