Objave z Tagi konopljino seme

Teden najlepše diši v petek

…seveda če se že kakšen dan prej ne zgodi kaj dišečega.

V nekaj stavkih…: Od prejšnje nedelje do danes se ni zgodilo nič posebej pretresljivega, če odštejem izgubo štirimestne cifre fotk. Nikar me ne sprašujte kako je do tega prišlo. Mimogrede, bojda še obstaja ena bilka rešitve, ampak jaz, ki ne verjamem nič iz prve, še vedno dvomim v to. Pojedla sem nekaj prepovedanega, kar ni pasalo mojemu desnemu podrebrnemu delu telesa. Prestopala sem čez metre v dolžino in višino naloženih študijskih knjig(aaaa, ne, ne čez moje!), se čudila kako ljudje v zelo zrelih letih še najdejo voljo in motiv za študij. Ja okej, to so umetniki…

Na lep četrtkov popoldan se pojavi bari iz ene od prejšnjih objav. Pojavlja se tako ali tako vsak dan, kadar mi pa reče malenca, je pojav posebne sorte.  Jaz to malenco med vrsticami  razumem kot  informacijo, ki ima v sporočilu nekaj zelo pomembnega. Nikoli ni poleg vprašanja, ampak vedno so neka dejstva, pri katerih sodelujem ali pa tudi ne. Te dni enkrat mi bo pripeljal GSa, da se peljem z njim in v njegovem upanju je želja, da nikoli več ne sedem na Ducatija, temveč samo še na BMW stroj. Že res, z njim bi prišla zelo daleč. Da skratim priču… Malenca, veš kaj…Kaj?…v soboto bi pekli ribe tule, tak za kosilo, bo M prišla po službi, na teb je sam, da solato pripraviš. Fino, može. Mam rojstni dan veš, pa dam za ribe. Ooo, najs, bom spekla kruh, če se mi bo daloČe se mi bo dalo je gladko preslišal, ker je po nekaj sto metrih, ko se je odpeljal izpred bajte, obvestil šefa, da je malenca rekla, da bo spekla kruh. V soboto za čas kosila.

Naslednji dan sem se po neizmerno utrujajočem delu v službi odštempljala prej kot običajno. Šla sem kupit moko in pozabila na kvas. Pa od nekod priropoče moj edini in najljubši nečak in kdo bi si mislil, brez ugovarjanja odropoče v trgovino po tri kocke kvasa.  ammm, to so tiste ene take kocke v belem papirju? to bo to ja, sicer pa vprašaj tete v štacuni…

Petek je dišal po žemljicah iz pirine moke s kislo smetano in konopljinim semenom. Šlo je pa takole: Iz slabih 60 dag pirine moke, soli, mlačne vode in kvasca, ter dveh velikih žlic kisle smetane, sem zamesila testo. Pozor!! Ne, jaz ne gnetem več, to dela MUM od Boscha. Vsaka mu čast. Nekaj več kot pol ure je pripravljeno testo vzhajalo v, s prtičem pokriti, stekleni posodi. Testo sem razdelila na osem delov, iz vsakega naredila kao lepo kepo, jih dala na peki papir, ki je že bil na pekaču. S krožničkom sem zarezala do pekača v testene kepe, jih potrosila s konopljinim semenom in pustila, da v času, ko se je pečica segrevala do ne preveč hudih Celzijevih 200 stopinj še enkrat vzhaja. Slabe pol ure so se žemljice pekle. Ekola, to je to. Aha, dišalo je.

 

 

 

 

levo barve popoldanskega sonca na šmartinskem, desno sveže pečene žemlje

 

 

Kruh z bučnicami in sezamom

 

Da sem porabila vso svojo voljo, sem iz navadne krušne moke pripravila takšno bolj “tekoče” testo, vanj stresla pest naseckanih bučnic/golic in žličko sezamovih semen. Gre dobro skupaj. To se je pa peklo nekaj dlje, ampak v takih primerih spregledam števec za elektriko :)

kruh z bučnimi semeni in sezamom

 

 

Dišalo je tudi v soboto. Po morju, z rožmarinom in olivami. Res, nisem se mogla upret fokači. Zgodba o prvem srečanju s fokačo je najbrž podobna veliki večini med nami. Al pa tud ne, lahko da je kdo že pameten prišel na svet. In pol ti je pod tem liberalnim nebom še nerodno vprašat kaj za vraga je ta reč, ki nosi tako, našim ušesom, smešno ime.

