Arhiv za kategorijo Zgode in nezgode izgubljenih v ukradenih trenutkih sanj

O zimskih razmerah in mletih pistacijah

Nujno rabim (bolj prav se sliši rabila sem jih) mlete pistacije…Zjutraj, pred službo zavijem v showerjevo trgovino v mestu. Ni planetna, je pa kolikor toliko še kr založena. Ali pa tudi ne…je kolegica šla iskat aceton, pa ga nimajo. No, da se vrnem v moje jutro, ki sem ga začela z delnim pešačenjem do službe, ker sem se ustrašila poledenele ceste in tistega rahlega klančka v podvozu. Je**at ga, za zimske razmere, kljub zimski opremi, sem kar malo zajca, pa se raje sama izločim iz prometa. No, o opremi me ne spraševat, ker v avtu nimam strgalke za led.

Kaj sploh hočem povedat? Ja, mlete pistacije. Neslane in poudarjam še enkrat, mlete. V trgovini se mi ne da iskat po policah, pa vprašam trgovko, če imajo te mlete pistacije. Spusti vse iz rok in z široko odprtimi očmi s vprašajem na koncu ponovi za menoj. Mleetee pistacije? Aha ji prikimam. Nee, mletih pa nimamo.

Počakam da je ura devet in začnejo delat v trgovskih centrih. Tistih treh, ki jih Celje premore. Ne, saj ne mislim, da jih je premalo…Začnem pri najljubšem sosedu. Iz informacij me takoj preveže na oddelek. Žal, ne, nimamo mletih.

Povprašam pri varčevalskem centru, zvoni dolgo, vežejo zopet na oddelek in trgovka je tekla čisto na drugi konec trgovine in pritekla nazaj do telefona in mi veselo povedala, da nimajo mletih pistacij.

Torej, ostane mi že od jutra omenjeni planetarni tuš. Sem že hotela odložit slušalko, ko je zadnji trenutek nekdo z malo jeze rekel prosim. Jaz ponavljam vprašanje, oni na drugi strani ponovi odgovor nimamo mletih.

Da sem prihranila moj čas in dobro voljo, sem to preverjala po telefonu. Ko že o tem…na treh spletnih straneh sem se skoraj ubila, preden sem našla telefonske številke.

Tolk o tem koliko izbire imam/o v Celju. Tko da…če imate kje drugje na trgovskih policah mlete pistacije, mi sporočite.

In zakaj rabim mlete pistacije? Namesto mletih mandljev sem jih želela uporabit. Za makrone. Tiste, ki sem jih pred desetimi minutami dala v pečico in aaaaaaaaaa neee, razpokali so. A čem ponovit vajo?!

kakorkoli…makroni dobijo novo objavo, sicer bo v eni sami preveč neuspeha.

ps: imam občutek, da bi bilo bolje sprejet drug izziv.

  • Share/Bookmark

,

8 komentarjev

Ko najdeš del, ki ti manjka

Pred časom me je nek trenutek spomnil na igračo, ki sem jo dobila okrog petega leta. Če se prav spomnim, mi jo je na neki stojnici kupil stric. Verjetno je bila sončna nedelja, jaz pa z debelim čopom dolgih las. Preprosta kartonasta zadeva v obliki tulca. Mogoče se mi samo zdi, ali pa je res bila pobarvana temno modro, z luknjico na spodnji strani. Skozi njo so se pokazale čudoviti barvni vzorci, ki so se spreminjali, če si tulec premaknil…Kalejdoskop.

Zanimalo me je kako je sestavljen v notranjosti in to sem kasneje izvedela, ko sem ga pozabila v travi in ga je zalil dež. Karton je razpadel, stekelca so popadala ven in tako je bilo konec zabave in radovednosti.

Kalejdoskop je ostal pozabljen, dokler se ni začel pojavljati v raznih besednih zvezah in do zdaj, ko mi je “tisto nekaj” sporočilo v moje možgane, da bi ga zopet imela. Spraševala sem, če še kdo slučajno ima doma kakšen star primerek (priznam, takšnega bi bila še najbolj vesela), na internetu sem našla eno podjetje, ki jih izdeluje, na Poljskem je pa, kakor je videt, to precej prodajan artikel.

