hitra hrana

skor tko, kokr v mekiču .( in še obvestilo moji najljubši in edini nečakinji: če prideš potem z mafini še ti, in če boš imela srečo, te bo kakšen košček iz fotke počakal)

nisem je v minuti in pol scoprala, je trajalo malo dlje. jes, včeraj je kuhal kitajc namesto mene. sej bi blo vse kul, samo pri rižu bi lahko mal bolj šparal. mam filing, da če vzameš za domov hrano pri njih, ti dajo riža ornk preko glave.

danes pa ja, tkole, pohančki…s sladko pekočo čilijevo omako.

pohančki so iz puranjega fileja narezani koščki, primerni za prijemanje s prsti. rahlo sem jih posolila, poprala in prelila z dvema žlicama oljčnega olja. vsaj pol ure se morajo marinirat. paniranje in cvrtje gre po ustaljenih navadah in sploh ne vem zakaj vam težim s pohančki. aja, med drobtine dam jaz par žličk sezamovih semen. pa če ste tako neopremljeni, kot jaz, in nimate friteze(jz ne vem čemu bi jo imela), boste pač morali cvreti v ponvi in potem porabiti zavitek papirnatih servetk, da bodo popile vso olje.

tako kot mi je včeraj pasala kitajska hrana, tako mi je danes pasalo tole. čilijevo omako najdete tule. jap, še vedno prodajam lanski link. letos je nova sezona čilijev narejena po istem postopku in še vedno trdim, da je najboljša omakca ever.

tko kokr u mekiču. skor.

valjda je boljš :P

Od nekod so se vzeli zvoki in melodije Azre. Malo pozabljeni, vendar ko jih ponovno slišiš, ti je žal za njimi.

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

, , , , , ,

7 komentarjev

ulica

ha…

mogoče bi pa s tole fotko prepričala komisijo, ki je izbirala motiv za novo razglednico Celja.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

nedeljski skok

me bari ujame: Malenca, veš kaj sma se z barijem menla? ne vem, povej…da bi jutr šli na prasca. dol, u žimrce, veš. kr pademo iz loblane dol. v redu, gremo. seveda da nismo šli, ampak se peljali. moram povedat, da je bari, ki me je obvestil, kaj sta se menla z še enim barijem(ni tako zakomplicirano, kot se bere, bari je pač ime, ki ga imata oba) prejšnji teden priropotal domov, potem ko je odvozil 9000 km. verjetno kakšnega več, ampak za lažje pamčenje informacij, je cifra zaokrožena. z motorjem desno na fotki spodaj. in sopotnico na motorju zadaj. torej bi morala govorit v dvojini. sta prišla nazaj iz poti, ki je prvotno imela namen cilj v Azerbejdžanu, vendar sta “samo” pokukala v Gruzijo in Armenijo. okej, da po Turčiji straši vsako leto znova in znova, to vedo že vsi. ajnfah škoda je, da tip ne piše in objavlja fotk iz svojih motovanj…živa enciklopedija znanja je, tko mimogrede…

skratka, peljali smo se v Žimarice na odojka.. tamle do Muljave mi je bilo še vse jasno, kje se peljemo, normalno da gor in dol po hribih, potem sem se pa zgubila s svojim kompasom občutka. pa sploh ni važno, važno je, da je pujs bil dober.

…skoraj smo res padli iz hriba naravnost pred oštarijo…

na tri, da o barvni paleti ne govorimo

pujs

…ps: 600-tič sem pritisnila “objavi” :)

  • Share/Bookmark

5 komentarjev

iz te snovi so lahko tudi preste

tiste nemške, ki jih dobite na oktoberfestu poleg piva. ker pa bi moje preste izgledale kot povožena guma, sem jih raje oblikovala v male hlebčke. ta reč je bolj poznana kot bavarsko pecivo. tu je pot zopet odprta domišljiji oblike in posipa. če strica gugla prosite z besedami bavarsko pecivo, dobite zadetkov še in še. če ste vztrajni, naletite še na bagel/se…skratka ni da ni.

danes bom ostala kar pri bavarskem pecivu…za 12 štručk sem porabila :

približno 7o dag bele moke

žličko soli

pol deci olja

polovičko kocke kvasa

žličko rjavega sladkorja

do 3 dl tople vode

za kuhanje testa:

1 liter vode

zavitek sode bikarbone

za peko:

poljuben posip(groba morska sol, mak, semena od a do ž, sir…)

peki papir

iz moke in ostalih stvari sem zamesila testo in ga pustila vzhajat slabe pol ure…do več kot podvojene količine. potem sem ga pregnetla in razdelila na 12 kosov, jih enostavno oblikovala v kepe in še enkrat pustila vzhajat.

hlebčki

medtem sem dala lonec z vodo na štedilnik, ko je zavrelo, sem počasi dodajala sodo…zelo kipeč učinek je, zato počasi. vzhajane hlebčke sem potem sputila v rahlo vrelo vodo, na vsaki strani so plavali po kakšnih 20 sekund. iz vode sem jih jemala s penovko in jih odlagala na pekač, obložen s peki papirjem.

