Objave z Tagi kisla smetana

Teden najlepše diši v petek

…seveda če se že kakšen dan prej ne zgodi kaj dišečega.

V nekaj stavkih…: Od prejšnje nedelje do danes se ni zgodilo nič posebej pretresljivega, če odštejem izgubo štirimestne cifre fotk. Nikar me ne sprašujte kako je do tega prišlo. Mimogrede, bojda še obstaja ena bilka rešitve, ampak jaz, ki ne verjamem nič iz prve, še vedno dvomim v to. Pojedla sem nekaj prepovedanega, kar ni pasalo mojemu desnemu podrebrnemu delu telesa. Prestopala sem čez metre v dolžino in višino naloženih študijskih knjig(aaaa, ne, ne čez moje!), se čudila kako ljudje v zelo zrelih letih še najdejo voljo in motiv za študij. Ja okej, to so umetniki…

Na lep četrtkov popoldan se pojavi bari iz ene od prejšnjih objav. Pojavlja se tako ali tako vsak dan, kadar mi pa reče malenca, je pojav posebne sorte.  Jaz to malenco med vrsticami  razumem kot  informacijo, ki ima v sporočilu nekaj zelo pomembnega. Nikoli ni poleg vprašanja, ampak vedno so neka dejstva, pri katerih sodelujem ali pa tudi ne. Te dni enkrat mi bo pripeljal GSa, da se peljem z njim in v njegovem upanju je želja, da nikoli več ne sedem na Ducatija, temveč samo še na BMW stroj. Že res, z njim bi prišla zelo daleč. Da skratim priču… Malenca, veš kaj…Kaj?…v soboto bi pekli ribe tule, tak za kosilo, bo M prišla po službi, na teb je sam, da solato pripraviš. Fino, može. Mam rojstni dan veš, pa dam za ribe. Ooo, najs, bom spekla kruh, če se mi bo daloČe se mi bo dalo je gladko preslišal, ker je po nekaj sto metrih, ko se je odpeljal izpred bajte, obvestil šefa, da je malenca rekla, da bo spekla kruh. V soboto za čas kosila.

Naslednji dan sem se po neizmerno utrujajočem delu v službi odštempljala prej kot običajno. Šla sem kupit moko in pozabila na kvas. Pa od nekod priropoče moj edini in najljubši nečak in kdo bi si mislil, brez ugovarjanja odropoče v trgovino po tri kocke kvasa.  ammm, to so tiste ene take kocke v belem papirju? to bo to ja, sicer pa vprašaj tete v štacuni…

Petek je dišal po žemljicah iz pirine moke s kislo smetano in konopljinim semenom. Šlo je pa takole: Iz slabih 60 dag pirine moke, soli, mlačne vode in kvasca, ter dveh velikih žlic kisle smetane, sem zamesila testo. Pozor!! Ne, jaz ne gnetem več, to dela MUM od Boscha. Vsaka mu čast. Nekaj več kot pol ure je pripravljeno testo vzhajalo v, s prtičem pokriti, stekleni posodi. Testo sem razdelila na osem delov, iz vsakega naredila kao lepo kepo, jih dala na peki papir, ki je že bil na pekaču. S krožničkom sem zarezala do pekača v testene kepe, jih potrosila s konopljinim semenom in pustila, da v času, ko se je pečica segrevala do ne preveč hudih Celzijevih 200 stopinj še enkrat vzhaja. Slabe pol ure so se žemljice pekle. Ekola, to je to. Aha, dišalo je.

 

 

 

 

levo barve popoldanskega sonca na šmartinskem, desno sveže pečene žemlje

 

 

Kruh z bučnicami in sezamom

 

Da sem porabila vso svojo voljo, sem iz navadne krušne moke pripravila takšno bolj “tekoče” testo, vanj stresla pest naseckanih bučnic/golic in žličko sezamovih semen. Gre dobro skupaj. To se je pa peklo nekaj dlje, ampak v takih primerih spregledam števec za elektriko :)

kruh z bučnimi semeni in sezamom

 

 

Dišalo je tudi v soboto. Po morju, z rožmarinom in olivami. Res, nisem se mogla upret fokači. Zgodba o prvem srečanju s fokačo je najbrž podobna veliki večini med nami. Al pa tud ne, lahko da je kdo že pameten prišel na svet. In pol ti je pod tem liberalnim nebom še nerodno vprašat kaj za vraga je ta reč, ki nosi tako, našim ušesom, smešno ime.