Potem mi je v glavo šinilo da je čas, da spremenim naslov svojega bloga in edino sprejemljivo se mi je zdelo, da ga poimenujem kalejdoskop. Iz enostavnega razloga, ker je mala mešanica vsega. Spremenljiv, čeprav ima neko vijugasto črto, po kateri ga peljem. Zaenkrat še.

Želja po lastništvu pravega kalejdoskopa je s tem postala še večja in ker verjamem v nenapovedane trenutke, ga nisem naročila pri zgoraj omenjeni izdelovalki. Pot me je peljala na Boromejske otoke in v enem prisrčnem bookshopu zagledam na polici ob oknu kalejdoskope. Razveselila sem se kot otrok! Veselje do ušes. Zdaj ga imam.

Takšna je pa videt notranjost :-)

Spodnje je prekopirano iz spletne strani izdelovalke….

Nekaj magičnega se zgodi v trenutku, ko pogledamo v kalejdoskop: barve prevzamejo vidno polje, simetrične podobe vzbudijo občutek, da gledamo nekaj popolnega, bogati vzorci se spreminjajo v vedno nove kombinacije…Podoba, ki jo vidimo, je na nek način iluzija, pomnožen odsev majhnega vzorca realnih kamenčkov, in ta podoba se iz trenutka v trenutek spreminja, nikoli več ne bomo ugledali popolnoma enake slike…    Lahko potegnem tudi metaforično vzporednico z našim dojemanjem sveta: tudi tu je vedno spreminjajoča se slika sveta le z majhnim delom zasidrana v objektivni realnosti, večino podobe ustvarjajo odsevi, predpostavke, pričakovanja…In čeprav se okoliščine naših življenj ne spreminjajo tako hitro, se vsak dan sestavijo v neponovljivo in neulovljivo celoto, ki jo zares užijemo le tako, da se potopimo v ta dan, trenutek, podobo, ki jo imamo pred sabo… … … misli lahko razpletam v nedogled, a ob sliki v kalejdoskopu na srečo misli potihnejo in se nekam potuhnejo; morebitne povezave z življenjem in minljivostjo le-tega, s popolnostjo, harmonijo, lepoto ali še s čim se spletejo kvečjemu intuitivno, kot postranska dejavnost ob opazovanju vzorcev, barv in oblik.

In seveda lahko na vse to marsikdo zamahne z roko in ob pogledu na kalejdoskop že od daleč presodi, da gre zgolj za otroško igračo. Pa vendar se ob pogledu v kalejdoskop zgodi nekaj magičnega…

Kalejdoskop je leta 1816 prvi sestavil škotski filozof in naravoslovec Sir David Brewster, ki se je med drugim intenzivno ukvarjal tudi z raziskovanjem zakonitosti svetlobe. Ime »kalejdoskop« je skovano iz starogrških besed: kalos (lepe) eidos (slike) skopein (gledati). V svoji osnovni različici je kalejdoskop optična naprava, s katero lahko preko sistema zrcal ali leč, ki pomnožujejo slike vzorcev pisanih drobcev, opazujemo simetrične podobe. Za sestavo kalejdoskopa so bili od iznajdbe uporabljeni že najrazličnejši principi – od odboja polarizirane svetlobe med zrcali in ustvarjanja barv z analizatorjem, do pretakanja tekočin z barvnimi delci v cevkah, ki jih odslikavajo zrcala. Kalejdoskop je hitro zaslovel in ima še danes status priljubljene igrače in v razkošnejših verzijah tudi zbirateljskega predmeta, za katerega so resni zbiratelji zaradi dragocenih materialov in natančnega dela pripravljeni odšteti astronomske vsote.

Zaradi občutljivih sestavnih delov (steklo, zrcala, poldragi kamenčki in koralde) je treba s kalejdoskopom ravnati previdno. Najlepše kalejdoskopske slike lahko opazujemo, če si zagotovimo dovolj močan vir razpršene naravne svetlobe in držimo kalejdoskop navpično (navzgor ali navzdol), da se vzorec razporedi čez celo vidno polje. Ne glede na to, ali je kalejdoskop optični ali filozofski pripomoček – naj bo v veselje in navdih.