še nepečeni, samo okopani v vodi s sodo in potreseni s semeni

pečica se je medtem že tudi grela do visokih 220°C. preden sem potisnila pekač v pečico, sem hlebčke rahlo zarezala z nožem in potresla z zgoraj omenjenimi potroski.  peklo se je do lepe zlato rjave barve, nekako 15 minut.

se hladijo

malo bolj ohlajeni

izvoli

dejte počakat, da se pecivo popolnoma ohladi, kajti šele takrat je najbolj dobro. brez vseh dodatkov paše k pivu. če hlebčke prerežete, jih lahko namažete s filadelfija sirom, ali uporabite za najboljšejše sendviče po svojem okusu. aham, čist kul je tudi, če štručke pomočite v paradižnikovo solato. eh, solato….sej veste, v tekočino, ki se po določenem času napravi  :)

prerezani, ampak ne za snedviče :)

  • Share/Bookmark

, , ,

7 komentarjev

o eni drugi paradižnikovi omaki

še vedno se preganjamo s paradajzom. omaka, ki smo jo snedli z dvoinpolti, bi bila najbrž zelo primerna tudi za shranek…

in danes se počutim tako, kot bi živela v drugem časovnem pasu. do devetih sem naredila toliko, da bi lahko šla zopet spat. tale vročina mi nič kaj ne ustreza, še za na rumeno strelo ni primerna. sem mejčken na glas razmišljala, da bi šla proti Gorenjski, samo se mi ne izide. ej, pojma nimate kako živčne dela ljudi vroč zrak in potem je vse križemkražem po cesti. jao, zdle sem spomnla….se peljem proti Žički kartuziji in dohitim na ne preveč široki cesti eno teto v petki…cela cesta je bila njena, po moje ni imela dobrega občutka za širino avtomobila. ko dohitiš take si v dilemi, kako in kdaj jih prehitet, če jih sploh prehitet in hkrati paziš na cesto daleč pred sabo…ja itak, da je šla prehitevat kolesarko brez žmigovca in potem se je peljala kar v tisti prehitevalni širini, nasproti pa en tipo s kombijem, ki je moral hočešnočeš zapeljat že na travo. ženska v petki pa še vedno lepo čez sredino vozišča. aa bemomast, dobro da je kartuzija za ovinkom. o tem, da po desetih minutah ni nihče povohal v senčni vrt, pa sploh nimam besed. jajsk, aja….morda pa ne strežejo zunaj. pih, pa sem zopet bencinskemu servisu dala zalužit. tu imajo vsaj tiste kofitugou dobre! tak. nimam nobenih fotk, ejte, ne da se mi :) aja, Gorenjska pa to….sej bi blo mrbit kul, če bi se že ob petih zjutraj direkt na Vršič,al nekam pač v hribe zapeljala, tam počakala do petih popoldan in šla nazaj. mrbit, mrbit pa za vikend, danes sem lepo doma in ob pol sedmih je testo že vzhajalo. pa pol litra kave in liter in pol mineralne.

da nisem malo zašla od paradižnikove poti? okej…

eno šalotko sem naseckala, prav tako štiri stroke česna. oboje sem na olivcu podušila(deset mnut), dodala šest narezanih paradižnikov, posolila, poprala, dodala žličko rjavega sladkorja, žličko strtih koriandrovih semen, dve žlici sojine omake in žličko glassa balsamica. lahko tudi ali pa bi morda bilo celo bolje uporabit balzamični kis.dodala sem tudi žličko tele čilijeve omake. premešala sem in na zmernem ognju pokrito kuhala do, po videzu, svilnate goste omake. od oka eno uro, tu nekje.glejte, vi jo lahko brez greha spasirate, jaz je nisem…

za vmes sem skuhala še home made testenine in spekla dvoinpolte(pač tako, kot se polpeti naredijo, za poziranje pa sem uporabila košček home made kruha. na rezance se je omaka čudovito obesila, potreseno z sveže naribanim parmezanom in ocvirkom faširanca … celo kuhar je pustil na mizi s kruhom pomazan krožnik.

