Objave z Tagi rožmarin

O temi in pašti

Utva, Balada triste de trompeta, Morphine, Melodrom, fotoruzak  in igranje z mislijo, da si kupim novo igračo. Tak je izkupiček tedna.  Ko že film omenjam…že dolgo nisem gledala bolj odbitega filma, mešanica groze, cinizma, humorja, ki meji na nerazumevanje, nasilja in čudne oblike ljubezni, politično zgodbo sem komajda zaznala.

Tole opazno krajšanje svetlega dela dneva mi ni všeč. Ob osmi zvečer imam občutek, kot bi se ob polnoči vračala domov. Še par tednov nazaj pa smo ob osmih zvečer komaj zaživeli.  Na očetovem vrtu sem pobrala zadnje paradižnike. Ja, vedno znova ponavljam, da je vrt očetov,ker le on skrbi, da je na vrtu tudi zelenjava. Zadnji paradižniki niso nič kaj zadovoljni videt, imajo starostne pege, razbrazdano kožo, ampak srce je pa še močno :) Nič  ni narobe z njimi, le do drugega leta bo spet dolga. Še dobro, da ga je v glažkih veliko.

Sicer se pa paprika izredno dobro drži v svoji zelenosti. Še nekaj njih sem spotoma potrgala, iz rožmarina, katerega bi letos morala pustit pri miru, sem ukradla vejico (kolikič že?) in preden sem prišla po stopnicah do vrha, sem že imela v mislih kako bom to troje pomešala. Že zdanjikrat, ko sem pekla papriko za v paradižnikovo solato, sem si rekla, da jo moram večkrat na tak način omehčat. Prvo kot prvo, krasen vonj ima pečena paprika, drugo kot drugo pa…takšna gre v promet po požiralniku, ker je sploh ne vidiš in se nikamor ne obeša.

trojček z vrta, česen iz trgovine

domači, pravkar narejeni rezanci

 

Kombinacija s česnom je samo še okus na i.  Najboljše od boljšega so domače testenine. Ne spomnim se zdajle kje sem zunaj jedla testenine, ni dolgo nazaj,  in prav po otročje brskala po krožniku in si govorila, da dokler bom imela voljo in čas, ne bom kupila testenin. U iber dobre so mi takšne, čisto sveže, še neposušene…. 

Rezanci s pečeno zelenjavo(paradižnik, zelena paprika, česen, rožmarin) in pekorinom

Najprej o omaki, oz. prelivu za testenine. Ni vse v količini omake, ampak v okusu, zato ni treba pretiravat, pašta ne sme plavat v omaki.

Najprej sem si prpravila pekač in ga prekrila s peki papirjem in že tudi vklopila pečico na 200 °C. Tri paradižnike in tri zelene paprike sem razrezala na pol, papriko sem očistila semen, tri stroke česna sem pustila kar v srajčki, vejico rožmarina pa sem osmukala. Vse to sem dala na pekač, potresla z grobo soljo in polila z nekaj žlicami oljčnega olja. V vroči pečici se je peklo pol ure. Pečeno sem vzela iz pečice in ko se je malo ohladilo, sem česen iztisnila iz srajčke, papriko pa, če se je dalo, olupila. Če se katera ni hotela, sem jo samo razcefrala s prsti. Zelenjavo sem iz peki papirja stresla v ponev, da sem jo lahko premešala…zaradi okusov in teh vaj. Dodala sem še nekaj vrtljajev mletega popra.

pred

in po segrevanju

 

Medtem se je pašta tudi skuhala. Rezance sem odcedila, jih vmešala v omako, dala na mizo in to je to. Potreseš s sveže naribanim pekorinom in ješ dokler ne zmanjka.

pripravljena pašta

ps: na uho vam povem: del bloga bom preselila…bodte parajt :) in če kmalu kaj dišečega po steaku ne nardim, naj me petelin brcne :)

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , , , ,

1 komentar

Teden najlepše diši v petek

…seveda če se že kakšen dan prej ne zgodi kaj dišečega.