 

 

  • Share/Bookmark

6 komentarjev

Takole mimogrede, pa tudi o Almi

Moj spisek prigrizkov, juhic, solat, namazov, nabodalc, sladic ….. ,ki sem jih zbirala v zadnjih treh mesecih, se počasi bliža koncu. Dejansko je končan, tu in tam mi še kaj pade, pa dodam. Okoli novega leta je padla ideja o pomoči pri pripravi piknika, partyja, druženja pač. Z veseljem sem obljubila sodelovanje. …Takolele. Jaz sem pripravljena.

Grozljivo se zabavam (niti ne zares) ob nekaterih komentarjih na blogih. Kot da ljudje samo čakajo, kdaj bodo komu povedali, kako neumni so in vedno bodo imeli svoj zadnji prav. Ahaaa, nenazadnje tudi na svojem prostoru pod blogovskim soncem najdem cvetke in smetke….

Ponedeljek je bil mojim ušesom neverjeten balzam. Za razliko od današnjega torka, ker se je vsa včerajšnja izgubljena radovednost morala na nek način nadoknadit.. .Čim manj povem o sebi in mojih, tem bolje se počutim.

Adrenalin za dobro jutro. Že v nedeljo zvečer je lučka za gorivo sumljivo utripala, včeraj pa že neprekinjeno svetila. Pa se je bilo treba peljat v službo, pa domov. Seveda mimo vseh bencinskih. Itak da bi bilo, že iz denarnega vidika, dobro včeraj napolnit (beri za 20 € napolnit) tank, ampak…jaz ne bi bila jaz, če ne bi odlašala do konca. Okej, danes zjutraj je namen odličen. Peljem se proti naši “italijanski” bencinski, ki je po vrhu vsega v drugo smer, kot pa velemesto Celje. Sploh ne upam pomislit, koliko časa bom stala, da se lahko vključim na ultra prometno glavno cesto…viii, v sekundi sem na tankštelu. O šiiiit, nemebasat, zaprta! Od tu naprej mi pa res samo še hlapi pomagajo, da se pripeljem do.. pazi.. druge naslednje bencinske. Ja, eno sem pa izpustila :)

No, ne me vprašat, kako bi bilo, če bi obstala na cesti. Ker enkrat sem že. In prav nič ni bilo luštno.

btw: imam filing, da bom tele dni dala dučeja vun… 

 PS: Celje bo dobilo Almin kip v naravni velikosti. Več piše tukaj.  

 PS2: “Ne moreš spati od sobote zvečer do ponedeljka zjutraj;prav tako ne moreš-če si delal ves teden iz dneva v dan povprečno osem ur v pisarni in tri ure doma-samo študirati, samo umsko delati, in ko z zagrenjenostjo pomisliš na ljudi, ki imajo družbo, je skoraj nemogoče zakrpati raztrgane rokavice in nogavice ali prišiti pobegle gumbe. Vse to raje počnem v jutranji naglici, hitro, preden se na vrat na nos poženem po stopnicah navzdol in na urad.”

Zgoraj je odlomek iz avtobiografske knjige Alme Karlin Sama. Takoj za njim  pa je eden najbolj v srce segajoč, mojemu srcu seveda. Če  bo kdo  knjigo (pre)bral, se bo srečal z njim. Do takrat pa… :)

  • Share/Bookmark

, ,

4 komentarjev

Kako je šlo iz novega v staro

o šit, četrt stoletja od oka rečeno se ponavlja zgodba preživljanja zadnjega dne v letu. Prekleto se moram potrudit, če hočem preštet kolikokrat je bilo drugače. Premalokrat. Enkrat sem rekla nikoli več v hribe, enkrat nikoli več na silvestrovanje pod težo visokih pet in prav takšnih ljudi. Smola je bila takrat….res…na gradu je bilo silvestrovanje, ampak totalno zgrešeno je bilo, da sem bila takrat zraven. hahaha, sem pa dobila naslednji dan eno fensi posodo. Verjetno sem se ljudem zasmilila :-) Ammm, potem enkrat se je pojavilo silvestrovanje na ulicah mest. Tooo, zadetek v polno, kar se mene tiče. Vzameš ruzak, penino, kozarce in to je to. Spiješ kakšnega zraven, da ti je vseeno kdo skrbi za moving ostalih na trgu žalujočih :)

No, enkrat potem se je zgodila Opatija za staro leto. Krasno. Nobenega mraza, samo dež in sneg. NIsem rekla nikoli več. Pa do zdaj še ni bilo ponovitve. Ourajt.  In tako se zgodba ponavlja in ponavlja in ponavlja. Aaaaha, milenium sem prespala. Točno vem zakaj.

