Objave z Tagi pinjole

na hitro o P juhi

še vedno smo v paradižnikovih vodah. tokrat v jušnih.

zlagala bi se, če bi rekla, da nikoli nisem kupila nobene instant juhe. sem. če že govorimo o okusu, ne o vsebini,  teh juh iz vrečk, so kremne juhe, kot recimo gobova, pa porova in paradižnikova, dobre. okej, za taveliko silo bi jih danes kupila. taveliko silo.

Paradižnikova juha z bazilikinim pestom

da je treba za paradižnikove jedi uporabit zelo zrele plodove, vemo.  da jih je treba osvobodit kože, tudi vemo. enako vseh neužitnih delov. potem pa vsak po svoje naprej….jaz zem za tole juho porabila celih 15 minut, s sprehodom v vrt in nazaj.

očiščene paradižnike sem narezala v lonec, v katerega sem prej zlila nekaj žličk oljčnega olja. ko se mi je zdelo, da bo paradižnika dovolj, sem ga postavila na ogenj, da je počasi zavrelo in vrelo, dokler nisem na hitro naredila še bazilikin pesto(brez česna in parmezana). popražene pinjole sem z baziliko in oljčnim oljem zmlela v pesto. potem je prišel na vrsto zopet paličnjak, ki je paradižnik spasiral v tekoče stanje. samo malo soli in popra še rabi. na krožniku ali v skodelici pa tej juhi naredi dobro družbo žlička pesta, žlička kisle smetane in v moji skodelici še ščep naribanega parmezana. lahko pa v to juho vlijete, če vam je ljubo, smetano za kuhanje, za občutek sitosti še kakšne kruhove kocke, riž ali testenine….če že kaj bolj eksotičnega nimate v mislih.

  • Share/Bookmark

, , , , , , ,

Brez komentarjev

o raviolih in mrazu sredi poletja

ko zapnem, zapnem na polno. tako nekako bi zvenela pripomba, če bi bila izrečena na glas. en čuden gemišt je bil tale vikend, vključno s petkom. oddala sem metulje iz prejšnje objave in počakala celo na obrok po mojem kosilu. ha, metulje sem jedla iz skodelice za belo kavo :)

ne spomnim se nedelje, da bi za kosilo na mizo dala testenine. običajno so krompirji in riži v vseh možnih oblikah po krožnikih. poleg kakšnega kosa mesa. tokrat še naš deda ni imel goveje župe, nekaj ponarejenega smo jedli. niti mesa nismo premogli :)  glede na ohladitev zunaj, bi prižgana pečica prav nič ne škodila. od 12 do 14 črtic je doseglo živo srebro na termometru.

bili so pa dobri. ravioli. z sirovim nadevom. nekaj zbrinca in nekega drugega sira, ki se je posušil do idealne trdote, sem naribala in primešala eno jajce. s tem nadevom sem kasneje z žličko delala kupčke na razvaljan trak testa. pokrila sem ga z drugim in naredila kroge s kozarcem. z vilico sem potlačila robove, da se pri kuhanju ne bi sir pocedil ven. ker me včasih mine potrpljenje, sem kozarec nadomestila kar z nožem in ravioli so bili tudi pravokotni :)   mejčkeno se mi je mudilo, zelo se namreč držim ure nedeljskih kosil.

ko so testenine napolnjene, lahko mirno počakajo, da jih skuhamo. jaz sem, preden sem jih skuhala, pripravila še omako zanje. na vrtu je paradajžnika toliko, da se sprašujem na kakšne načine vse ga bova, poleg kečapa po očetovo, še shranila.  za omako sem na oljčno olje vrgla za žlico šetraja in pest pinjol. ko so zadišale in se obarvale, sem zrezala samo en ogromen in zelo zrel olupljen paradajžnik. posolila in poprala in pustila kuhljati slabih deset minut. slike kako zgleda jed na krožniku nimam. verjemi na besedo, da je bilo dobro. prav na koncu, ko sem elektriko že izklopila, sem dodala še nekaj kock mehkega sira s plesnijo.

