Objave z Tagi pirina moka

Teden najlepše diši v petek

…seveda če se že kakšen dan prej ne zgodi kaj dišečega.

V nekaj stavkih…: Od prejšnje nedelje do danes se ni zgodilo nič posebej pretresljivega, če odštejem izgubo štirimestne cifre fotk. Nikar me ne sprašujte kako je do tega prišlo. Mimogrede, bojda še obstaja ena bilka rešitve, ampak jaz, ki ne verjamem nič iz prve, še vedno dvomim v to. Pojedla sem nekaj prepovedanega, kar ni pasalo mojemu desnemu podrebrnemu delu telesa. Prestopala sem čez metre v dolžino in višino naloženih študijskih knjig(aaaa, ne, ne čez moje!), se čudila kako ljudje v zelo zrelih letih še najdejo voljo in motiv za študij. Ja okej, to so umetniki…

Na lep četrtkov popoldan se pojavi bari iz ene od prejšnjih objav. Pojavlja se tako ali tako vsak dan, kadar mi pa reče malenca, je pojav posebne sorte.  Jaz to malenco med vrsticami  razumem kot  informacijo, ki ima v sporočilu nekaj zelo pomembnega. Nikoli ni poleg vprašanja, ampak vedno so neka dejstva, pri katerih sodelujem ali pa tudi ne. Te dni enkrat mi bo pripeljal GSa, da se peljem z njim in v njegovem upanju je želja, da nikoli več ne sedem na Ducatija, temveč samo še na BMW stroj. Že res, z njim bi prišla zelo daleč. Da skratim priču… Malenca, veš kaj…Kaj?…v soboto bi pekli ribe tule, tak za kosilo, bo M prišla po službi, na teb je sam, da solato pripraviš. Fino, može. Mam rojstni dan veš, pa dam za ribe. Ooo, najs, bom spekla kruh, če se mi bo daloČe se mi bo dalo je gladko preslišal, ker je po nekaj sto metrih, ko se je odpeljal izpred bajte, obvestil šefa, da je malenca rekla, da bo spekla kruh. V soboto za čas kosila.

Naslednji dan sem se po neizmerno utrujajočem delu v službi odštempljala prej kot običajno. Šla sem kupit moko in pozabila na kvas. Pa od nekod priropoče moj edini in najljubši nečak in kdo bi si mislil, brez ugovarjanja odropoče v trgovino po tri kocke kvasa.  ammm, to so tiste ene take kocke v belem papirju? to bo to ja, sicer pa vprašaj tete v štacuni…

Petek je dišal po žemljicah iz pirine moke s kislo smetano in konopljinim semenom. Šlo je pa takole: Iz slabih 60 dag pirine moke, soli, mlačne vode in kvasca, ter dveh velikih žlic kisle smetane, sem zamesila testo. Pozor!! Ne, jaz ne gnetem več, to dela MUM od Boscha. Vsaka mu čast. Nekaj več kot pol ure je pripravljeno testo vzhajalo v, s prtičem pokriti, stekleni posodi. Testo sem razdelila na osem delov, iz vsakega naredila kao lepo kepo, jih dala na peki papir, ki je že bil na pekaču. S krožničkom sem zarezala do pekača v testene kepe, jih potrosila s konopljinim semenom in pustila, da v času, ko se je pečica segrevala do ne preveč hudih Celzijevih 200 stopinj še enkrat vzhaja. Slabe pol ure so se žemljice pekle. Ekola, to je to. Aha, dišalo je.

 

 

 

 

levo barve popoldanskega sonca na šmartinskem, desno sveže pečene žemlje

 

 

Kruh z bučnicami in sezamom

 

Da sem porabila vso svojo voljo, sem iz navadne krušne moke pripravila takšno bolj “tekoče” testo, vanj stresla pest naseckanih bučnic/golic in žličko sezamovih semen. Gre dobro skupaj. To se je pa peklo nekaj dlje, ampak v takih primerih spregledam števec za elektriko :)

kruh z bučnimi semeni in sezamom

 

 

Dišalo je tudi v soboto. Po morju, z rožmarinom in olivami. Res, nisem se mogla upret fokači. Zgodba o prvem srečanju s fokačo je najbrž podobna veliki večini med nami. Al pa tud ne, lahko da je kdo že pameten prišel na svet. In pol ti je pod tem liberalnim nebom še nerodno vprašat kaj za vraga je ta reč, ki nosi tako, našim ušesom, smešno ime.