Že lani preizkušen model opazovanja ognjemeta, smo letos ponovili. In moj najljubši in edini nečak je pokroviteljsko povedal, da je treba letos to zadevo ponovno izpeljati. Za razliko od nečakinje, najljubše in edine, ki je ognjemet potem morala gledat na mobilcu, ker je bila v zavetju mestnih ulic in ga ni opazila :-)

Če stojiš točno pod vsem dimom in ostanki ognjemeta, ne moreš naredit boljše fotke. Pa če v eni roki držiš kozarec brez podstavka, z drugo pa v temi nastavljaš fotoaparat…no ja, za take razmere kar soliden poskus :-)

In odbije polnoč, ko ne gorijo sveče, pa je tu desetka. Prvi januar je za marsikateri moto klub razlog za mini srečanje, otvoritveno vožnjo, pač razlog. Letos je vreme bilo skoraj idealno. Skoraj pravim. Skoraj pomeni, da ceste niso bile suhe in ob enih se je celo dež pokazal. Ja ja ja, sej vem, že v snegu ste se zbirali…Če bi vsak tako mislil, se jih letos ne bi zbralo okrog 150 pred Faraonom v Celju.

ups, pardon….iz starega v novo bi moralo stati v naslovu. itak ni nobene razlike. kolk se jih spomnilo na tiste, ki so ostali doma sami??? ves blišč in beda v enem. prej pa tolk panike, zdej pa se smrečke pospravljajo, lučke ugašajo, smeti razbitih okraskov pometajo, isto vse naprej. edino pred in v štacunah ne bo takšne gneče.

 

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

Direkt spodaj ali Prvojanuarsko bliskanje

Čisti dolgčas zadnjega v službi. Polovica na dopustih, polovica prisotnih po kafičih, ostala polovica pa ne vem kje. Jaz na Karibih, pod palmo in petimi uslužnimi tipi, ki strežejo penino. Mater sem skromna. Čist zares bi blo dost, da si jo sama vzamem iz hladilnika, kupljeno pri najugodnejšem ponudniku in pridelovlacu dobrot z dežele.. Da ne bo pomote, Srebrno! :)

Večerjica je osupljivo dobra. Da da, babice znajo kuhat.Vse  tišči, od žulja, ki ga sploh ni, do pasu v hlačah, ki se čudežno prilagaja. Še DžekD ni več to, kar je bil. Ali pa je vedno boljši. Iz gole prijaznosti si ga ne nalivam več :) Ker bi iz gole prijaznosti lahko popila preveč.Pa potem za peninco neb blo placa, ja ka pa misliš.

Vauuuuu, kej takiga pa še ne. Mislim res. Ene pol ure pred letošnjim letom orokavičena, ošaljena in okapana, prideva na trg pred Natalijin dekolte (sej ne, sploh). Ma, sej, šlo nama je samo za firework….kk hecn je gledat pijan folk pri minus osem. Vsaj meni, trezni in tečni. Ja no, ob Savinji se nas nabere nekaj malega(itak da so vsi z Natalijo) in od tistih nekaj malega, je ena večja gruča mladičev, opogumljenih z nečim žestokim  v krvi. Ej, mater, kaj ti je nardil tist sekret, da si ga s petardo vred spustil v luft?! Mislim, to niso petarde, to je že bomba. Stresejo se tla. budale, kreteni, ptm…in ostale besedne vaje

vauuu, aaaaaaaaa, iiiiiii, leeeeeeeej, deset minut sekanja, bliskanja, pršenja, zvezdanja, palmanja, ognjemet! Nekaj deset metrov stran od Splavarja dobiš heksnšus, ozebline v prste, ker držiš steklenico penine, ohlajene na neprimerno temperaturo, grejeta pa minuti. Tista zadnja lanska in taprva letošnja. Ej, če mi pa to rata in če to drži, potem…..potem….počakajmo. Stop. Ja, bleščeče strele parajo nebo, en zelo kratkometražni film se suče nazaj. Rabim samo to, da vem, da izpod prstov nastajajo stvari, ki so mi všeč.