okej okej, dost je zdej tega paštastega objavljanja!

nariban zbrinc in jajce

trak rezančnega testa z sirovim nadevom

raviol preden je bil stisnjen ob pult

levo pinjole in šetraj. desno gotova omaka

če se kakšna stvar, ki je bila še včeraj vroča, danes ohladi, kljub ponovnemu ogrevanju ne more doseči tistega prvega, pravega okusa.  in kaj ima to veze z ravioli? nobene! tako kot ne vroča juha, ki je ne moreš pojest direkt iz piskra. pač počakaš, da se malenkost ohladi in jo s previdnostjo nosiš v usta.

 

 

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , ,

4 komentarjev

Fuži ali Vale je djala…

…neprecenljivo.

Petek popoldan. Že zjutraj  sem sama pri sebi, ko sem utišala bujenje, rekla hvalabogudajepetek. Vsake toliko naša služba res poskrbi, da si po koncu šihta kot izžeta, in po vrhu vsega še iztrošena goba. Brez energije, da se ti še domov ne ljubi peljat. Najraje bi kar tam za vogalom, pri Metropolu, obsedela z enim najbolj hladnim pivom v vrčku. Btw, ja…dobro pivo imajo tam, pri Metropolu. Nekako ob pol štirih popoldan nimam družbe za vrčke, naše babe itak, razen vrhovne šefle, ne pijejo piva, trije moški predstavniki pa tečejo domov. Evo, pa mi ne ostane drugega kot da še sama grem, se potem vrnem v trgovino, nakupim reči za čez vikend, moko in jajca in seveda pivo.

Že zadnjič sem rekla, da je prava sprostitev gnetenje testa. Morala sem preverit, če ta ugotovitev še vedno drži. Mja, drži, če si ne nakoplješ preveč gnetenja. Pa da ni vse tako rezančno obarvano, sem se odločila pripravit  fuže. Fuži so istrske testenine. In danes bi dala še kakšen euro za tartufe ali vsaj šparglje. Divje se razume. To dvoje v očetovem rastlinjaku zaenkrat še ne uspeva, raste pa rukola, pa petršilj, o kakšni drugi zeleni rastlini pa drugič…Pinjole rastejo v trgovini in oljčno olje tudi…pa tudi parmezan.

Zgodba o testeninah

Šment, kupila sem posebno rumena jajca za posebno rumene fuže. Daj no, meni se ne zdi da so posebno rumeni ratali. Skratka, da skratim priću.. Naredila sem testo iz pol kile moke, treh posebno rumenih jajc, dveh žlic olja. Malo drugače od zadnjikrat, ampak tudi tako je dobro. Testo sem razvaljala v trakove s pomočjo strojčka, potem pa sem naredila kvadratke, okej ene večje ene manjše, ampak lepši so vsekakor manjši. Te kvadratke testa sem ovijala okoli kuhalnice(naslednjič moram staknit nekje tanjšo kuhlo, v predalu imam namreč samo eno!), jih na robu stisnila skupaj, da se sprime testo. Nekako nisem verjela, da pri kuhanju ne bodo razpadli, zato sem jih eno pest takoj skuhala in jeeees, fuži so pridno ostali skupaj, pa sem tudi jaz pridno nadaljevala zvijanje. Pošteno me je bolel hrbet, za katerim so za mizo sedeli in ugotavljali kako izredno dobri so fuži. O podrobnostih pa na tem mestu ne bom :) Ampak vse skupaj je sila prijazno zvenelo.

Zrolala sem vse. Odprla sem pivo in bila neizmerno zadovoljna.

Zgodba o pestu

Če bi imela tartufe in šparglje, bi nadaljevanje bilo drugačno, tako bo pa zeleno. Rukolo in petršilj sem oprala in osušila in ju v multipraktiku zmlela. Če bi imela možnar, bi to počela v njem. Vrečico pinjol sem popražila v suhi ponvi in jih zmlela. Potem sem zeleno zmes dala nazaj v multipraktik in dodajala pinjole, oljčno olje in sol. Prav na koncu pa še doma nariban parmezan..

