Objave z Tagi kruh

Teden najlepše diši v petek

…seveda če se že kakšen dan prej ne zgodi kaj dišečega.

V nekaj stavkih…: Od prejšnje nedelje do danes se ni zgodilo nič posebej pretresljivega, če odštejem izgubo štirimestne cifre fotk. Nikar me ne sprašujte kako je do tega prišlo. Mimogrede, bojda še obstaja ena bilka rešitve, ampak jaz, ki ne verjamem nič iz prve, še vedno dvomim v to. Pojedla sem nekaj prepovedanega, kar ni pasalo mojemu desnemu podrebrnemu delu telesa. Prestopala sem čez metre v dolžino in višino naloženih študijskih knjig(aaaa, ne, ne čez moje!), se čudila kako ljudje v zelo zrelih letih še najdejo voljo in motiv za študij. Ja okej, to so umetniki…

Na lep četrtkov popoldan se pojavi bari iz ene od prejšnjih objav. Pojavlja se tako ali tako vsak dan, kadar mi pa reče malenca, je pojav posebne sorte.  Jaz to malenco med vrsticami  razumem kot  informacijo, ki ima v sporočilu nekaj zelo pomembnega. Nikoli ni poleg vprašanja, ampak vedno so neka dejstva, pri katerih sodelujem ali pa tudi ne. Te dni enkrat mi bo pripeljal GSa, da se peljem z njim in v njegovem upanju je želja, da nikoli več ne sedem na Ducatija, temveč samo še na BMW stroj. Že res, z njim bi prišla zelo daleč. Da skratim priču… Malenca, veš kaj…Kaj?…v soboto bi pekli ribe tule, tak za kosilo, bo M prišla po službi, na teb je sam, da solato pripraviš. Fino, može. Mam rojstni dan veš, pa dam za ribe. Ooo, najs, bom spekla kruh, če se mi bo daloČe se mi bo dalo je gladko preslišal, ker je po nekaj sto metrih, ko se je odpeljal izpred bajte, obvestil šefa, da je malenca rekla, da bo spekla kruh. V soboto za čas kosila.

Naslednji dan sem se po neizmerno utrujajočem delu v službi odštempljala prej kot običajno. Šla sem kupit moko in pozabila na kvas. Pa od nekod priropoče moj edini in najljubši nečak in kdo bi si mislil, brez ugovarjanja odropoče v trgovino po tri kocke kvasa.  ammm, to so tiste ene take kocke v belem papirju? to bo to ja, sicer pa vprašaj tete v štacuni…

Petek je dišal po žemljicah iz pirine moke s kislo smetano in konopljinim semenom. Šlo je pa takole: Iz slabih 60 dag pirine moke, soli, mlačne vode in kvasca, ter dveh velikih žlic kisle smetane, sem zamesila testo. Pozor!! Ne, jaz ne gnetem več, to dela MUM od Boscha. Vsaka mu čast. Nekaj več kot pol ure je pripravljeno testo vzhajalo v, s prtičem pokriti, stekleni posodi. Testo sem razdelila na osem delov, iz vsakega naredila kao lepo kepo, jih dala na peki papir, ki je že bil na pekaču. S krožničkom sem zarezala do pekača v testene kepe, jih potrosila s konopljinim semenom in pustila, da v času, ko se je pečica segrevala do ne preveč hudih Celzijevih 200 stopinj še enkrat vzhaja. Slabe pol ure so se žemljice pekle. Ekola, to je to. Aha, dišalo je.

 

 

 

 

levo barve popoldanskega sonca na šmartinskem, desno sveže pečene žemlje

 

 

Kruh z bučnicami in sezamom

 

Da sem porabila vso svojo voljo, sem iz navadne krušne moke pripravila takšno bolj “tekoče” testo, vanj stresla pest naseckanih bučnic/golic in žličko sezamovih semen. Gre dobro skupaj. To se je pa peklo nekaj dlje, ampak v takih primerih spregledam števec za elektriko :)

kruh z bučnimi semeni in sezamom

 

 

Dišalo je tudi v soboto. Po morju, z rožmarinom in olivami. Res, nisem se mogla upret fokači. Zgodba o prvem srečanju s fokačo je najbrž podobna veliki večini med nami. Al pa tud ne, lahko da je kdo že pameten prišel na svet. In pol ti je pod tem liberalnim nebom še nerodno vprašat kaj za vraga je ta reč, ki nosi tako, našim ušesom, smešno ime.