V nekaj stavkih…: Od prejšnje nedelje do danes se ni zgodilo nič posebej pretresljivega, če odštejem izgubo štirimestne cifre fotk. Nikar me ne sprašujte kako je do tega prišlo. Mimogrede, bojda še obstaja ena bilka rešitve, ampak jaz, ki ne verjamem nič iz prve, še vedno dvomim v to. Pojedla sem nekaj prepovedanega, kar ni pasalo mojemu desnemu podrebrnemu delu telesa. Prestopala sem čez metre v dolžino in višino naloženih študijskih knjig(aaaa, ne, ne čez moje!), se čudila kako ljudje v zelo zrelih letih še najdejo voljo in motiv za študij. Ja okej, to so umetniki…

Na lep četrtkov popoldan se pojavi bari iz ene od prejšnjih objav. Pojavlja se tako ali tako vsak dan, kadar mi pa reče malenca, je pojav posebne sorte.  Jaz to malenco med vrsticami  razumem kot  informacijo, ki ima v sporočilu nekaj zelo pomembnega. Nikoli ni poleg vprašanja, ampak vedno so neka dejstva, pri katerih sodelujem ali pa tudi ne. Te dni enkrat mi bo pripeljal GSa, da se peljem z njim in v njegovem upanju je želja, da nikoli več ne sedem na Ducatija, temveč samo še na BMW stroj. Že res, z njim bi prišla zelo daleč. Da skratim priču… Malenca, veš kaj…Kaj?…v soboto bi pekli ribe tule, tak za kosilo, bo M prišla po službi, na teb je sam, da solato pripraviš. Fino, može. Mam rojstni dan veš, pa dam za ribe. Ooo, najs, bom spekla kruh, če se mi bo daloČe se mi bo dalo je gladko preslišal, ker je po nekaj sto metrih, ko se je odpeljal izpred bajte, obvestil šefa, da je malenca rekla, da bo spekla kruh. V soboto za čas kosila.

Naslednji dan sem se po neizmerno utrujajočem delu v službi odštempljala prej kot običajno. Šla sem kupit moko in pozabila na kvas. Pa od nekod priropoče moj edini in najljubši nečak in kdo bi si mislil, brez ugovarjanja odropoče v trgovino po tri kocke kvasa.  ammm, to so tiste ene take kocke v belem papirju? to bo to ja, sicer pa vprašaj tete v štacuni…

Petek je dišal po žemljicah iz pirine moke s kislo smetano in konopljinim semenom. Šlo je pa takole: Iz slabih 60 dag pirine moke, soli, mlačne vode in kvasca, ter dveh velikih žlic kisle smetane, sem zamesila testo. Pozor!! Ne, jaz ne gnetem več, to dela MUM od Boscha. Vsaka mu čast. Nekaj več kot pol ure je pripravljeno testo vzhajalo v, s prtičem pokriti, stekleni posodi. Testo sem razdelila na osem delov, iz vsakega naredila kao lepo kepo, jih dala na peki papir, ki je že bil na pekaču. S krožničkom sem zarezala do pekača v testene kepe, jih potrosila s konopljinim semenom in pustila, da v času, ko se je pečica segrevala do ne preveč hudih Celzijevih 200 stopinj še enkrat vzhaja. Slabe pol ure so se žemljice pekle. Ekola, to je to. Aha, dišalo je.

 

 

 

 

levo barve popoldanskega sonca na šmartinskem, desno sveže pečene žemlje

 

 

Kruh z bučnicami in sezamom

 

Da sem porabila vso svojo voljo, sem iz navadne krušne moke pripravila takšno bolj “tekoče” testo, vanj stresla pest naseckanih bučnic/golic in žličko sezamovih semen. Gre dobro skupaj. To se je pa peklo nekaj dlje, ampak v takih primerih spregledam števec za elektriko :)

kruh z bučnimi semeni in sezamom

 

 

Dišalo je tudi v soboto. Po morju, z rožmarinom in olivami. Res, nisem se mogla upret fokači. Zgodba o prvem srečanju s fokačo je najbrž podobna veliki večini med nami. Al pa tud ne, lahko da je kdo že pameten prišel na svet. In pol ti je pod tem liberalnim nebom še nerodno vprašat kaj za vraga je ta reč, ki nosi tako, našim ušesom, smešno ime.