Fuže, ali katerekoli druge testenine skuhaš ter nujno prihraniš kakšen deci, ali raje dva, testeninske vode. Fuže vrneš nazaj v pisker, dodaš pripravljen pesto, premešaš, po potrebi dodaš tisto prihranjeno vodo. Na mizi pripraviš še parmezan, ker se najdejo tudi ekstremni parmezanoljubci.

PS: a sem še omenjala službo? Nisem…torej kakršnakoli druga dejavnost zelo pomaga pri pozabljanju na nov zakon o nekem preprečevanju in o tem kako po pol ure visim na telefonu in pomagam uporabnikom. tisti, ki delate na help deskih me mogoče razumete. Fuži so bili pa super fajni in nikakor nisem odkrila nobene nove tople vode, je pa ful fajni občutek, ker sem jih delala prvič in so iz prve uspeli  in ja in bla :)

ps: nekako mi je žal da “Trgovinica pri srečni roki” že obstaja…tam se je dobilo tudi tisto, kar v ostalih trgovinah že desetletje niso več imeli…

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , ,

8 komentarjev

O rdečem

Rdeča barva(hrane) mi na krožniku ni preveč všeč. (v nadaljevanju sledi dejstvo, da govorim neumnosti) V mislih imam tisto krvavo rdečo barvo pese in ravno zato mi še ni na mojo stran kuhinje padla ideja o kuhanju boršča. Sicer se po nekaterih receptih, ki vsebujejo aleluja tudi meso, ne bere tako slabo.  Mah, če se pa spomnim moje šefle, ki je z besedami pošpukala boršč, ki ga je naročila nekje v eni restavraciji v Ljubljani, pa res dvomim, če je sploh dober. In kolikor se mi zdi, ni omenjala vsebnosti mesa in ja,  potemtakem je tu srž problema. Zapriseženi ljubiteljici svinjskih rebrc. S kozarcem piva. Kakorkoli, nekaj reči verjamem na besedo, nekaj pa tudi ne.

Po drugi strani pa paradižnikova juha v mojem želodcu ne vzbuja nobenih pomislekov. Tudi brez mesa gre. tralalahopsasa, vse je v glavi. Šment, iščem po mojih objavah in ne morem verjet, da te paradižnikove svetlo rdeče juhe še nisem pokazala.

Kaj pa rdeče v kozarcu? Cabernet sauvignon recimo. Pa merlot, pa refošk, pa malo manj teran, pa nenazadnje rdeče pivo. Cviček skoraj ne znam napisat, pa, a je sploh rdeč? No no, saj sem se že po prvem odstavku ugriznila v jezik. Pri vinu sem bolj tečna kot izbirčna. Prvoomenjeno vino je res prvo na seznamu.

Ja in? eM, kaj si hotla povedat? Prav nič pustnosobotne kuharije nimam v mislih. Za razliko od očeta, ki nam bo k riti prinesel najboljše krofe, pa upam da tudi krhke flancate. Izpod njegovih rok. Da ne bi kdo mislil, da jih soseda peče. Pa včeraj se mi je nekaj vzhodnega motalo po glavi, danes pa sem se nagnila na drugo stran.

Ourajt, neham težit in ekola, ene navadne testenine z navadnim rdečim radičem, ki se je kuhal v ne navadnem rdečem vinu…..in celo rdeča čebula je sodelovala. Na koncu ne izgleda tako zelo rdeče.

Testenine z rdečim radičem

glavica rdečega radiča

1 rdeča čebula

strok ali dva česna

oljčno olje

balzamični kis

juha za zalivanje od zadnjič ali pa voda, ki je tudi okej

deci rdečega vina. dobrega.

sol

parmezan, ki ga sami naribamo. tisti iz vrečice za par centov je za en q.

za ljubitelje rikote,se lahko tudi ta vmeša. za silo velja kisla smetana

kuhane testenine, jaz sem vzela bavette. od oka rečeno, sploščeni špageti :)

Na oljčnem olju, jaz sem mu dodala žličko tegale, spražimo čebulo in česen, dodamo narezan rdeč radič. Ko med mešanjem lepo ovene, ga polijemo z balzamičnik kisom, da karamelizira, prilijemo še vino in malček vode ter kuhamo nekaj minut.