Torej fokača z rožmarinom in grobo soljo je menda ena taka prvinska oblika. Obstaja veliko možnosti za dodajanje, bolje rečeno posipanje. Jaz sem na eno polovico potrosila narezan česen, na drugo pa narezane zelene olive. In seveda rožmarin in grobo sol. Nenormalno diši iz kuhinje! Če bi bilo po moje, bi jaz samo še kakšne sardelice z žara imela poleg.  Slučajno koga zanima postopek? 40 dag moke, dobre 3 deci mlačne vode, 5 žlic oljčnega olja, sol. To pot sem uporabila zavitek suhega kvasa za vzhajanje. Vmešano testo sem prelila(dobesedno) v naoljeno posodo in pustila vzhajat dobro uro. V pekač sem dala peki papir, ga naoljila in pomokala, potem pa zopet dobesedno vlila testo na pekač. Naseckan česen, rožmarin in olive ter groba morska sol. Peklo se je pri 190 stopinjah pol ure.  Moram priznat, božanska je. Fokača.  Z oljčnim oljem, v katerega je padlo nekaj sušenih paradajzov. Sploh ne morem počakat, da pride bari z M

Na solato bi skoraj pozabila :) Navadna paradajzova solata s feto, olivami, zeleno pečeno papriko in česnom.

paradižnik, feta, olive, pečene paprike, česen, sol, poper, oljčno olje

 

 

Mja, ribe…tu so bili pa drugi šefi in če imajo kaj pokazat, naj to storijo sami :)

ps: če koga zanimajo kakšne posebne podrobnosti, naj vpraša….

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , , , , , , , , , ,

1 komentar

o kruhu

tole objavo copram že skoraj teden dni, ekola, danes je pečena.

Do kam mi seže spomin na kruh? Najdlje do tam, ko me je oče, majhnega dekliča, nesel štuparamo v haloške hribe, do njegovega doma. In naj povem še to, da je tiste čase do Žetal bilo nemogoče priti z avtobusom, avta še nismo imeli, vlak je pripeljal v nek kraj, ki mu v tem trenutku ne vem imena. Spomnim se, da sem zmogla samo nekaj sto metrov, potem se je začelo vse skupaj vzpenjat in jasno, pužo je treba nest. verjetno sem rekla, da bom kar obsedela tam, na obcestnem kamnu(a se sploh še spomni kdo teh kamnov!?) dokler se z mamo ne bosta vračala. Običajno smo se spotoma ustavili še v lodnu. Ta izraz sem osvojila šele nekaj let kasneje, ko sem kakšne počitnice preživela v Halozah. V trgovini sta moja dva kupila kavo in še kakšno reč, za nas, tamale.

Že kot otrok sem se veselila tistih njihovih nizkih gibanic, pa krompirjače že za dobro jutro. Ni važno, poletje ali zima, zakurilo se je, pisker na šporhet in krompir vanj. Vse lepo in prav, dokler mi niso ponudili kruha. Seveda sem od doma bila navajena kruha iz trgovine, tu, na kmetih, pa so mi dali poleg domač kruh, črn, zbit, kiselkast. (takšen je moral biti) Ojej, niti nadrobljen v krompirjačo mi ni šel po grlu. Tako so sklenili moji vrli sorodniki, da bodo v bodoče zame priskrbeli kupljen kruh. Prav spomnim se, kako je teta imela spravljenega v eni beli platneni vreči za vrati veže. Tega sem bila neizmerno vesela in vsi so bili srečni, da ne bom umrla od lakote. Razvajenka. Res, ni mi bil všeč tisti kruh. Dosti let kasneje so začeli peči drugačen kruh, zdaj tistega črnega sploh ne poznajo več. Enako dosti let kasneje se mi je včasih kolcnilo po domačem kruhu in ko se spomnim, kako sem se obnašala, me je sram. To je haloški del zgodbe o kruhu.