Mraz je razgnal obsavinjske postopače, na parkingu muzika boljša in glasnejša iz avtomobila z odprtim prtljažnikom, kot pa na trgu. Z odprto peninco odkockava do Mihčevih. :) V sledeh je še nekaj Zlate, ko Srebrno iztisnemo poslednjih kapelj, prozoren Malibu naredi lepljivo oblogo od ustnic do želodca. Ojej. Ker danes še nismo nič jedli……po pršutu te zažeja in paše pivo. Vedno in powsod :) Pssskkk. Pogovori z mahanjem rok so kvečjemu samo v napoto in pretirana telovadba rok povzroča telovadbo nog in hrbta. S pobiranjem stekla po tleh. Da se ne razbije še več, ob pol četrtu uri prikockava domov. Po štirih urah spanja pa se začenja bitka za uspeh!

Me sploh ne briga kolikox sem omenila penino :)

PS: celo premoženje me bo stalo pošiljanje decemberskih sporočil. Iz enega razloga.  Vsakemu pošiljatelju , ki sem ga imela na sumu, da je sporočilo samo preposlal, sem odpisala : Ti bodi pa pridna/priden. Pa takih neoriginalnih ni bilo malo.

PS2: pivo ima pa danes malo čuden okus :)

PS3: zdi se mi, da sem hotla še neki povedat…

Foto Nokia N95

 

  • Share/Bookmark

,

6 komentarjev

Veronika

Veronika je le ime. Ime, ki mi je všeč. Skoraj najbolj. Mogoče malo staromodno, mojim ušesom pa zveni prijazno, žensko, dobrohotno, malce skrivnostno.

Paše mi na grad, v zgodovino. V en drug čas.


Džekkola, pivo, pivo, bambus. Koktejl celega tedna. V kombinaciji z olfenom ne priporočam, le sebi ga privoščim. Petki postajajo razvada, Jazzy je rekla da po takih petkih rata sonce, pri nas ga ni blo, to so čudeži le ob morju?

En hudo smešn stric, precej v letih veselo stresa šale, dovolj glasno da ga slišmo skoraj ob vseh mizah. Pije pivo, deluje pa precej boemsko, taki strici so mi simpatični. Mimogrede vpraša, če imam kakšen naslov, pa mu v še večjem smehu povem, da ga ne premorem. Smejemo se skupaj. Babe, domov bo treba….Se vidimo, ko se vidimo.

Krilo je totalno predrago, za celih sto euričev, če bi jo hotela imet, bi rabila donatorja. Tega pa ni. Pa imela bi raje kot novo kiklo, en fini dodatek k N-ju.

Bemti sanje, lovilca še nisem nabavila. Kamin, hud ogenj, velika lesena miza, okoli stoli z viskomi nasloni, na mizi odprte debele knjige, besede, prve odebeljene, da bodejo v oči. Na najdebeljši očala s temnimi stekli.Imela sta dialog, s solzami nemoči in predaje. Klofuta boli.

Zbudiiiiiii se!!!! Zbudim se.

Okej, dan je nov, dan je lep in zlat.

  • Share/Bookmark

,

5 komentarjev

Nedelja z zamudo/II

okej…dve fotoobjavi nedelje sta že bili. sledi še ena…še prej pa moram nekaj vržit ven… Petek je bil lep vse do noči, ko je Kozjansko, kjer sva se potepala, opustošil veter in toča :( No, v nedeljo pa sva na ptujskem in mariborskem koncu videla res grozljive prizore razbitih streh, avtomobilov, njiv….

kot že rečeno. greva čez mejo do Varaždina. pozimi je bil lep, zdaj pa zopet. nekaj varaždinskih utrinkov:

na meji mi hrvaški policaj reče za prometno od motorja. ko mi jo vrne, še navrže: a ni tole premočna mašina za vas? neeeee in smeh je prav srčkan, ko bi ti vedel…imela bi še kak kubik več :)

Cela relacija motovanja je Celje – Ptuj – Borl – Varaždin – Ormož – Ptuj – Maribor – Dravograd – Velenje – Žalec – Celje. Ne celih 300 km. Na cesti nobene posebnosti, razen skoraj nepretrgana kolona od Ptuja do Maribora, da se niti ne splača prehitevat, lepo se pelješ 70 km/h in to je to. Vreme je idealno za vožnjo z motorjem, ni vroče, ni sparine, sploh se mi ne da počakat, kar vleče tja v Maribor.