Torej fokača z rožmarinom in grobo soljo je menda ena taka prvinska oblika. Obstaja veliko možnosti za dodajanje, bolje rečeno posipanje. Jaz sem na eno polovico potrosila narezan česen, na drugo pa narezane zelene olive. In seveda rožmarin in grobo sol. Nenormalno diši iz kuhinje! Če bi bilo po moje, bi jaz samo še kakšne sardelice z žara imela poleg.  Slučajno koga zanima postopek? 40 dag moke, dobre 3 deci mlačne vode, 5 žlic oljčnega olja, sol. To pot sem uporabila zavitek suhega kvasa za vzhajanje. Vmešano testo sem prelila(dobesedno) v naoljeno posodo in pustila vzhajat dobro uro. V pekač sem dala peki papir, ga naoljila in pomokala, potem pa zopet dobesedno vlila testo na pekač. Naseckan česen, rožmarin in olive ter groba morska sol. Peklo se je pri 190 stopinjah pol ure.  Moram priznat, božanska je. Fokača.  Z oljčnim oljem, v katerega je padlo nekaj sušenih paradajzov. Sploh ne morem počakat, da pride bari z M

Na solato bi skoraj pozabila :) Navadna paradajzova solata s feto, olivami, zeleno pečeno papriko in česnom.

paradižnik, feta, olive, pečene paprike, česen, sol, poper, oljčno olje

 

 

Mja, ribe…tu so bili pa drugi šefi in če imajo kaj pokazat, naj to storijo sami :)

ps: če koga zanimajo kakšne posebne podrobnosti, naj vpraša….

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , , , , , , , , , ,

1 komentar

o kruhu

tole objavo copram že skoraj teden dni, ekola, danes je pečena.

Do kam mi seže spomin na kruh? Najdlje do tam, ko me je oče, majhnega dekliča, nesel štuparamo v haloške hribe, do njegovega doma. In naj povem še to, da je tiste čase do Žetal bilo nemogoče priti z avtobusom, avta še nismo imeli, vlak je pripeljal v nek kraj, ki mu v tem trenutku ne vem imena. Spomnim se, da sem zmogla samo nekaj sto metrov, potem se je začelo vse skupaj vzpenjat in jasno, pužo je treba nest. verjetno sem rekla, da bom kar obsedela tam, na obcestnem kamnu(a se sploh še spomni kdo teh kamnov!?) dokler se z mamo ne bosta vračala. Običajno smo se spotoma ustavili še v lodnu. Ta izraz sem osvojila šele nekaj let kasneje, ko sem kakšne počitnice preživela v Halozah. V trgovini sta moja dva kupila kavo in še kakšno reč, za nas, tamale.

Že kot otrok sem se veselila tistih njihovih nizkih gibanic, pa krompirjače že za dobro jutro. Ni važno, poletje ali zima, zakurilo se je, pisker na šporhet in krompir vanj. Vse lepo in prav, dokler mi niso ponudili kruha. Seveda sem od doma bila navajena kruha iz trgovine, tu, na kmetih, pa so mi dali poleg domač kruh, črn, zbit, kiselkast. (takšen je moral biti) Ojej, niti nadrobljen v krompirjačo mi ni šel po grlu. Tako so sklenili moji vrli sorodniki, da bodo v bodoče zame priskrbeli kupljen kruh. Prav spomnim se, kako je teta imela spravljenega v eni beli platneni vreči za vrati veže. Tega sem bila neizmerno vesela in vsi so bili srečni, da ne bom umrla od lakote. Razvajenka. Res, ni mi bil všeč tisti kruh. Dosti let kasneje so začeli peči drugačen kruh, zdaj tistega črnega sploh ne poznajo več. Enako dosti let kasneje se mi je včasih kolcnilo po domačem kruhu in ko se spomnim, kako sem se obnašala, me je sram. To je haloški del zgodbe o kruhu.