Torej fokača z rožmarinom in grobo soljo je menda ena taka prvinska oblika. Obstaja veliko možnosti za dodajanje, bolje rečeno posipanje. Jaz sem na eno polovico potrosila narezan česen, na drugo pa narezane zelene olive. In seveda rožmarin in grobo sol. Nenormalno diši iz kuhinje! Če bi bilo po moje, bi jaz samo še kakšne sardelice z žara imela poleg.  Slučajno koga zanima postopek? 40 dag moke, dobre 3 deci mlačne vode, 5 žlic oljčnega olja, sol. To pot sem uporabila zavitek suhega kvasa za vzhajanje. Vmešano testo sem prelila(dobesedno) v naoljeno posodo in pustila vzhajat dobro uro. V pekač sem dala peki papir, ga naoljila in pomokala, potem pa zopet dobesedno vlila testo na pekač. Naseckan česen, rožmarin in olive ter groba morska sol. Peklo se je pri 190 stopinjah pol ure.  Moram priznat, božanska je. Fokača.  Z oljčnim oljem, v katerega je padlo nekaj sušenih paradajzov. Sploh ne morem počakat, da pride bari z M

Na solato bi skoraj pozabila :) Navadna paradajzova solata s feto, olivami, zeleno pečeno papriko in česnom.

paradižnik, feta, olive, pečene paprike, česen, sol, poper, oljčno olje

 

 

Mja, ribe…tu so bili pa drugi šefi in če imajo kaj pokazat, naj to storijo sami :)

ps: če koga zanimajo kakšne posebne podrobnosti, naj vpraša….

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , , , , , , , , , ,

1 komentar

Dan za fritule(ocvrtke)

….brrrrr. ta dan sem dvakrat cvrla, prvič za kosilo, drugič popoldan za kratek čas. Hkrati sem se spraševala, kako so včasih cvrle tete in stare tete, ko niti slučajno ni bilo nap, pa še oken niso odpirale, da se kakšni krofi al pa kej ne bi prehladilo. Sploh ker niso cvrli po pet kosov, ampak cele gore pohanja, pa krofov, pa mišk, pa take pa to. Meni postane slabo od vonja vročega olja, prav tako kot od vonja kisa za vlaganje.

No, kakorkoli, fritule z repki kozic so bile dobre vsem in če bi se še kakšnen košček ponujal, bi zanj žrebali.

Za pet ust potrebujemo:

približno 10 dag moke(jaz sem vzela pirino, je okej)

2 jajci

1dl vode, 5 dag masla

15 dag repkov kozic

3 filete inčunov

par žlic narezanih zelenih oliv

in seveda žličko ali dve žganja, ker brez tega ni ocvrtkov

olje za cvrtje

Priprava je sila enostavna. Jaz se kompliciranih zadev izogibam, pa ne zato, ker ne bi zmogla, ampak zato, ker mi potem ostane časa še za kaj drugega…

Maslo raztopimo v vodi do vretja, dodamo moko in mešamo, da se ne prijemlje več sten posode. Malo se naj ohladi, dodamo žganje, pretlačene filete inčunov in jajci. Dobro premešamo in na koncu vmešamo še narezane olive in repke kozic. Če so manjši, pustimo cele, malo večje pa narežemo.

Olje segrejemo na primerno temperaturo, maso za fritule dodajamo z žlico v vroče olje, med cvrenjem jih jih enkrat obrnemo, ko imajo zlato rumeno barvo, jih s penavko poberemo iz olja in damo na papirnate servetke, da se znebijo odvečnega olja.

