Objave z Tagi kosilo

Polnjene paprike(tudi s piro)

danes ni nobene dodatne zgodbe….ih, verjetno je tko nihče ne pogreša :)

Polnjene paprike ( s puranjim mesom in piro)

6 paprik

pol kg mletega puranjega mesa

2 dl kuhane pire

l čebula

pol bučke

1 korenček

2 stroka česna

1 jajce

peteršilj

sir

oljčno olje

sol, poper

Piro lahko skuhaš že prejšnji dan, sicer to narediš danes, ko jo rabiš. V pol ure je kuhana in zdaj me malo skrbi, zakaj jo “podplat” kuha v ekonom piskru. Pol ure pa ja ni tak grozna izguba časa, saj vmes napraviš vse ostalo….Ej, podplat, če slučajno bereš tole…..

Sesekljaš čebulo, jo s česnom in naribanim korenčkom spražiš na oljčnem olju. Ne sme porjavet, ker je na poti da se zažge…Dodaš puranje meso in pražiš tako dolgo, da je pripravljeno že te meje, da brez bojazni ješ in te ni strah, da bi bilo surovo.

Medtem, ko se meso praži, na kuhano piro nasekljaš peteršilj in naribaš pol bučke. Potem dodaš pripravljeno in malo ohlajeno meso, posoliš in popraš, po potrebi dodaš en razžvrkljan jajc, premešaš in ekola….polniš paprike. Zložiš jih v pekač, potem pa še priliješ ne več kot dva deci vode, v kateri razmešaš žličko olja in žlico pesta iz prejšnje zgodbe.

V vroči pečici jih pečeš slabih 40 minut, potem po vrhu paprik posuješ na kocke narezan sir in pošlješ nazaj, vklopiš žar in pustiš še 10 minut v pečici.

Taisti nadev se lahko uporabi za bučke, paradižnik ali čebulo…za tiste, ki ne marate paprik.

Meni Je Dobro!

ps: hehe, sej sploh ne dela tak švoh fotk moj žepni fotkič.

  • Share/Bookmark

, , , , ,

4 komentarjev

Zelenjavna objava

Jako preprosto in okusno zelenjavno juho s kurkumo naredimo iz:

četrt glave zelja

kolobarja melancana

enega korenčka

dveh manjših krompirjev

ene čebule

dveh strokov česna

sol, poper, majaron, lovor, kurkuma

dve žlici riža

listi mlade špinače, svež petršilj, list žajblja

Vso zelenjavo narežemo na kocke, jo vso naenkrat vržemo v ponev in podušimo na dveh žlicah oljčnega olja, začinimo in zalijemo z manjšo količino vode, dodamo še riž. Ko je vse mehko, oz. kuhano, še dodamo narezan paradižnik, svežo špinačo in petršilj in žajbelj.  Premešamo in pojemo.

Tisti, ki pa le imamo še radi kaj mes(/)nega, si polepšamo zelenjavo z narezano klobasico za žar, ki jo že na samem začetku dodamo z zelenjavo.

Ne pretiravajte s soljo, kurkume pa tudi ne več kot pol čajne žličke, sicer bo že tako rumeno, še bolj rumeno :)

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , ,

Brez komentarjev

Riž in ota

V riž, ki je začinjen z malo curryja, soli in žafranike,  potunkaš škampe, pokrito dušiš, malo pred koncem ozeleniš z mladim peteršiljem in tremi žličkami čemaža iz neke druge zgodbe, enim listom žajbla, potreseš z naribanim sirom če želiš seveda, pokriješ nazaj, da se sir stopi in rižota je gotova. Na pogled se okusi malo tepejo, ampak gre skozi.

  • Share/Bookmark

, , , , , , ,

4 komentarjev

4 x P

paradajžnik

por

polenta

pinjole again

……………..

Polento skuhaš svojemu okusu primerno gosto ali pa redko, men je všeč tk ravn neki vmes. Vmešaš dva trikotnika toPljenega sira in prepražene in zdrobljene pinjole. sori res, zadnje čase jih kr pogosto mečem v piskre

Pa še to: jaz v krop, v katerem se bo kuhala polenta, vržem še pleve ali origana, ali bazilike, ali rožmarina….odvisno od tega, katere pleve vsebuje polivka, v katero se bo polenta potopila.

 

Polivka, okej omaka s paradižnikom in porom je pripravljena v desetih minutah.