Pohorski del otroškega videnja kruha je malo lepši. Dosti lepši. Že dišal je drugače, bil je lažji, bolj mehak, skratka bolj dober. Okus in oblika pa se vse od mojega otroštva do danes, nista spremenila.

Doma smo imeli neka obdobja peke kruha. Ne vem s čim so bila pogojena, ampak se nekako niso obnesla. Zdaj občasno deda naredi kakšen čebulni kruh, potresen z ocvirki, ki ima eno veliko pomanjkljivost…takoj ga zmanjka. . Po trgovinah in pekarnah je kruha toliko, da ne veš kaj in kakšnega bi vzel, navsezadnje pa ugotoviš, da je večji del temnih kruhov obarvanih z barvili in tako dalje. Nekaj je o tem pisala že Irena, veliko pa njeni komentatorji :)

En dan v prejšnjem tednu sem se ob pogledu na drobtine odločila! da kruh spečem tudi sama. Takšnega s semeni in dobro moko. Sem upala, da bo mlin v Rečici ob Savinji odprt na večer, ko sem z rumeno strelo kolovratila tam okoli. Ni bil, le kdo na večer kupuje moko. V trgovini sem našla pirino graham moko, mešanico semen in še  konopljina semena. Še prej  sem po spletu iskala kakšne primerne vsebine in napotke in mi je pod prste prišel, meni trenutno najbolj všečen slovenski kulinarični blog.

Seveda sem pogledala tudi na gurmanova priporočila in potem še k čifu kruh in vinastega bloga in izvedla eno srednjo pot, pač po lastnem občutku in spominu. Začela sem s polnozrnatim kruhom, ki sem ga zaradi moje pridobljene previdnosti s soljo, premalo solila.

Če zna in peče kruh toliko ljudi, potem lahko jaz tudi jaz. In če sem zmogla jaz, boš lahko tudi ti. Samo zraven je treba stopit in potem nekako presenečeno ugotoviš, da je kruh pravzaprav najbolj enostavno za naredit.

Kakorkoli, tu je in tu še bo.

pirina moka in semena

trije kruhi, vsak drugačen

prerez

Idejo za dodatek sušenega paradižnika sem povzela iz zgoraj omenjena bloga. Obožujem namreč tak paradajžnik :)

Ta kruh je pošel prej kot takoj. En del sem ga uspela “skrit” in dat v pokušino. Uspešno jo je prestal. Je pa mali N pri tistem polnozrnatem kruhu milo prosil za drugega, ker mu ta ni bil všeč. Ga povsem razumem, saj je odreagiral točno tako kot jaz v njegovih letih. In dobil je drugega, tistega iz trgovine.

kruh s sušenim paradižnikom

drobtinice

par

Sem že povedala, da imam rada ljudi, ki cenijo moje delo, takšno in drugačno, in to tudi povedo? dankešen!

  • Share/Bookmark

, , ,

5 komentarjev

Nimam ideje za naslov ali Domače testenine

Odlična sprostitev po zoprnem tednu v službi, je gnetenje testa. Za domače testenine. Vzameš moko in če imaš dober augenmas, čez prst oceniš koliko jajc rabiš. Če tega nimaš, stehtaš in na vsakih 10 dekagramov moke vzameš en jajc. Na pult streseš moko, v njo napraviš jamico, vanjo pa ubiješ jajca, potem pa mešaš, zmešaš in na koncu vsaj 15 minut gneteš. Idealno za utrjevanje mišic in pozabljanje številk, ki mi gredo že pošteno na živce. Ampak res gneteš, ker mora testo biti lepo prožno. V kepi ga pustiš počivat dokler ne pospraviš in obrišeš kuhinjeskega pulta, lahko pa tudi dlje.

pirina moka in jajce

tista ena rdeča pikica v testu je posušen cvet žafranike

ne najbolj posrečeno poziranje rezancev

Testo razdeliš na več delov, le te z valjarjem ali strojčkom razvaljaš in razrežeš in to je to.  Prava zabava se ti obeta, če iz testa napraviš domače raviole ali kakšne druge polnjene testenine.