Najboljši so topli, nič pa ne manjka ohlajenim. Fritulam paše omaka iz kisle smetane, malo mletega popra in narezanega česna.

Tale recept sem našla na coolinarika.net in resmejčkeno priredila po svoje..

Na eni fotki so fritule, ki sem jih potresla z naribanim parmezanom. Paše tudi to. Vseh ostalih nisem, ker sem pozabila in potem jih je tudi zmanjkalo za kakšen konkretnejši fotošuting.

No, potlej pa so še sladke miške plavale v olju. Receptov je nebroj.

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , ,

4 komentarjev

O eni sobotni kuhariji

Za lažje branje klikni zgoraj desno na velik A, tekst do prve fotke pa komot preskočiš.

Kdaj ste nazadnje bili v moji spletni kuhinji? Kdaj ste dvigovali pokrovke iz piskrov? Aha, zadnjič enkrat…Nimam najbolj rada, če se mi gleda v pisker, pa da se krade ven, preden je na mizi. Baje se temu ne da upret… Od zadnjič pa do sobote, priznam, se mi ni dalo nič poštenega skuhat. Vmes enkrat sem cvrla ribje filete…tisto varianto brez drobtin…hm, doma ne počnem tega, drugje mi je pa šlo prav fino do želodca. S krompirjevo solato z veliko nasekljanega petršilja. Kul. In kaj je bilo najbolj kul? Da sem obsedela za mizo, iz katere meni ni bilo treba pospravit krožnikov in pribora :) Da ne bo nepotrebnih vprašanj, sporočam, da mi ni težko tega počet. Bolj je moteče tisto, ker se vse zdi tako samoumevno. Še dobro, da imam poleg paličnjaka še tipa, ki zelo rad pere posodo. Električnega tipa seveda.  Se komu zdi da jamram? Pa ne.

Za tole skuhano je rahlo kriva televizija, ki je prižgana zato, da ni tišine po bajti in skoraj vedno je aktiven Travel. Pa so se potepali tam nekje po vzhodu in jaz sem potem v soboto pri sosedu naprosila mesarja, da mi zreže govedino na rezance. Ob sobotah je malček več gneče kot med tednom in ljudje v vrstah so prav obremenjeni s časom. Meni se načeloma nikoli ne mudi in moram priznat, da se mi tisti “živci” včasih zasmilijo. No, ko sem prosila mesarja, če mi zreže govedino, se je nekdo oglasil, češ zdej si je pa še to zmislila,v vrsti pa čakamo…Rahlo mi je bilo vseeno.

kalčki

Za govedino z ingverjem in kalčki sem za nas potrebovala:

40 dag govedine-narezano na trakove

1 rdeča čebula

oljčno olje

sol, poper, koriandrova semena, mleti ingver

pločevinka kalčkov

juha ali voda za zalivanje(ne preveč)

Torej… v najljubši ponvi rahlo segrejemo oljčno olje, dodamo narezano čebulo, na oboje stresemo govedino. Kurjavo pojačamo.Jaz sem jo še prej ene pol ure marinirala v tamari omaki. Govedina  je seveda narezana. Nekajkrat pomešamo, da se ne skuri, zmanjšamo številko na štedilniku, solimo, popramo, dodamo žličko mletega ingverja in pol žličke koriandrovih semen. Pokrovko je dobro imeti pri roki, da pokrijemo ponev, občasano po žlicah dolivamo juho ali vodo in dušimo do mehkega. Mokrote naj bo toliko, da meso ni ravno na suhem.  Na koncu dodamo kalčke, premešamo, enkrat naj zavre in to bi bilo to.

Koromač s kislo smetano je fino fajn za pojest. Lahko poleg gornje govedine, lahko pa tudi kar tako.

1 koromač

oljčno olje

rožmarin

timijan

kisla smetana

Med dušenjem govedine se najde čas, da koromač očistimo, razrežemo  na osem delov, ali pa narežemo na rezance. Na oljčnem olju ga popečemo do nežno rjave barve, dodamo rožmarin in timijan, pokrijemo in dušimo. Par zrnc soli in popra tudi ne škoduje. Zopet dušimo do mehkega. Presujemo v skodelico in zmešamo s kislo smetano.