Por narežeš na poljubne križce al krožce, ga prepražiš na olju, dodaš polovičko pločevinke paradižnikovih kock (kocka na P?), premešaš, posoliš, popopraš če želiš pikantno, z baziliko potrosiš, rahloooo potreseš s tapioka moko(zlo kul), zaliješ z malo vode, prevreš in to je to.

pS: polenta je ostala še za jutri, ohlajena in razrezana bo šla na gretje na oljčnem olju…pa pesto iz rukole čez njo…

 

  • Share/Bookmark

, , , , , , ,

2 komentarjev

Ponedeljkovo

Če ni v pol ure na mizi česa za pojest, je verjetno nedelja, ali pa kakšna sobota. In s čim se najlaže spopadeš v bitki z lakoto? Čas niti ne bi bil tak velik problem, lakota je večji. Testenine, riž ali krompir. Riž, testenine ali krompir. Zaradi mene je krompir ali ga pa ni.

Ko odprem hladilnik, se mi zdi, kot da ga je kdo izropal in pustil noter samo take reči, s katerimi si, če nisi ravno hitrih odločitev, lahko bolj malo pomagaš. BTW….a ni zanimivo razmišljat pri široko odprtih vratih hladilnika?  Nikomur ni mar za elektriko, ampak kaj, ko pa samo od sebe nič ne skoči ven. V predalu ajaj, nimam špajze :) najdem dvoje različnih rezancev, ki se pa k sreči kuhajo enako dolgo, riža nič, krompirja pa se mi sploh ne lušta.

Jajca, kisla smetana, paradižnik v pločevinki in od včeraj ena rdeča čebula.  Več pa ni.

Testenine s popečeno čebulo itn…(približno za dvoje ust, ali pa za danes in jutri)

rabiš:

testenine po lastnem izboru

3 jajca

pol kozarca kisle smetane

pol pločevinke paradižnika v koščkih

1 čebulo (za pisan izgled naj bo rdeča)

1 zelen vložen feferon

sol, poper, ingver

čebulni rdeči obročki :)

Testenine skuhaš, odcediš. Na sezamovem olju zelo opečeš čebulo, ampak ne preveč, ker ni zdravo. Zakaj na sezamovem? Ker je drugačnega okusa, meni boljšega-kar se tiče visokih temperatur. Za navadno dušenje je pa oljčno tisto pravo.Aha, da pozabim, k čebuli še prisuješ in priribaš ingver in skupaj cmariš. Aha, tudi tisti tahud feferon daš poleg, ampak ne ga potem pozabit odstranit. Kokr češ, lahk tud pustiš.

V eno posodo razbiješ jajca, razžvrkljaš, primešaš kislo smetano in paradižnik, soliš in popraš in primešaš še čebulo.

V ognjevarno posodo vsuješ testenine, preliješ z zgornjo polivko, daš v vročo pečico. 200 /15

..............

  • Share/Bookmark

, , , , , , , ,

3 komentarjev

Zopet o gobah in še čemu

Zgodbo o prvem srečanju z ostrigarji sem povedala že v enem komentarju nekaj objav nazaj in ker sem mal lenobe, bom zgodbico simpl prekopirala:

no, zdej sem se pa spomnila ene zgodbice z gobami…pred leti je moj stric zelo reklamiral gojenje in uporabo ostrigarjev.jih je tudi vsake toliko prinesel in ker tega ni bilo malo, je bilo treba te gobe spravit v promet. preizkušeno so bile ocvrte izredno dobre in jaz kot pridna(!) snaha(! kar seveda nisem), nesem pladenj spaniranih gob tašči in tastu. never again! namreč, tast menda organsko ne prebavlja gob in je skoraj izbruhal drobovje. enako se mu je zgodilo tudi s travniškimi kukmaki čez par let, pa to pot nisem bila jaz tista zloba……

bukov ostrigar

Velika prednost pri gojenih gobah je, da so na voljo kadarkoli po trgovinah ali pri gojiteljih, klopa ne moreš fasat, niti križ ne more bolet od prepogostega pripogibaja. Sicer ostrigarji menda rasejo na deblih bukev, tako da pripogibanje itak odpade. Zelo prikladno je tudi, ker odpade tudi sicer zelo zamudno čiščenje, kot pri gobah, nabranih v gozdu. Ampak je pa lušn, ja, ugledat jurčka pod listjem…se strinjam…

Seveda je cvrtje tista najslabša izbira, ampak če ne pretiravamo in če pohate tako kot jaz, enkrat na leto, nas ne bo konec zaradi tega.  Zame je goba na žaru najboljša izbira…

panirane glive

Na krožniku so ostrigarji dobili družbo riža s korenčkom in bučkami ter koromačem.