Vmešamo v testenine, ali obratno, testenine vmešamo v radičevo omako, na krožniku še potresemo s parmezanom. In kislo smetano in jaz, ki sem zaljubljena v pinjole, dodam še te. pinjole pa puranjo šuko v suhi vroči ponvi pražiš do dišečega in rahlo obarvanega.

Ta jed spada v rubriko hitro in enostavno, pa dobro. Vmes še berem drugi del Mariasove trilogije Tvoj obraz jutri. Naredil se je lep dan, bejšte ven. Grem tudi jaz.

  • Share/Bookmark

, , , , , ,

2 komentarjev

Solatni dodatek

Tudi solato jemo :)

Rdeč radič v solati(s feta sirom, praženimi pinjolami in slanino)

Na očiščene in natrgane liste rdečega radiča natrosiš feta sir, prepraženo pečeno slanino in prepražene pinjole. Pokalpljaš z oljčnim oljem, balzamičnim kisom in bolj malo posoliš…sir in slanina sta slana. Premešaš in ješ.

  • Share/Bookmark

, , , , , , ,

2 komentarjev

O mraznicah in srbski gospodinji

Po domače štorovke. S kostanjem jih je prinesl deda. Iz Haloz. Ne veliko, ker pri nas nikoli nismo kaj prida nabirali, še manj jedli, štorovk.  Ko sem jih zblanširala, jih je bilo tako malo, da sem morala še lisičke povabit v ponev.

Ker sem nora na testenine in jih v tem tednu še nisem jedla, sem mogoče na kakšno razočaranje okolice, naredila kombinacijo obojega: gob in testenin. In ne moreš verjet, zopet zeleni rezanci. Ja kaj naj, meni so kul.

Štorovke očistimo, porežemo dele, kjer so šopi zraščeni, debelejše bete odrežemo, operemo in zblanširamo.

Za zelence* s štorovkami(ali drugimi gobami) za štiri jedce potrebujemo:

približno 40 dag štorovk

3 stroke česna

žlico ali dve oljčnega olja

žlico narezane hamburške slanine

1 malo zeleno papriko

1 paradižnik

sol, poper

po želji prepražene pinjole(kdo je že zaljubljen v pinjole?)

Na oljčnem olju manj kot minuto pražimo česen, dodamo narezano slanino in papriko ter premešamo in nato dodamo štorovke in po potrebi ostale gobe. Posolimo in popramo, na zmerni temperaturi pražimo deset minut. Na koncu dodamo narezan paradižnik, vmešamo narezan petršilj ali drobnjak. Je lahko še kaj bolj enostavnega? Vse to stresemo h kuhanim testeninam, prilijemo malo vode od kuhanja, premešamo, pustimo par minut pokrito. Zakaj že? Da se okusi med seboj spoznajo.

Parmezan morda komu paše, meni ne…preveč okusa poje. Zato tudi ni nobenih drugih začimb, razen soli in popra. Mogoče namig…kdor ima rad ostrejši okus, lahko zelo popopra tole.

Včeraj, ko sem čistila in blanširala tele štorovke, mi kar ni hotela iz glave knjiga, ki sem jo malo pred tem prebrala.Še danes mi ne gre, če pošteno povem.  Res, prav nobene povezave ni ne s testeninami, ne z gobami, ampak je svež prebran Dnevnik srbske gospodinje. Daleč od podobnosti s kakršnimkoli dnevnikom razočaranih gospodinj ali še huje, Bridget Jones. Mirjana Bobić Mojsilović piše o državi, v kateri so padale glave tudi za sto mark, o zmotah in zablodah, v katerih je živel velik del Srbije.  V njenem pisanju sem našla del svoje zgodbe, ki se je hočeš nočeš dogajala vsem nam, v taisti generaciji.  Od otroštva  do tiste presnete vojne in kasneje…