Torej fokača z rožmarinom in grobo soljo je menda ena taka prvinska oblika. Obstaja veliko možnosti za dodajanje, bolje rečeno posipanje. Jaz sem na eno polovico potrosila narezan česen, na drugo pa narezane zelene olive. In seveda rožmarin in grobo sol. Nenormalno diši iz kuhinje! Če bi bilo po moje, bi jaz samo še kakšne sardelice z žara imela poleg.  Slučajno koga zanima postopek? 40 dag moke, dobre 3 deci mlačne vode, 5 žlic oljčnega olja, sol. To pot sem uporabila zavitek suhega kvasa za vzhajanje. Vmešano testo sem prelila(dobesedno) v naoljeno posodo in pustila vzhajat dobro uro. V pekač sem dala peki papir, ga naoljila in pomokala, potem pa zopet dobesedno vlila testo na pekač. Naseckan česen, rožmarin in olive ter groba morska sol. Peklo se je pri 190 stopinjah pol ure.  Moram priznat, božanska je. Fokača.  Z oljčnim oljem, v katerega je padlo nekaj sušenih paradajzov. Sploh ne morem počakat, da pride bari z M

Na solato bi skoraj pozabila :) Navadna paradajzova solata s feto, olivami, zeleno pečeno papriko in česnom.

paradižnik, feta, olive, pečene paprike, česen, sol, poper, oljčno olje

 

 

Mja, ribe…tu so bili pa drugi šefi in če imajo kaj pokazat, naj to storijo sami :)

ps: če koga zanimajo kakšne posebne podrobnosti, naj vpraša….

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , , , , , , , , , ,

1 komentar

Rožmarinska

Kdaj dobiš beluše? Upam da čimprej. Ker to pomeni, da jih bom končno lahko pripravljala…. Pa je na noč padel domač sir in domač kruh in domača klobasa. Pridna pridna. Zgodbe o vaških posebnežih z gorenjskega konca so vedno zanimive in kakšno kdaj sem slišala že tretjič ali četrtič, kakšno prvič. In prvič slišana je zgodica tete, ki je zavestno zavračala vse dobrine in ker je med drugim tudi rada brala, je zaradi tega, ker ni hotela imet elektrike v svoji hiši, na noč sedela pod ulično razsvetljavo. In je ogrnjena sedela na stolu pod lučjo in brala. Rada poslušam…

Smetanova omaka  z dodatki (rožmarin, panceta, česen, gobe in sušeni paradižnik) za testenine, njoke ali krompir

Potrebuješ:

dve žlici masla

pet strokov nasekljanega česna

dva narezana suha paradižnika

ene 15 dag narezanih šampinjonov. če bi imela prave gobe, bi prav gotovo delala z njimi!

10 dek na kocke narezane pancete

2 deci smetane za kuhanje

in veliko rožmarina. jaz imam še nekaj posušenega od lani, iz Hvara. zdrobila sem ga za dve žlički.

V ponev daš maslo. medtem, ko se tali dodaš še narezano panceto, česen in šampinjone. Mešaš in pražiš kakšnih pet minut, gobo morajo spremenit obliko, panceta mora postat steklena, potem dodaš narezan suh paradižnik in priliješ pol deci vode.

Naj se pokuha dve minuti in potem slavno frcneš noter vso dišečost rožmarina, priliješ še smetano za kuhanje, pustiš da prevre in si gotov(a).

Skutine njoke lahko narediš iz pol kile skute in toliko moke, da se da lepo vmesit in med dlanmi zrolat svaljke, ali z dvema žličkama oblikovat žličnike ali skroglat kroglice. Jaz sem v zmes dodala še vrtno krešo. Kakorkoli, receptov za njoke je veliko…Te smetanove omake so zelo nasitne in da ni tako hudo lepljivo po ustih, sem prilila vodo preden sem zakuhala smetano. Rožmarinov prevladujoč okus je nekaj posebnega.

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , , , , ,

8 komentarjev

O eni sobotni kuhariji

Za lažje branje klikni zgoraj desno na velik A, tekst do prve fotke pa komot preskočiš.