O takem koromaču pišejo na tejle strani.

Še vedno je dovolj časa za lupljenje krompirja, ki ga skuhamo nakockanega, posoljenega in z dodatkom rožmarina.

ps: so me vprašali, če pri nas jedo kalčke. Ja, jih…saj so prav dobri.

 

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , , , , ,

1 komentar

Ponedeljkovo

Če ni v pol ure na mizi česa za pojest, je verjetno nedelja, ali pa kakšna sobota. In s čim se najlaže spopadeš v bitki z lakoto? Čas niti ne bi bil tak velik problem, lakota je večji. Testenine, riž ali krompir. Riž, testenine ali krompir. Zaradi mene je krompir ali ga pa ni.

Ko odprem hladilnik, se mi zdi, kot da ga je kdo izropal in pustil noter samo take reči, s katerimi si, če nisi ravno hitrih odločitev, lahko bolj malo pomagaš. BTW….a ni zanimivo razmišljat pri široko odprtih vratih hladilnika?  Nikomur ni mar za elektriko, ampak kaj, ko pa samo od sebe nič ne skoči ven. V predalu ajaj, nimam špajze :) najdem dvoje različnih rezancev, ki se pa k sreči kuhajo enako dolgo, riža nič, krompirja pa se mi sploh ne lušta.

Jajca, kisla smetana, paradižnik v pločevinki in od včeraj ena rdeča čebula.  Več pa ni.

Testenine s popečeno čebulo itn…(približno za dvoje ust, ali pa za danes in jutri)

rabiš:

testenine po lastnem izboru

3 jajca

pol kozarca kisle smetane

pol pločevinke paradižnika v koščkih

1 čebulo (za pisan izgled naj bo rdeča)

1 zelen vložen feferon

sol, poper, ingver

čebulni rdeči obročki :)

Testenine skuhaš, odcediš. Na sezamovem olju zelo opečeš čebulo, ampak ne preveč, ker ni zdravo. Zakaj na sezamovem? Ker je drugačnega okusa, meni boljšega-kar se tiče visokih temperatur. Za navadno dušenje je pa oljčno tisto pravo.Aha, da pozabim, k čebuli še prisuješ in priribaš ingver in skupaj cmariš. Aha, tudi tisti tahud feferon daš poleg, ampak ne ga potem pozabit odstranit. Kokr češ, lahk tud pustiš.

V eno posodo razbiješ jajca, razžvrkljaš, primešaš kislo smetano in paradižnik, soliš in popraš in primešaš še čebulo.

V ognjevarno posodo vsuješ testenine, preliješ z zgornjo polivko, daš v vročo pečico. 200 /15

..............

  • Share/Bookmark

, , , , , , , ,

3 komentarjev

Zopet o gobah in še čemu

Zgodbo o prvem srečanju z ostrigarji sem povedala že v enem komentarju nekaj objav nazaj in ker sem mal lenobe, bom zgodbico simpl prekopirala:

no, zdej sem se pa spomnila ene zgodbice z gobami…pred leti je moj stric zelo reklamiral gojenje in uporabo ostrigarjev.jih je tudi vsake toliko prinesel in ker tega ni bilo malo, je bilo treba te gobe spravit v promet. preizkušeno so bile ocvrte izredno dobre in jaz kot pridna(!) snaha(! kar seveda nisem), nesem pladenj spaniranih gob tašči in tastu. never again! namreč, tast menda organsko ne prebavlja gob in je skoraj izbruhal drobovje. enako se mu je zgodilo tudi s travniškimi kukmaki čez par let, pa to pot nisem bila jaz tista zloba……

bukov ostrigar

Velika prednost pri gojenih gobah je, da so na voljo kadarkoli po trgovinah ali pri gojiteljih, klopa ne moreš fasat, niti križ ne more bolet od prepogostega pripogibaja. Sicer ostrigarji menda rasejo na deblih bukev, tako da pripogibanje itak odpade. Zelo prikladno je tudi, ker odpade tudi sicer zelo zamudno čiščenje, kot pri gobah, nabranih v gozdu. Ampak je pa lušn, ja, ugledat jurčka pod listjem…se strinjam…