Rezance daš kuhat v osoljen krop(kot da tega še ne veš), potem jih pa vržeš v ponev z omako. Po želji jo napraviš, lahko pa tudi takole:

Domači pirini rezanci s češnjevcem, porom in suhimi gobami

Za omako rabiš pol pora, skodelico češnjevih paradajžnikov, ki jih razrežeš na četrtine, pest suhih gob, ki jih prej namakaš v vodi vsaj pol ure, oljčno olje in na kocke narezan pršut. Ali kaj drugega od suhomesnatega izbora, ali pa sploh nič.  Ne pozabi na goro parmezana, ali katerega drugega trdega sira, ki ga naribaš doma.

rdeče

posušene hobe

vsebina ponve

V ponvi rahlo segreješ oljčno olje, popražiš pršut, dodaš por in namočene gobe(sveže so še boljše), po nekaj minutah mešanja dodaš češnjeve četrtine, malo pokuhaš in je gotovo.  Kuhane testenine predevaš v ponev, premešaš, priliješ še nekaj vode od testenin, počakaš da se spoji eno z drugim in ekola, pašta je gotova. Za spremembo ne rabiš nobenih začimb ali dišavnic, ker so okusi že sami po sebi zadostni.

pašta na krožniku. ja, prav vedno dam testenine v ta krožnik z oranžnim robom :)

tik preden je šlo do želodčkov

Jaz sem delala iz pirine moke. Zdaj grem pa kuhat kosilo :)

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , ,

3 komentarjev

R kot ravioli za malico

Na makrone iz prejšnje objave bo treba še malo počakat. Jep, odločitev je padla, jih bom naredila še enkrat…vem kaj sem pri enem “plehu” zamočila, pri enem je namreč šlo skoraj vse kot po maslu.

Bolj kot cukerpekerske zadeve, mi ležijo konkretne, sploh če dišijo po testeninah. Sem za dobro jutro stehtala moko, poiskala jajce in olje in zgnetla rezančno testo za raviole, polnjene s špinačo in rikoto.

Testo zelo tanko razvaljaš(10 dag moke-jaz sem uporabila pirino, 1 jajce, žlička oljčnega olja)…če nimaš modela za izdelavo raviolov, si pomagaš s kozarcem, tako kot jaz. Nadev je iz kuhane špinače, zmiksane z dvema žlicama rikote in malo popra ter malo soli.

Skuhaš jih v rahlo osoljenem kropu, največ 4 minute. Jaz sem kuhane posula s prepraženimi sesekljanimi mandlji in prelila z oljčnim oljem.

Domače je pač domače. Luštna predjed, ali pa zgolj zabava potešitve lakote pred kosilom.

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , ,

5 komentarjev

Cmok

v grlu. Če imate kakšne težave, ali pa ste pod pritiskom, verjetno čutite nelagodje, nekateri to opisujejo z občutkom cmoka v grlu. Tem težavam vam jaz ne znam pomagat.

Knedl v grlu je isto sranje.

Po lužah cmok cmok in kar brez dežnika, vse moker se Rok cel dan že potika…

Pocmokate lahko nekoga za dobro jutro ali lahko noč.

Ko najljubšemu(in edinemu) nečaku omenim, da bodo cmoki čez pol ure, počaka in še ne gre domov.

Za trinajst seksi skutinih cmokov rabimo:

30 dag skute

5 dag stopljenega masla

2 jajci

15 dag pirine moke

ščep soli

Vse sestavine po vrsti dodajamo, premešamo in damo v hladilnik za pol ure.  Oblikujemo ne prevelike cmoke. Vmes, ko jih valjamo med dlanmi, pristavimo pisker in vodo. Ko le ta zavre, vanjo polagamo cmoke in jih ob res zmernem vretju kuhamo okoli 10 minut.