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , ,

2 komentarjev

tridnevne drobtinice iz poti

sobotna (po)polnost

ajda, ki znova cveti

nedeljski drugi postanek za pol litra vode

lahko bi nadaljevala tudi z njim

žvauce

ne bi počakala, pa se mi je za rit prilimal en z avtom in zaradi boljšega občutka sem ga spustila mimo

  • Share/Bookmark

1 komentar

popoldanski mozaik

  • Share/Bookmark

,

Brez komentarjev

o kruhu

tole objavo copram že skoraj teden dni, ekola, danes je pečena.

Do kam mi seže spomin na kruh? Najdlje do tam, ko me je oče, majhnega dekliča, nesel štuparamo v haloške hribe, do njegovega doma. In naj povem še to, da je tiste čase do Žetal bilo nemogoče priti z avtobusom, avta še nismo imeli, vlak je pripeljal v nek kraj, ki mu v tem trenutku ne vem imena. Spomnim se, da sem zmogla samo nekaj sto metrov, potem se je začelo vse skupaj vzpenjat in jasno, pužo je treba nest. verjetno sem rekla, da bom kar obsedela tam, na obcestnem kamnu(a se sploh še spomni kdo teh kamnov!?) dokler se z mamo ne bosta vračala. Običajno smo se spotoma ustavili še v lodnu. Ta izraz sem osvojila šele nekaj let kasneje, ko sem kakšne počitnice preživela v Halozah. V trgovini sta moja dva kupila kavo in še kakšno reč, za nas, tamale.

Že kot otrok sem se veselila tistih njihovih nizkih gibanic, pa krompirjače že za dobro jutro. Ni važno, poletje ali zima, zakurilo se je, pisker na šporhet in krompir vanj. Vse lepo in prav, dokler mi niso ponudili kruha. Seveda sem od doma bila navajena kruha iz trgovine, tu, na kmetih, pa so mi dali poleg domač kruh, črn, zbit, kiselkast. (takšen je moral biti) Ojej, niti nadrobljen v krompirjačo mi ni šel po grlu. Tako so sklenili moji vrli sorodniki, da bodo v bodoče zame priskrbeli kupljen kruh. Prav spomnim se, kako je teta imela spravljenega v eni beli platneni vreči za vrati veže. Tega sem bila neizmerno vesela in vsi so bili srečni, da ne bom umrla od lakote. Razvajenka. Res, ni mi bil všeč tisti kruh. Dosti let kasneje so začeli peči drugačen kruh, zdaj tistega črnega sploh ne poznajo več. Enako dosti let kasneje se mi je včasih kolcnilo po domačem kruhu in ko se spomnim, kako sem se obnašala, me je sram. To je haloški del zgodbe o kruhu.

Pohorski del otroškega videnja kruha je malo lepši. Dosti lepši. Že dišal je drugače, bil je lažji, bolj mehak, skratka bolj dober. Okus in oblika pa se vse od mojega otroštva do danes, nista spremenila.

Doma smo imeli neka obdobja peke kruha. Ne vem s čim so bila pogojena, ampak se nekako niso obnesla. Zdaj občasno deda naredi kakšen čebulni kruh, potresen z ocvirki, ki ima eno veliko pomanjkljivost…takoj ga zmanjka. . Po trgovinah in pekarnah je kruha toliko, da ne veš kaj in kakšnega bi vzel, navsezadnje pa ugotoviš, da je večji del temnih kruhov obarvanih z barvili in tako dalje. Nekaj je o tem pisala že Irena, veliko pa njeni komentatorji :)

En dan v prejšnjem tednu sem se ob pogledu na drobtine odločila! da kruh spečem tudi sama. Takšnega s semeni in dobro moko. Sem upala, da bo mlin v Rečici ob Savinji odprt na večer, ko sem z rumeno strelo kolovratila tam okoli. Ni bil, le kdo na večer kupuje moko. V trgovini sem našla pirino graham moko, mešanico semen in še  konopljina semena. Še prej  sem po spletu iskala kakšne primerne vsebine in napotke in mi je pod prste prišel, meni trenutno najbolj všečen slovenski kulinarični blog.

Seveda sem pogledala tudi na gurmanova priporočila in potem še k čifu kruh in vinastega bloga in izvedla eno srednjo pot, pač po lastnem občutku in spominu. Začela sem s polnozrnatim kruhom, ki sem ga zaradi moje pridobljene previdnosti s soljo, premalo solila.