Pohorski del otroškega videnja kruha je malo lepši. Dosti lepši. Že dišal je drugače, bil je lažji, bolj mehak, skratka bolj dober. Okus in oblika pa se vse od mojega otroštva do danes, nista spremenila.

Doma smo imeli neka obdobja peke kruha. Ne vem s čim so bila pogojena, ampak se nekako niso obnesla. Zdaj občasno deda naredi kakšen čebulni kruh, potresen z ocvirki, ki ima eno veliko pomanjkljivost…takoj ga zmanjka. . Po trgovinah in pekarnah je kruha toliko, da ne veš kaj in kakšnega bi vzel, navsezadnje pa ugotoviš, da je večji del temnih kruhov obarvanih z barvili in tako dalje. Nekaj je o tem pisala že Irena, veliko pa njeni komentatorji :)

En dan v prejšnjem tednu sem se ob pogledu na drobtine odločila! da kruh spečem tudi sama. Takšnega s semeni in dobro moko. Sem upala, da bo mlin v Rečici ob Savinji odprt na večer, ko sem z rumeno strelo kolovratila tam okoli. Ni bil, le kdo na večer kupuje moko. V trgovini sem našla pirino graham moko, mešanico semen in še  konopljina semena. Še prej  sem po spletu iskala kakšne primerne vsebine in napotke in mi je pod prste prišel, meni trenutno najbolj všečen slovenski kulinarični blog.

Seveda sem pogledala tudi na gurmanova priporočila in potem še k čifu kruh in vinastega bloga in izvedla eno srednjo pot, pač po lastnem občutku in spominu. Začela sem s polnozrnatim kruhom, ki sem ga zaradi moje pridobljene previdnosti s soljo, premalo solila.

Če zna in peče kruh toliko ljudi, potem lahko jaz tudi jaz. In če sem zmogla jaz, boš lahko tudi ti. Samo zraven je treba stopit in potem nekako presenečeno ugotoviš, da je kruh pravzaprav najbolj enostavno za naredit.

Kakorkoli, tu je in tu še bo.

pirina moka in semena

trije kruhi, vsak drugačen

prerez

Idejo za dodatek sušenega paradižnika sem povzela iz zgoraj omenjena bloga. Obožujem namreč tak paradajžnik :)

Ta kruh je pošel prej kot takoj. En del sem ga uspela “skrit” in dat v pokušino. Uspešno jo je prestal. Je pa mali N pri tistem polnozrnatem kruhu milo prosil za drugega, ker mu ta ni bil všeč. Ga povsem razumem, saj je odreagiral točno tako kot jaz v njegovih letih. In dobil je drugega, tistega iz trgovine.

kruh s sušenim paradižnikom

drobtinice

par

Sem že povedala, da imam rada ljudi, ki cenijo moje delo, takšno in drugačno, in to tudi povedo? dankešen!

  • Share/Bookmark

, , ,

5 komentarjev

drugačne marele

ne me pošiljat nekam, ampak spet bom omenila paradajžnik. in marele. tiste iz hoste. če je kdo tako naštiman kot jaz, potem jih poredko panira. ne smem bit lačna, potem jih uspem povaljat v moki, potopit v jajecu in sfrotirat po drobtinah. marele mislim. ako se zgodi tako kot danes, ko sem ne po svoji krivdi ob gobovo župo, je pa takale solata z na žaru popečenimi marelami edina rešitev.

marele(dežnikarice) sem očistila in klobuke razrezala na štiri dele, s papirnato brisačo sem jih še obrisala, nato pa jih v tisti ponvi, ki ima rebra, popekla kar na suho. saj bi jih na plati, samo ne vem kdo bi jo čistil potem. ali pa električnem žaru, samo je bil predaleč. vmes sem se nekako trudila narezat dva paradajza, ju posolit in rahlo pooljit z olivcem. mi je uspelo. peteršilj sem naseckala, ravno tako česen. na krožniku sem zložila vse to, po vrhu pa potrosila konopljina semena. mimogrede….konopljina semena in olje in te reči….preberte si.

če bi imela še kakšen kos kruha iz prihodnje objave, bi bilo pa itak popolno.

tisto poleg na desni je šetraj, ki ga sušim

...

kruh in zgodba o njem pa naslednjič

  • Share/Bookmark

, , , , , ,

3 komentarjev