S penovko jih poberemo iz vode, damo na krožnike, prelijemo s češpljevim džemom, potresemo s cimetom. Lahko tudi z drobtinicami, prepraženimi na maslu. Lahko se uporabi katerakoli marmelada, lahko se polnijo z njo. In kar je še boljše, polnijo se s svežim sadjem. Ampak, jaz sem mal zakajbikomplicirala, pa jih prelijem kar tako.

Cmoki iz krompirjevega testa me ne prepričajo. Tile skutini so rahli, da dol padeš. Seveda pa ne smejo v vodi predolgo stat.

Ko že toliko o džemu…kapo dol pred tistim, ki si je umislil džem, narejen v pečici. Pozabi na mešanje, pozabi na stanje ob štedilniku. Češplje izkoščičiš, enmal pocukraš, priliješ mal vode, daš v pečico na 250, ko zavre primešaš limonin sok ali rum in cimet ali klinčke, za eno uro nazaj potisneš in imaš čas za kaj drugega.

ps: skutine cmoke lahko uporabimo za prilogo zrezkom v omaki in temu podobnim vajam.

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , ,

12 komentarjev

Takole o današnjem dnevu* in nekaj o ajdi

* ki ga še ni konec, ker mu sledi večer v Metropolu ;)

Jutro je lahko tudi takšno…ob spregledu v nov dan je nujen dodatek velike količine kave z mlekom. Velike količine so v očeh tistih, ki imate dovolj šluk ali dva, jaz imam rada najmanj dve taveliki skodelci. Najmanj. Če kaj ostane kave, spijem še z več mleka tja do kosila prav vso. Amm, ja, dans ni blo kosila tko zares. Preden sem naredila prvi požirek, pa sem že imela knjigo na kolenih. Mi lahko prosim kdo pove, kaj bom brala, ko bom odložila njeno knjigo? Trudim se jo ne prehitro brat. Ob večerih tako ne morem, svetloba za branje je totalno neprimerna. Neprimerna seveda v prostoru, kjer se da prav kraljevsko stegnit in glavo podložit.

Da izbiram prav bizarne kraje za dopoldanski oddih, za večernega vsekakor ne! je razvidno iz prejšnje objave. Ko sem na še eni kavi v mestu razlagala dekletoma, da sem kupovala čebulček in česen, se jima ni zdelo prav nič čudno, ko pa sem jima povedala(zakaj že?) da sem že strašila s fotoaparatom na zapuščenem britofu, pa toliko da se nista začeli križati. Češ, ni ji pomoči.

Kakorkoli, tašča, ki to ni, so poslali ajdovo moko. Spet se bomo mastili z ajdovimi žganci v gobovi juhi(vuu, kmalu bodo že nove gobe, suhih in zamrznjenih pa kar noče biti konec) btw…rabi kdo kej? pa bline imam namen narediti tele dni, malček prej pa sem vzela iz pečice “ajdov krapec“. Ponaredek sicer, ker ni niti približno tak, kot bi moral biti. Nimam niti skute, niti krušne peči, pa še pirino moko sem stiščala zraven :)

Kako delajo mojstri, poglednite tu, jaz pa sem zgoljufala takole:

10 dag ajdove moke

5 dag pirine moke

1 dl vrele osoljene vode

1 kisla smetana

1 jajce

3 žlice rjavega sladkorja

Postopek je bil seveda enak, le rezultat malo drugačen. Pa tudi na loparju nisem pekla, ampak v primerno malem pekaču, tako da sem testo enostavno kar s prsti porazdelila po njem in potem prelila s kislo smetano…. glejte povezavo zgoraj

...

.....

.......

ps: preden bi mi kdo rad povedal, da to pa že ni ajdov krapec, naj še enkrat prebere del, ki govori o zadevi, ki sem jo vzela iz pečice.

  • Share/Bookmark

, , , , ,

Brez komentarjev