Če zna in peče kruh toliko ljudi, potem lahko jaz tudi jaz. In če sem zmogla jaz, boš lahko tudi ti. Samo zraven je treba stopit in potem nekako presenečeno ugotoviš, da je kruh pravzaprav najbolj enostavno za naredit.

Kakorkoli, tu je in tu še bo.

pirina moka in semena

trije kruhi, vsak drugačen

prerez

Idejo za dodatek sušenega paradižnika sem povzela iz zgoraj omenjena bloga. Obožujem namreč tak paradajžnik :)

Ta kruh je pošel prej kot takoj. En del sem ga uspela “skrit” in dat v pokušino. Uspešno jo je prestal. Je pa mali N pri tistem polnozrnatem kruhu milo prosil za drugega, ker mu ta ni bil všeč. Ga povsem razumem, saj je odreagiral točno tako kot jaz v njegovih letih. In dobil je drugega, tistega iz trgovine.

kruh s sušenim paradižnikom

drobtinice

par

Sem že povedala, da imam rada ljudi, ki cenijo moje delo, takšno in drugačno, in to tudi povedo? dankešen!

  • Share/Bookmark

, , ,

5 komentarjev

drugačne marele

ne me pošiljat nekam, ampak spet bom omenila paradajžnik. in marele. tiste iz hoste. če je kdo tako naštiman kot jaz, potem jih poredko panira. ne smem bit lačna, potem jih uspem povaljat v moki, potopit v jajecu in sfrotirat po drobtinah. marele mislim. ako se zgodi tako kot danes, ko sem ne po svoji krivdi ob gobovo župo, je pa takale solata z na žaru popečenimi marelami edina rešitev.

marele(dežnikarice) sem očistila in klobuke razrezala na štiri dele, s papirnato brisačo sem jih še obrisala, nato pa jih v tisti ponvi, ki ima rebra, popekla kar na suho. saj bi jih na plati, samo ne vem kdo bi jo čistil potem. ali pa električnem žaru, samo je bil predaleč. vmes sem se nekako trudila narezat dva paradajza, ju posolit in rahlo pooljit z olivcem. mi je uspelo. peteršilj sem naseckala, ravno tako česen. na krožniku sem zložila vse to, po vrhu pa potrosila konopljina semena. mimogrede….konopljina semena in olje in te reči….preberte si.

če bi imela še kakšen kos kruha iz prihodnje objave, bi bilo pa itak popolno.

tisto poleg na desni je šetraj, ki ga sušim

...

kruh in zgodba o njem pa naslednjič

  • Share/Bookmark

, , , , , ,

3 komentarjev

na hitro o P juhi

še vedno smo v paradižnikovih vodah. tokrat v jušnih.

zlagala bi se, če bi rekla, da nikoli nisem kupila nobene instant juhe. sem. če že govorimo o okusu, ne o vsebini,  teh juh iz vrečk, so kremne juhe, kot recimo gobova, pa porova in paradižnikova, dobre. okej, za taveliko silo bi jih danes kupila. taveliko silo.

Paradižnikova juha z bazilikinim pestom

da je treba za paradižnikove jedi uporabit zelo zrele plodove, vemo.  da jih je treba osvobodit kože, tudi vemo. enako vseh neužitnih delov. potem pa vsak po svoje naprej….jaz zem za tole juho porabila celih 15 minut, s sprehodom v vrt in nazaj.

očiščene paradižnike sem narezala v lonec, v katerega sem prej zlila nekaj žličk oljčnega olja. ko se mi je zdelo, da bo paradižnika dovolj, sem ga postavila na ogenj, da je počasi zavrelo in vrelo, dokler nisem na hitro naredila še bazilikin pesto(brez česna in parmezana). popražene pinjole sem z baziliko in oljčnim oljem zmlela v pesto. potem je prišel na vrsto zopet paličnjak, ki je paradižnik spasiral v tekoče stanje. samo malo soli in popra še rabi. na krožniku ali v skodelici pa tej juhi naredi dobro družbo žlička pesta, žlička kisle smetane in v moji skodelici še ščep naribanega parmezana. lahko pa v to juho vlijete, če vam je ljubo, smetano za kuhanje, za občutek sitosti še kakšne kruhove kocke, riž ali testenine….če že kaj bolj eksotičnega nimate v mislih.

  • Share/Bookmark

, , , , , , ,

Brez komentarjev