Kdaj ste nazadnje bili v moji spletni kuhinji? Kdaj ste dvigovali pokrovke iz piskrov? Aha, zadnjič enkrat…Nimam najbolj rada, če se mi gleda v pisker, pa da se krade ven, preden je na mizi. Baje se temu ne da upret… Od zadnjič pa do sobote, priznam, se mi ni dalo nič poštenega skuhat. Vmes enkrat sem cvrla ribje filete…tisto varianto brez drobtin…hm, doma ne počnem tega, drugje mi je pa šlo prav fino do želodca. S krompirjevo solato z veliko nasekljanega petršilja. Kul. In kaj je bilo najbolj kul? Da sem obsedela za mizo, iz katere meni ni bilo treba pospravit krožnikov in pribora :) Da ne bo nepotrebnih vprašanj, sporočam, da mi ni težko tega počet. Bolj je moteče tisto, ker se vse zdi tako samoumevno. Še dobro, da imam poleg paličnjaka še tipa, ki zelo rad pere posodo. Električnega tipa seveda.  Se komu zdi da jamram? Pa ne.

Za tole skuhano je rahlo kriva televizija, ki je prižgana zato, da ni tišine po bajti in skoraj vedno je aktiven Travel. Pa so se potepali tam nekje po vzhodu in jaz sem potem v soboto pri sosedu naprosila mesarja, da mi zreže govedino na rezance. Ob sobotah je malček več gneče kot med tednom in ljudje v vrstah so prav obremenjeni s časom. Meni se načeloma nikoli ne mudi in moram priznat, da se mi tisti “živci” včasih zasmilijo. No, ko sem prosila mesarja, če mi zreže govedino, se je nekdo oglasil, češ zdej si je pa še to zmislila,v vrsti pa čakamo…Rahlo mi je bilo vseeno.

kalčki

Za govedino z ingverjem in kalčki sem za nas potrebovala:

40 dag govedine-narezano na trakove

1 rdeča čebula

oljčno olje

sol, poper, koriandrova semena, mleti ingver

pločevinka kalčkov

juha ali voda za zalivanje(ne preveč)

Torej… v najljubši ponvi rahlo segrejemo oljčno olje, dodamo narezano čebulo, na oboje stresemo govedino. Kurjavo pojačamo.Jaz sem jo še prej ene pol ure marinirala v tamari omaki. Govedina  je seveda narezana. Nekajkrat pomešamo, da se ne skuri, zmanjšamo številko na štedilniku, solimo, popramo, dodamo žličko mletega ingverja in pol žličke koriandrovih semen. Pokrovko je dobro imeti pri roki, da pokrijemo ponev, občasano po žlicah dolivamo juho ali vodo in dušimo do mehkega. Mokrote naj bo toliko, da meso ni ravno na suhem.  Na koncu dodamo kalčke, premešamo, enkrat naj zavre in to bi bilo to.

Koromač s kislo smetano je fino fajn za pojest. Lahko poleg gornje govedine, lahko pa tudi kar tako.

1 koromač

oljčno olje

rožmarin

timijan

kisla smetana

Med dušenjem govedine se najde čas, da koromač očistimo, razrežemo  na osem delov, ali pa narežemo na rezance. Na oljčnem olju ga popečemo do nežno rjave barve, dodamo rožmarin in timijan, pokrijemo in dušimo. Par zrnc soli in popra tudi ne škoduje. Zopet dušimo do mehkega. Presujemo v skodelico in zmešamo s kislo smetano.

O takem koromaču pišejo na tejle strani.

Še vedno je dovolj časa za lupljenje krompirja, ki ga skuhamo nakockanega, posoljenega in z dodatkom rožmarina.

ps: so me vprašali, če pri nas jedo kalčke. Ja, jih…saj so prav dobri.

 

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , , , , ,

1 komentar

Vitki som z dodatki

Najprej bi morala bit pita zeljanica, pa ni blo špinače nikjer za dobit. Potem sem našla dva fileja vitkega soma, od zadnjič enkrat. Potem nisem vedela kaj bi. Nakar se mi je dalo narediti oboje. Kao štrudl s porom in nekaj zloženega iz ribe in krompirja.