Cesto ob Dravi do Dravograda naravnost ljubim, od tam pa do Slovenj Gradca in naprej do Velenja, pa obožujem. Ovinki v Hudi luknji…hehe, dva desna sta mi še vedno trn v peti. Okej, z močnejšimi od sebe se ne bom kregala, lepo počasi in ziher :)

hja, nedelja je bil moj dan, adrenalina za cel teden :)

ps: in kaj češ boljšga kot to, da vmes dobiš sporočilo o zlatem Primožu in da taista oseba pripravi kosilo, ki te dobro počaka, ko si po voljčje sestradan na večer :) in ja, ko si odpreš hladno pivo!! :)

  • Share/Bookmark

7 komentarjev

Risanje sanj

…če bi znala risat…

….hjo, vse tiste žarke, svetle, rumene, zelene, bele, rdeče, barvne, eno veliko kupolo, ognjemet da te zadane, velike oči od strahu in pričakovanja…..

…če bi bila tam…

…Madrid, ves v barvah, verjetno glavna prometnica, balkoni vseh barv, hmmm, zvonik neke katedrale, tržnica, rdeče črte luči avtomobilov, barvna noč, trudim se poslati razglednico na vse naslove, ki jih poznam…

…zeleno modra gladina morja izpod skale, skok v vodo, skoči stric takoj za punčko, da jo reši čeljusti psa…

tri dni smešnih sanj, ki sem si jih začudo zapomnila.

ja res…če bi znala risat, bi bila bogata.

  • Share/Bookmark

4 komentarjev

ma pozabla sem naslov za naslov

:P

Ne vem zakaj že ni kar jutri prvi maj! Zakaj? Ker enajst dni ne bom šla v službo, spala samo pol ure dlje kot sicer, ne bo me budil isti brezvezni ton… ker bo sonce žgalo že od prvega trenutka, ko bom odprla oči…ker ne bom poslušala in gledala ljudi, s katerimi včasih težko shajam…. ker sem pomladno utrujena in brez moči, pa jih mislim dobit nazaj, sej veš!!!!….ker dobimo dvanajsti dan plačo in regres, TRR bo šokiran miljon procentov…..ker se bom potepala, v dvoje troje četvero desetoro, al pa tud ne….nekaj bo že….ker bom velikokrat nevidna ….fino fajn…

aja. bo treba tud kej delat? :-)

Danes pa že upam, da mi končnoooo že popravijo fotoaparat, če ne, kupim novega in adijo regres.


Pa sanjala sem eno deklico, s kitkami in velikimi očmi, kako se igra s punčkami, dejansko pa je bila ta deklica odrasla ženska.

od kod pa so tti špegli??? ahaaa, sonce bo žgalo….

am, manjka mi glasbena podlaga za sanje…..ma kdo kak predlog? ;)

  • Share/Bookmark

18 komentarjev

Ni nujno branje. sploh ne.

Dopoldanski boj petkovega razumeti z razlogom, je v glasen večer prinesel popoldansko zvijanje ob balkonski ograji. Zopet se je oglasil želodec.

Pela je noro, razpoloženje super. Do nekega usranega trenutka, ko se je pokvarilo vse. Ne vem, so bakle na terasi še vedno gorele? Se je grad še vedno videl? Čez oči, ki so polne slankaste vsebine, ko se trudiš da ne začnejo nekontrolirano padat v naročje, ne vidiš nič.

Grmenja besed, ki so pokvarile popolnoma vse, nočem slišat nikoli več! Še danes odmeva po hodnikih in sobah. NIKOLI VEČ kričim še danes v sebi. Nihče me ne sliši. Kako ne more človeku biti žal za izrečeno? Fak, tega ne razumem. Danes zjutraj sem odprla okno…..da bi slišala zvok dežja. Vsaj nekaj lepega, ušesom pomirjujočega, želodcu prijaznega.

Mislim da zaslužim neko nagrado….lahko je Nobelova…če jo že podeljujejo za uspešno skrivanje jeze in žalosti. In ne da mislim…vem…zaslužim si kaj več….korak po korak do bistva.

Je bog neba in nevihte poskrbel da nas moči še danes?

YouTube slika preogleda

(Iz druge zgodbe……Ker bi rada spala, ne rečem nič več. Pa bi. Sej veš. )

Viski s kolo….paše…skoraj vedno.

:P

  • Share/Bookmark

12 komentarjev