Torej fokača z rožmarinom in grobo soljo je menda ena taka prvinska oblika. Obstaja veliko možnosti za dodajanje, bolje rečeno posipanje. Jaz sem na eno polovico potrosila narezan česen, na drugo pa narezane zelene olive. In seveda rožmarin in grobo sol. Nenormalno diši iz kuhinje! Če bi bilo po moje, bi jaz samo še kakšne sardelice z žara imela poleg.  Slučajno koga zanima postopek? 40 dag moke, dobre 3 deci mlačne vode, 5 žlic oljčnega olja, sol. To pot sem uporabila zavitek suhega kvasa za vzhajanje. Vmešano testo sem prelila(dobesedno) v naoljeno posodo in pustila vzhajat dobro uro. V pekač sem dala peki papir, ga naoljila in pomokala, potem pa zopet dobesedno vlila testo na pekač. Naseckan česen, rožmarin in olive ter groba morska sol. Peklo se je pri 190 stopinjah pol ure.  Moram priznat, božanska je. Fokača.  Z oljčnim oljem, v katerega je padlo nekaj sušenih paradajzov. Sploh ne morem počakat, da pride bari z M

Na solato bi skoraj pozabila :) Navadna paradajzova solata s feto, olivami, zeleno pečeno papriko in česnom.

paradižnik, feta, olive, pečene paprike, česen, sol, poper, oljčno olje

 

 

Mja, ribe…tu so bili pa drugi šefi in če imajo kaj pokazat, naj to storijo sami :)

ps: če koga zanimajo kakšne posebne podrobnosti, naj vpraša….

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , , , , , , , , , ,

1 komentar

o kruhu

tole objavo copram že skoraj teden dni, ekola, danes je pečena.

Do kam mi seže spomin na kruh? Najdlje do tam, ko me je oče, majhnega dekliča, nesel štuparamo v haloške hribe, do njegovega doma. In naj povem še to, da je tiste čase do Žetal bilo nemogoče priti z avtobusom, avta še nismo imeli, vlak je pripeljal v nek kraj, ki mu v tem trenutku ne vem imena. Spomnim se, da sem zmogla samo nekaj sto metrov, potem se je začelo vse skupaj vzpenjat in jasno, pužo je treba nest. verjetno sem rekla, da bom kar obsedela tam, na obcestnem kamnu(a se sploh še spomni kdo teh kamnov!?) dokler se z mamo ne bosta vračala. Običajno smo se spotoma ustavili še v lodnu. Ta izraz sem osvojila šele nekaj let kasneje, ko sem kakšne počitnice preživela v Halozah. V trgovini sta moja dva kupila kavo in še kakšno reč, za nas, tamale.

Že kot otrok sem se veselila tistih njihovih nizkih gibanic, pa krompirjače že za dobro jutro. Ni važno, poletje ali zima, zakurilo se je, pisker na šporhet in krompir vanj. Vse lepo in prav, dokler mi niso ponudili kruha. Seveda sem od doma bila navajena kruha iz trgovine, tu, na kmetih, pa so mi dali poleg domač kruh, črn, zbit, kiselkast. (takšen je moral biti) Ojej, niti nadrobljen v krompirjačo mi ni šel po grlu. Tako so sklenili moji vrli sorodniki, da bodo v bodoče zame priskrbeli kupljen kruh. Prav spomnim se, kako je teta imela spravljenega v eni beli platneni vreči za vrati veže. Tega sem bila neizmerno vesela in vsi so bili srečni, da ne bom umrla od lakote. Razvajenka. Res, ni mi bil všeč tisti kruh. Dosti let kasneje so začeli peči drugačen kruh, zdaj tistega črnega sploh ne poznajo več. Enako dosti let kasneje se mi je včasih kolcnilo po domačem kruhu in ko se spomnim, kako sem se obnašala, me je sram. To je haloški del zgodbe o kruhu.

Pohorski del otroškega videnja kruha je malo lepši. Dosti lepši. Že dišal je drugače, bil je lažji, bolj mehak, skratka bolj dober. Okus in oblika pa se vse od mojega otroštva do danes, nista spremenila.