Gratiriniran koromač je danes zmagal. Če se vam da in ne veste kako….gomolj koromača narežite na rezine ali kakor vam paše, pokuhajte 10 min v rahlo osoljeni vodi, odcedite, ohladite, dajte v ognjevaren pekač, prelijte z mešanico razžvrkljanega jajca, kisle smetane,malo soli, popra in naribanega sira. Jaz sem po vrhu potrosila še ščep suhe bazilike. V vroči pečici 15 minut bo čisto dovolj.

koromač pod prelivom

pekač s koromačem, vzet iz pečice

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , , , ,

3 komentarjev

Ena kratka o postrvih

Moja prva postrv, ki sem jo pojedla, mi je ostala v lepem spominu. Bilo je nekje ob Soči, v eni vaški oštariji, ko smo se s sorodniki vračali iz enega od zelo pogostih izletov poleti. Verjetno mi je res že v otroštvu bilo dano potepanje v moj vsakdanjik. Dejansko sem se res znala potepat tudi kar tako, iz šole domov je trajalo včasih tudi do večera, za razliko v šolo, kamor nisem zamujala.

Da se vrnem k postrvim. Ja, spomnim se, kako nisem vedela, kako se lotit ribe in kolikor sem opazovala okrog po mojih za mizo, tudi niso bili kaj dosti na boljšem. Kakorkoli, takrat mi je ribo uspelo nekako pojest, v lepem spominu mi je pa ostala predvsem okolica tega dogodka. Ponudba postrvi je kasneje postala moda, v vsaki gostilni so jih že imeli, ampak redkokje dobre, ali so ti dali na mizo še na pol zmrznjene in surove ali preveč zapečene, da od njih ni bilo nič. Ponekod pa jih znajo še vedno pripraviti na način, da se vrneš in še naročiš.

Jaz sem jih na postni dan pripravila v pečici. Zakaj omenjam postni dan? Vzgojili so me tako, da spoštujem  praznike, čeprav verjamem ali bolje rečeno verujem, pa ne.

File postrvi v pečici

Na pekač, obložen s peki papirjem damo toliko filejev, kolikor jih bomo pojedli. Pečico nastavimo na 180°C. Na papir potrosimo tudi malo soli, prav tako posolimo postrvi, na vsako damo malo rožmarina in mlet čili. Pokapljamo z oljčnim oljem, po želji vržemo na pekač še nekaj pinjol.

Pekač potisnemo v ogreto pečico, pečemo 25 minut, dodamo nekaj listov rukole in za pet minut še podaljšamo pečenje na 200°C, da se fileji zapečejo, če želimo da so takšni, sicer pa že prej pečene položimo na krožnik z rukolo.

  • Share/Bookmark

, , , , , , , ,

4 komentarjev

Zeleno. again

V dvajsetih minutah lahko na mizo daš njamišebiteta zelene rezance z repki kozic. Ali pa škampov. Ali morskih sadežev. Ali mešanico vsega.

Škampovi repki v smetanovi omaki s peteršiljem (za štiri, ali pa za tri ful lačne)

30 dag repkov

1 večja čebula

2 strroka česna

1 dl belega vina

2 žlici limoninega soka

2,5 dl sladke smetane

sir dorblue

sol, sveže mlet poper

peteršilj

V ponev nakapljamo par žlic oljčnega olja, narezano čebulo in sesekljan česen. Ko postekleni zalijemo z vinom in pokuhamo skoraj do suhega, prilijemo sladko smetano, solimo in popramo. Prilijemo limonin sok in dodamo izbrane morske zadeve. Počasi naj zavre in prav tako počasi se naj kuha še slabih deset minut. Če imamo dorblue ali kakšen drug sir s plesnijo, ga nadrobimo v omako, sicer pa ni nič narobe, če ga ni.

Prav na koncu dodamo sesekljan peteršilj in pa kuhane zelene rezance. V posodi vse skupaj par minutk pustimo, da se okusi spoznajo med seboj.

rezanci

Jaz zadnje čase hrano zelo malo solim. Kar delam z morskimi ribami ali temi sadeži, pa skorajda ne uporabljam soli. Če komu ni dovolj slano, pač dosoli sproti. Z morsko soljo.

Dodatno pa še “polimonajte” testenine, odličen okus napravi! Pa tole je ena od tistih jedi, ki ne zahteva drugih začimb kot sol in poper.

ps: fotkica je iz lanskega dopusta. od včeraj, ko smo z naj nečakom in nečakinjo (saj vemo kdo in kaj sta) jedli za pozno kosilo tole, bi lahko pofotkala le prazne, polizane krožnike :)

ps2: vsak lahko po svoje izbira, ali bo tako ali kako drugače napravil in pripravil določeno jed. In navsezadnje tudi pojedel, z vsemi odvečnimi besedami vred.

  • Share/Bookmark

, , , , , ,

2 komentarjev

Pistacije in kuskus

Nedelje imam pravzaprav najbolj rada, kar se časa, prebitega v kuhinji, tiče.  Če sive ceste niso prepredene s preveč kilometri, ki bi zahtevali zgodnje odhajanje od doma, je popoldan čisto dovolj, da se odvleče v komajčakamdaminedan.Pa če je ob dvanajstih kosilo na mizi, malo kasneje so piskri v pomivalcu, še malo kasneje je tudi blog osvežen, še vedno je dovolj časa za karkoli.