Seveda je cvrtje tista najslabša izbira, ampak če ne pretiravamo in če pohate tako kot jaz, enkrat na leto, nas ne bo konec zaradi tega.  Zame je goba na žaru najboljša izbira…

panirane glive

Na krožniku so ostrigarji dobili družbo riža s korenčkom in bučkami ter koromačem.

Gratiriniran koromač je danes zmagal. Če se vam da in ne veste kako….gomolj koromača narežite na rezine ali kakor vam paše, pokuhajte 10 min v rahlo osoljeni vodi, odcedite, ohladite, dajte v ognjevaren pekač, prelijte z mešanico razžvrkljanega jajca, kisle smetane,malo soli, popra in naribanega sira. Jaz sem po vrhu potrosila še ščep suhe bazilike. V vroči pečici 15 minut bo čisto dovolj.

koromač pod prelivom

pekač s koromačem, vzet iz pečice

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , , , ,

3 komentarjev

Takole o današnjem dnevu* in nekaj o ajdi

* ki ga še ni konec, ker mu sledi večer v Metropolu ;)

Jutro je lahko tudi takšno…ob spregledu v nov dan je nujen dodatek velike količine kave z mlekom. Velike količine so v očeh tistih, ki imate dovolj šluk ali dva, jaz imam rada najmanj dve taveliki skodelci. Najmanj. Če kaj ostane kave, spijem še z več mleka tja do kosila prav vso. Amm, ja, dans ni blo kosila tko zares. Preden sem naredila prvi požirek, pa sem že imela knjigo na kolenih. Mi lahko prosim kdo pove, kaj bom brala, ko bom odložila njeno knjigo? Trudim se jo ne prehitro brat. Ob večerih tako ne morem, svetloba za branje je totalno neprimerna. Neprimerna seveda v prostoru, kjer se da prav kraljevsko stegnit in glavo podložit.

Da izbiram prav bizarne kraje za dopoldanski oddih, za večernega vsekakor ne! je razvidno iz prejšnje objave. Ko sem na še eni kavi v mestu razlagala dekletoma, da sem kupovala čebulček in česen, se jima ni zdelo prav nič čudno, ko pa sem jima povedala(zakaj že?) da sem že strašila s fotoaparatom na zapuščenem britofu, pa toliko da se nista začeli križati. Češ, ni ji pomoči.

Kakorkoli, tašča, ki to ni, so poslali ajdovo moko. Spet se bomo mastili z ajdovimi žganci v gobovi juhi(vuu, kmalu bodo že nove gobe, suhih in zamrznjenih pa kar noče biti konec) btw…rabi kdo kej? pa bline imam namen narediti tele dni, malček prej pa sem vzela iz pečice “ajdov krapec“. Ponaredek sicer, ker ni niti približno tak, kot bi moral biti. Nimam niti skute, niti krušne peči, pa še pirino moko sem stiščala zraven :)

Kako delajo mojstri, poglednite tu, jaz pa sem zgoljufala takole:

10 dag ajdove moke

5 dag pirine moke

1 dl vrele osoljene vode

1 kisla smetana

1 jajce

3 žlice rjavega sladkorja

Postopek je bil seveda enak, le rezultat malo drugačen. Pa tudi na loparju nisem pekla, ampak v primerno malem pekaču, tako da sem testo enostavno kar s prsti porazdelila po njem in potem prelila s kislo smetano…. glejte povezavo zgoraj

...

.....

.......

ps: preden bi mi kdo rad povedal, da to pa že ni ajdov krapec, naj še enkrat prebere del, ki govori o zadevi, ki sem jo vzela iz pečice.

  • Share/Bookmark

, , , , ,

Brez komentarjev