Objave z Tagi Logarska dolina

popoldanski mozaik

  • Share/Bookmark

,

Brez komentarjev

Ena iz Logarske

Da ne bo čisto sam tale blog…

Logarska dolina je, kot sem že večkrat povedala, meni eden lepših delov naše Slovenije. Eno napako ima, malenkost predaleč je za enega samega pohodnika. 160 km naredit za nekaj ur hoje…hm, ni neke računice. Je pa mir. Prvi občutek je bil, da dolina spi. Avto sem pustila pri penzionu Na razpotju, od tam pa po zasneženi cesti peške naprej. Družbo mi je delal tale lepotec na sliki spodaj. Če sem slučajno šla prepočasi, je pritekel k meni in se obnašal kot da mi hoče dat roko v gobec in me peljat naprej :)

In ker je gazi po cesti proti slapu zmanjkalo in ker jaz nespametna buča nisem pomislila na palice, sem po pametnem pogovarjanju same s sabo, prišla do zaključka, da je bolje, da se obrnem in ne preizkušam pomanjkanja kondicije.

Glede na to da sem bila dokaj zgodnja, sta me prehitela tale dva, nazaj grede pa sem srečala enih deset ljudi

Naslednji vikend bi ponovila…

  • Share/Bookmark

,

11 komentarjev

V Logarski dolini

je danes bilo lepo. Sonce, sneg, Savinja, modrocvetoče rastlinice, dan kot opran!

Na ogled je nekaj naj njih.

na 75km od doma

  • Share/Bookmark

, , ,

5 komentarjev

Motovanje po Avstriji/III. ali Ne! čez Ljubelj na drugo stran

Nikakor ne priporočam raziskovanja nepoznanih dežel in krajev brez zemljevida, ali  GPSa. Če jo šibaš po avtocestah nimaš kej zgrešit. Če pa ti prevodi imen krajev v slovenščino ne gre najbolje, zna bit kr jeba  :) Edino če je kdo tolk smešn kot midva. Ne, sej ni panike, ampak malček lažje bi blo.

Iz bencinske lepo na desno, pa še enkrat desno in potem  pogled proti Karavankam kar naenkrat pošlje sporočilo levemu prstu za desni smerokaz. Počakam. Ne, čez Karavanke oz. Ljubelj pa jaz ne grem. Ne, pa fertik. Ne znam pojasnit, verjetno sem v isti sekundi sprehodila v mislih čez zemljevid Slovenije. Fak, trda tema bo preveč kilometrov pred Celjem.  Obrneva in po znani cesti nazaj.

Že prej sva se pogovarjala o Železni Kapli. V istem hipu se z ročnimi znaki sporazumeva…desno. Jaz tam sicer naredim prekršek da glava boli, poleg vseh malenkostnih prekoračitev hitrosti. Spet mi je žal, da naju ura tako priganja. Kako lep kraj!!

Da spet ne govorim o cesti! Pravi raj, vam rečem. Ups, kar naenkrat se cesta začne sumljivo ožit in logično! vzpenjat. Že prej sem sicer videla tablo za prehod Pavličevo sedlo in še eno, ki pa ni imelo slo prevoda. Kje je moja nemščina, ko jo rabim?!

Zdaj mi je kristalno jasno, čez Ljublej mi ni bilo, čez pavličevo bom prisiljena po lastni volji.  V mislih sem premlevala cesto iz Logarske do sedla, no ja, sej bo….te strani pač nisem poznala.

Evo, tak pogled od 18. in 50 minut. Na križišču…levo Pavličevo, naravnost Jezerski vrh.

ve se, Ducati :)

In zdaj pot navzdol. Rečem: samo da še dol pridem. Bojan me potolaži: ne samo dol, bo treba še gor in dol.

Pa ne samo enkrat. Žal nisva počakala vmes do prelaza, kakšne gore, kakšen pogled dol v dolino, kakšen pogled naprej! Sej ne morem verjet, čas sem imela okol gledat. Ne znam opisat. Cesta pa ja, ovinki taki da gate trga, ozka da me z avtom tam nihče ne pelje, niti slučajno.

Končno prelaz. Zdaj sem pa skoraj doma. Sploh ni bilo tako hudo, samo do doline še, ki pa ni tako daleč.

Vau, sama sebi čestitam za tole vožnjo navzdol. Jap, Vršič, zdaj pa komot tud ti padeš :)

jeee, stara dobra Logarska dolina

Žal je tale kazal hrbet…

V Mozirju pade zares ornk tema. Cesto poznam in ura je dvajset minut čez osmo, ko priropotava domov. Srečno.

Vse kar me je res bolelo, so bolele roke.

  • Share/Bookmark

, ,

19 komentarjev