Doma smo imeli neka obdobja peke kruha. Ne vem s čim so bila pogojena, ampak se nekako niso obnesla. Zdaj občasno deda naredi kakšen čebulni kruh, potresen z ocvirki, ki ima eno veliko pomanjkljivost…takoj ga zmanjka. . Po trgovinah in pekarnah je kruha toliko, da ne veš kaj in kakšnega bi vzel, navsezadnje pa ugotoviš, da je večji del temnih kruhov obarvanih z barvili in tako dalje. Nekaj je o tem pisala že Irena, veliko pa njeni komentatorji :)

En dan v prejšnjem tednu sem se ob pogledu na drobtine odločila! da kruh spečem tudi sama. Takšnega s semeni in dobro moko. Sem upala, da bo mlin v Rečici ob Savinji odprt na večer, ko sem z rumeno strelo kolovratila tam okoli. Ni bil, le kdo na večer kupuje moko. V trgovini sem našla pirino graham moko, mešanico semen in še  konopljina semena. Še prej  sem po spletu iskala kakšne primerne vsebine in napotke in mi je pod prste prišel, meni trenutno najbolj všečen slovenski kulinarični blog.

Seveda sem pogledala tudi na gurmanova priporočila in potem še k čifu kruh in vinastega bloga in izvedla eno srednjo pot, pač po lastnem občutku in spominu. Začela sem s polnozrnatim kruhom, ki sem ga zaradi moje pridobljene previdnosti s soljo, premalo solila.

Če zna in peče kruh toliko ljudi, potem lahko jaz tudi jaz. In če sem zmogla jaz, boš lahko tudi ti. Samo zraven je treba stopit in potem nekako presenečeno ugotoviš, da je kruh pravzaprav najbolj enostavno za naredit.

Kakorkoli, tu je in tu še bo.

pirina moka in semena

trije kruhi, vsak drugačen

prerez

Idejo za dodatek sušenega paradižnika sem povzela iz zgoraj omenjena bloga. Obožujem namreč tak paradajžnik :)

Ta kruh je pošel prej kot takoj. En del sem ga uspela “skrit” in dat v pokušino. Uspešno jo je prestal. Je pa mali N pri tistem polnozrnatem kruhu milo prosil za drugega, ker mu ta ni bil všeč. Ga povsem razumem, saj je odreagiral točno tako kot jaz v njegovih letih. In dobil je drugega, tistega iz trgovine.

kruh s sušenim paradižnikom

drobtinice

par

Sem že povedala, da imam rada ljudi, ki cenijo moje delo, takšno in drugačno, in to tudi povedo? dankešen!

  • Share/Bookmark

, , ,

5 komentarjev

Špargljevo

ljubi, misli, delaj, jej…zeleno. Skratka, rad imej zeleno in ohranjaj zeleno.

Šparglji so pri meni postali hit letošnje sezone. Malo pozno se je začela v našem selu, ampak pomembno je, da se je. Res, prav obožujem jih in njihovo neomejeno možnost priprave. Škoda, ker niso sveži na voljo skozi vse leto. Ne zahtevajo neke grozne predpriprave, dolgega kuhanja ali prekomernega obračanja na žaru ali ponvi. V rižoti so fantastični, prav tako v družbi širokih rezancev in pesta….da o njihovem zdravem učinku na organizem ne govorim posebej..

Jaz sem en velik jušni navdušenec in zato danes špargljeva juha(solata bo jutri ;) ). Z nekaj malega dodatki, ki pa se od okusa do okusa lahko po mili volji spreminjajo. Ali pa sploh ne dodajajo.

zeleno

Nujne sestavine:

pol šopka špargljev

pol čebule

jušna osnova ali voda(prav nič ji ne manjka)

sol, poper, kisla smetana, ščep origana

palični mešalnik in pisker :)

Največkrat se uporabi kombinacija masla in oljčnega olja, jaz sem maslo preskočila in samo na oljčnem olju rahlo prepražila narezano čebulo, ji dodala očiščene(kaj je očiščeno? oprane in spodnjih olesenelih delov rešene šparglje, ne vem zakaj bi jim snela lepo zeleno obleko??) in na manjše dele narezane šparglje, nekajkrat premešala in prilila vodo ter pustila vreti. Kako dolgo?