Burgerji s pistacijami in kuskusom (za dva za danes in jutri)

pol kilograma mletega mešanega mesa

dve žlici zdrobljenih pistacij

tri žlice kuhanega kuskusa

en strok česna

nasekljanega peteršilja po želji in okusu

sol, poper

eno jajce

dve žlici olja

Vse to premešamo in zmesimo, pa damo v hladilnik dokler ni čas za oblikovanje. Kroglice, pleskavice, štruca… Ne en teden čakat :)

Z mokrimi rokami oblikujemo burgerčke, jih zlagamo na pekač s peki papirjem in potisnemo v 180 °C ogreto pečico, po 15ih minutah temperaturo zvišamo in tako pečemo še 15 minut, zadnjih pet minut položimo sir v lističih na burgerje, da se veselo razleze. Sir seveda.

Tile burgerji imajo domišljije, da kar pokajo…

Vmes enkrat narežete por, da izgleda kot zelena slama, vržete na vročo ponev, posolite, mešate in zalijete z belim vinom. Ko vino izpari, je por gotov.

Njoki z ricotto(ali skuto po naše), ki so oblikovani z žličko. V 20 dag skute vmešajte eno jajce, sol, timijan in moko. Koliko moke? Toliko, da je še lepo rahlo in pa na videz mogoče malo pacasto. Da ne izgubimo potrpljenja z valjanjem, jih naredimo z dvema žličkama, pustimo na pomokani deski in kasneje skuhamo v slanem kropu. Ko priplavajo, so takorekoč kuhani.

Njoki seveda bolj pašejo z omako, ampak tudi tale porov podstavek ni napačen.

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , ,

3 komentarjev

Fižolovo gobje srečanje s šnitami

Kar se spomnim let iz otroštva, so petki bili brezmesni. Sploh tisti pred veliko nočjo. In ti petki so bili vednooo fižolovi. Fižol z repo, fižol s kislim zeljem, fižol pa solata, fižolova juha, fižolovo vse. Nisem bila pretirano srečna ob teh petkih. Kateri otrok pa bil?

Potem se je prijateljstvo s fižolom nekako obnovilo. Ne vem točno kdaj, ampak se je. Sicer ne s pogostimi srečanji. Ko se srečamo, se pa nujno z veliko žlico, neee, dvema žlicama ocvirkov. Da best.

In kako bi bilo, če ne bi ostalo vedno nekaj za naslednji dan? Danes ne bi bilo fižolove juhe s suhimi gobami. Ali pa ne bi bilo gobove juhe s fižolom. Ne morem se odločit kakšna je. Mogoče je pa porova z gobami in fižolom.

Kakorkoli, potrebujmo tole:

eno manjšo čebulo

tretjino pora

četrt zelene paprike

nekaj žlic oljčnega olja

dve pesti suhih gob(ali pa svežih)

pol litra kuhanega fižola, če je še kaj vode od kuhanja, tudi prav pride

sol, poper, majaron

žlička ricotte za vsak krožnik

Gre pa takole:

Na olju prepražimo narezano čebulo in papriko, dodamo gobe(prej jih moramo obvezno namočiti v vodi in vsake toliko vodo menjati). Mešamo in po potrebi dolivamo po par žlic vode, da se ne prismodi. Dodamo  centimetrske kolutiče pora, še vedno mešamo in še vedno prilivamo tekočino.  Por sem res narezala na precej velike kose, ampak tako se vsaj vidi, da je notri por in prav nič neprijazno ne zgleda.

Ko so por in gobe mehke, prilijemo spasiran fižol s tekočino od kuhanja ali pa vodo, potresemo z majaronom, solimo in popramo. Meni fižolove jedi pašejo, če so malo bolj “spajsi”, zato se je v mojem piskru kuhal tudi čili.

Nekaj je pa kljub temu treba zraven pojest. Tudi takrat nekoč smo imeli zraven takele župe(brez gob in pora sicer) kruhove šnite. Kok sem bla jezna nanje :) Ker se časi pač spreminjajo, se tudi okusi.

Ja, šnite se vračajo v pečico.

Če pogledate na Bajto, boste videli kako šnite dela coprnica in da tako pečenje šnit ni zraslo na mojem zelniku.

Krasen način, da se izognemo rajngli z oljem in cvrtju! Peki papir in 200°C zmagata!

Jaz sem tokrat vsak kos namočenega kruha posula  s kajenskim poprom in rezino česna.

Se opravičujem za rajnglo in vse ostale domače besede, meni so všeč :)

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , ,

8 komentarjev