In kaj me je še presenetilo? Nekaj dni nazaj, ko še nisem prebrala niti polovice knjige, sem na glas povedala, kako prekleto žal mi je, da svojega fotografskega spomina nisem izkoristila za druge reči. Spomnim se ljudi, imen, dogodkov izpred veliko let, vem kaj sem imela oblečeno, kaj sem jedla ali pila ob določenih trenutkih, nimam pa spomina za datume in letnice. Kot da bi mi ta zadnji stavek kdo projeciral iz knjige na moj jezik. Seveda to piše prav v zadnjih delih knjige…Kot že velikokrat do zdaj, sem ugotovila, da se določene stvari naredijo pravi čas, pravi trenutek in z namenom. In da me tisti, ki mi priporočajo kakšno knjigo v branje, zelo dobro poznajo. Kar cenim, tako kot cenijo taisti ljudje palačinke z marmelado in kislo smetano ali pa polnjene paprike, narejene z veliko mero ljubezni.

*zelenci-zeleni rezanci s špinačo

ps: v elementu, kjer se hranijo krožniki, sem videla najlepši star kos krožnika, ki bi ga takoj imela v svoji kuhinji. ampak je bil podedovan, tako da ga niti kupit ne morem. preprosto lep, ker je tako presneto preprost.

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , , ,

2 komentarjev

Nekaj na žlico

Prav pogrešala sem že nekaj mesnega na žlici. Če je na žlici, je v kombinaciji z zelenjavo in kruhom. Lahko pa je tako gosto, da kruha ne rabim…

Kaj sem vrgla v lonec(bolje rečeno najljubšo ponev) za zelenjavno mesno enolončnico?

2 žlici oljčnega  olja

1 veliko čebulo

30 dag govedine

1/4 glave rdečega zelja

3 žlice bučke

1 korenček

tri stroke česna

2 manjša krompirja

1 rdečo pečeno papriko

1 zeleno papriko

2 paradižnika

pest lisičk

pest kock prepražene polente

2 žlici prepraženih  pinjol

3 žlice kuhane kvinoje

4 olive

1 lovorov list

žličko suhega origano

sol, poper

kumino

Na oljčnem olju posteklenimo na rezance nasekljano čebulo in dodamo govedino, rahlo posolimo in pražimo par minut, kasneje pokrijemo in dušimo pol ure.

Vso zelenjavo narežemo na primerne koščke in jo z gobami dodamo govedini v loncu. Paradižnik dodamo tik pred koncem kuhanja.  Pokrito dušimo dokler govedina in krompir nista primerno kuhana. Po potrebi dolivamo vodo ali juho, da se ne presuši.  Začinimo s soljo in poprom, dišavne začimbe dodamo že prej, da se naredijo pravi okusi. Ko ugotovimo da je krompir mehak in govedina ne škriplje pod zobmi, dodamo še paradižnik in kuhano kvinojo ter polento in pinjole. Premešamo in pustimo par minut pokrito.

ps: kvinoja mi je danes bila všeč. zdej vem…moram jo jest z mesom :)

ps še en: enolončnica- jed, kuhana v enem loncu

enoponvnica-jed, kuhana v eni ponvi

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , , , , , , ,

3 komentarjev

Zmečkanka s pinjolami

Dan ali dva nazaj sem dobila povratno informacijo o dopustu v Tuniziji. Ma ne, mene ne mika dopust tam doli, eno potovanje do puščave sem imela dovolj, čeprav bi ponovila šetnje po tržnicah. No, dobila sem en magnetek (za na hladilnik) in pa spomnila sem se na pinjole. Skozi metin čaj, ane :)

Pa danes ne bo čaja s pinjolami, kar pa ob prvi priložnosti poskusim, saj je mete na vrtu kar nekaj….pejmo do krompirja. Ne morem rečt da je to bil pire krompir, ker ni bil. Mogoče zmečkan krompir s suho salamo in pinjolami?