Do takrat, ko sem nakockala pozabljene tri kose toasta, jih na žlički oljčnega olja in enega strtega stroka česna, popražila do zlato rumene barve. Za vonj in svež okus sem dodala v ponev list žajblja. Ko so se kocke kruha popekle, se je skuhala tudi juha.  Z najboljšim kuhinjskim prijateljem sem juho zmiksala, posolila in popraala,(prej enkrat je notri romal tudi origano) jo dala na krožnik in tako veselo naprej do žlice in ust. Če se hočete afnat, pa kakšen vršiček šparglja priahtajte in ga dajte za dekoracijo na juho. Eh, to so pa že nepotrebne finese za običajno kosilo. No, jaz sem vseeno dala še malo drobnjaka , da je bolj zeleno :)

Uuh, skoraj sem zamolčala slajši del dodatkov. Imela sem se še en ribji file in tega sem ravno tako popekla in ga potem razdrobila na drobne koščke. Prav tako je zelo sedel v juho! Seveda ne sme biti ničesar preveč, ker se bo izgubil okus samih špargljev.

zelena špargljeva juha

nezelene kruhove kocke(toast poleg je pa nekam čudne barve) taiste kruhove kocke lahko uporabite za odlično kruhovo solato!

skok na kruhovo solato.

Juha je pripravljena v dvajsetih minutah!

Prav vesela sem, da me ljudje poslušajo in ne uporabljajo več veget! :)

  • Share/Bookmark

, , , , , ,

2 komentarjev

Ne mečte kruha stran

Raje ga še malo posušite in narežite na kocke.  Nastane lahko prav odlična kruhova solata.

Kruhova solata po trenutnem navdihu:

1/4 hlebca kruha

dve pesti rukole

par češnjevih paradajžnikov

pol skodelice naribanega sira(ki se je pomikal po hladilniku, da je otrdel)

nekaj pečenih koščkov piščančjega mesa

olive

kapre

sol, poper

oljčno olje

domač jabolčni kis

Če kruh ni dovolj suh, ga v pečici še dodatno osušimo. Narezan naj bo na kocke. Olive in kapre sesekljamo, paradajžnik razdelamo na četrtine. Kruhove kocke in vse ostalo damo v primerno skledo.

Kis, sol in poper dobro premešamo, prilijemo olje in prelijemo na solato. Pustimo eno uro, da se kruhove kocke prepojijo, nekajkrat rahlo premešamo.

V izvirniku se kruhova solata kliče panzanella in je brez mesnih dodatkov.

Pa par kapljic čilijeve omake poleg tudi paše!

Pa še ena zvijača, ki sem jo šele pred kratkim podedovala od tete. Suh kruh je odličen za vpijanje odvečne maščobe ocvrtih jedi. Namesto na papirnate brisače, ki se itak takoj prepojijo z oljem, se ocvrti kosi mesa ali zelenjave položijo na kruhove rezine.

  • Share/Bookmark

, , , , , ,

5 komentarjev

Kruh ali žemlja?

Ja ne, res ni vseeno. Kam z žemljami, ki se bodo posušile do večera? Kam s kruhom, ki je že rahlo suh? Zelo rada imam kruh, kakršenkoli…vse dokler še diši po svežem, naslednji dan že malo viham nos. Naslednji naslednji dan pa, hkm, že ne gre več. Jaz vsaj priznam. Priznam pa tudi da ostanke kruha posušimo in ga dobijo kokoške, v zameno za jajčka :)

Za kruhove cmoke sem imela premalo časa, pa sem zmešala kruhov narastek. Pravzaprav žemeljni narastek. šment, meni se hecno sliši žemeljni.

Torej, žemljice (3 in pol)  sem narezala in prelila z mešanico mleka(2 deci, mogoče malo več)  in dveh jajc, začinjeno s soljo, sveže mletim poprom in mušktanim oreščkom.

V ognjevarno posodo, ki sem jo prej premazala z oljem, sem nadevala žemeljno- kruhovo maso in jo potresla še s svežim belim sirom. Dokaj izdatno, ker mi je okus zelo simpatičen. Sir sem z vilico potisnila med kruhove kocke. Pekač je romal v zelo ogreto pečico za dobre pol ure. Do zlatorumene barve.

Uporabna jed, namesto riža ali krompirja….

V taisto zmes se lahko vmešajo tudi prepražene gobe, ali pa jabolka, rozine in cimet, če komu paše sladko.

ps: od včeraj sem lastnica kuharske knjige iz leta 1946. hvala še enkrat!

  • Share/Bookmark

, , ,

Brez komentarjev