Če ne veste kako in kaj bi z ribjim filejem(vitki som je bil doma), ga lahko takole:

Vitki som s krompirjem in paradižnikom

Za tri, štiri, pet ljudi…odvisno za kakšen namen…predjed ali glavna jed ali priloga, potrebujemo:

2 fileja ribe

5 krompirjev

1 rdeča čebula

4 paradižniki

sol, bel poper, rožmarin, žajbelj, timijan, oljčno olje

Ribje fileje malo posolimo in popramo, po želji razrežemo ali pustimo cele, potresemo z rožmarinom in spečemo v ponvi na zelooo malo maščobe. Damo v posodo in naj počaka še ostalo. Polovico stroka česna narežemo na lističe in posujemo po filejih.

Krompir olupimo, narežemo na ploščice in spečemo v prejšnji ponvi, na ravno tako malo maščobe. Posolimo čist mal, predevamo v posodo k ribam in pustimo na toplem, če se da.

Čebulo nasekljamo, v ponvi na oljčnem olju segrejemo, premešamo in dodamo narezan oljupljen paradižnik. Zraven dušimo vejico timijana in list žajblja. Ko skoraj vsa tekočina izpari, je samo še za posolit in poprat. Ščep soli, nič več.

V posodo, ki gre lahko v pečico, po dnu razmažemo olje, prekrijemo s polovico paradižnikove omake, potem pa po želji zlagamo krompirjeve ploščice in ribje koščke, po vrhu pa damo preostalo pradižnikovo zmes.

V pečici pri 180°C se naj  greje dobre pol ure. Ko je pečeno(pečeno je bilo  tako že prej vse), bolje rečeno…lepo pregreto, vsebino zvrnemo na pladenj.

Aha, kaj je pa s porovim zavitkom? V pol kile skute sem vmešala dve žlici kajmaka, štiri žlice kisle smetane, dve jajci s soljo in poprom. Vmes pa mi je v ponvi venel narezan por. Trije pori. S tem sem premazala plahtice vlečenega testa, ki sem ga zlagala v pekač. 200°C in pol ure, vzela iz pečice, pokrila, pustila pri miru. Ko je bilo pa zgornje pečeno, pa sem ga en kos dala zraven na krožnik in moram rečt, meni je bilo super dobro.

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , ,

2 komentarjev

Ena kratka o postrvih

Moja prva postrv, ki sem jo pojedla, mi je ostala v lepem spominu. Bilo je nekje ob Soči, v eni vaški oštariji, ko smo se s sorodniki vračali iz enega od zelo pogostih izletov poleti. Verjetno mi je res že v otroštvu bilo dano potepanje v moj vsakdanjik. Dejansko sem se res znala potepat tudi kar tako, iz šole domov je trajalo včasih tudi do večera, za razliko v šolo, kamor nisem zamujala.

Da se vrnem k postrvim. Ja, spomnim se, kako nisem vedela, kako se lotit ribe in kolikor sem opazovala okrog po mojih za mizo, tudi niso bili kaj dosti na boljšem. Kakorkoli, takrat mi je ribo uspelo nekako pojest, v lepem spominu mi je pa ostala predvsem okolica tega dogodka. Ponudba postrvi je kasneje postala moda, v vsaki gostilni so jih že imeli, ampak redkokje dobre, ali so ti dali na mizo še na pol zmrznjene in surove ali preveč zapečene, da od njih ni bilo nič. Ponekod pa jih znajo še vedno pripraviti na način, da se vrneš in še naročiš.

Jaz sem jih na postni dan pripravila v pečici. Zakaj omenjam postni dan? Vzgojili so me tako, da spoštujem  praznike, čeprav verjamem ali bolje rečeno verujem, pa ne.

File postrvi v pečici

Na pekač, obložen s peki papirjem damo toliko filejev, kolikor jih bomo pojedli. Pečico nastavimo na 180°C. Na papir potrosimo tudi malo soli, prav tako posolimo postrvi, na vsako damo malo rožmarina in mlet čili. Pokapljamo z oljčnim oljem, po želji vržemo na pekač še nekaj pinjol.

Pekač potisnemo v ogreto pečico, pečemo 25 minut, dodamo nekaj listov rukole in za pet minut še podaljšamo pečenje na 200°C, da se fileji zapečejo, če želimo da so takšni, sicer pa že prej pečene položimo na krožnik z rukolo.

  • Share/Bookmark

, , , , , , , ,

4 komentarjev