Pest nakockane suhe salame daš v ponev in na plato, da se segreje, spusti maščobo, rahlo ocvre, zraven vržeš dve do tri žlice pinjol, premešaš in še toplo vmešaš v pretlačen kuhan krompir. Jaz sem v krompir, medtem, ko se je kuhal, dala še malce rožmarina. Narabutanega na Hvaru.

Okrog zmečkanke pa so bučke v omaki. Dobre.

  • Share/Bookmark

,

Brez komentarjev

4 x P

paradajžnik

por

polenta

pinjole again

……………..

Polento skuhaš svojemu okusu primerno gosto ali pa redko, men je všeč tk ravn neki vmes. Vmešaš dva trikotnika toPljenega sira in prepražene in zdrobljene pinjole. sori res, zadnje čase jih kr pogosto mečem v piskre

Pa še to: jaz v krop, v katerem se bo kuhala polenta, vržem še pleve ali origana, ali bazilike, ali rožmarina….odvisno od tega, katere pleve vsebuje polivka, v katero se bo polenta potopila.

 

Polivka, okej omaka s paradižnikom in porom je pripravljena v desetih minutah.

Por narežeš na poljubne križce al krožce, ga prepražiš na olju, dodaš polovičko pločevinke paradižnikovih kock (kocka na P?), premešaš, posoliš, popopraš če želiš pikantno, z baziliko potrosiš, rahloooo potreseš s tapioka moko(zlo kul), zaliješ z malo vode, prevreš in to je to.

pS: polenta je ostala še za jutri, ohlajena in razrezana bo šla na gretje na oljčnem olju…pa pesto iz rukole čez njo…

 

  • Share/Bookmark

, , , , , , ,

2 komentarjev

Ena kratka o postrvih

Moja prva postrv, ki sem jo pojedla, mi je ostala v lepem spominu. Bilo je nekje ob Soči, v eni vaški oštariji, ko smo se s sorodniki vračali iz enega od zelo pogostih izletov poleti. Verjetno mi je res že v otroštvu bilo dano potepanje v moj vsakdanjik. Dejansko sem se res znala potepat tudi kar tako, iz šole domov je trajalo včasih tudi do večera, za razliko v šolo, kamor nisem zamujala.

Da se vrnem k postrvim. Ja, spomnim se, kako nisem vedela, kako se lotit ribe in kolikor sem opazovala okrog po mojih za mizo, tudi niso bili kaj dosti na boljšem. Kakorkoli, takrat mi je ribo uspelo nekako pojest, v lepem spominu mi je pa ostala predvsem okolica tega dogodka. Ponudba postrvi je kasneje postala moda, v vsaki gostilni so jih že imeli, ampak redkokje dobre, ali so ti dali na mizo še na pol zmrznjene in surove ali preveč zapečene, da od njih ni bilo nič. Ponekod pa jih znajo še vedno pripraviti na način, da se vrneš in še naročiš.

Jaz sem jih na postni dan pripravila v pečici. Zakaj omenjam postni dan? Vzgojili so me tako, da spoštujem  praznike, čeprav verjamem ali bolje rečeno verujem, pa ne.

File postrvi v pečici

Na pekač, obložen s peki papirjem damo toliko filejev, kolikor jih bomo pojedli. Pečico nastavimo na 180°C. Na papir potrosimo tudi malo soli, prav tako posolimo postrvi, na vsako damo malo rožmarina in mlet čili. Pokapljamo z oljčnim oljem, po želji vržemo na pekač še nekaj pinjol.

Pekač potisnemo v ogreto pečico, pečemo 25 minut, dodamo nekaj listov rukole in za pet minut še podaljšamo pečenje na 200°C, da se fileji zapečejo, če želimo da so takšni, sicer pa že prej pečene položimo na krožnik z rukolo.

  • Share/Bookmark

, , , , , , , ,

4 komentarjev