Arhiv za kategorijo se potepam

popoldanski mozaik

  • Share/Bookmark

,

Brez komentarjev

utrinki

….

klop

verižica

gnezdo

levo

pahljača

lahko bi bil dež

odtenki zelene

džagoda iz roba gozda

lahko bi bilo tudi moje okno

in nič ne bi imela proti takemu vhodu

refleks i ja

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

o enem motovanju

kljub napotkom mi ni uspelo prilimat zemljevida poti.zato, če koga zanima, naj klikne na spodnjo povezavo.

http://www.mopedmap.net/route/1077554

(nekaj mi je požrlo velike začetnice, haha)

jebat ga, ni fotk za dol padit! sploh jih ni. zelo zamudno je in živce mi načenja ustavljanje, snemanje čelade, rokavic, odpiranje tank torbe, iskanje fotoaparata(ni ravno iskanje, saj ni tako majhen), povrhu vsega je sonce neusmiljeno. ne samo za fotkanje, tudi moji glavi ne paše. tk da, kar je je, po toliko lepih krajih me je peljal duče, da še to poletje obnovim spomin.govorim seveda o krajih v sloveniji. sva se naslednji dan pogovarjali s prijateljico, kje sploh je to petrovo brdo.pravi, da še ni slišala zanj. ji rečem, da je treba samo zemljevid vzet v roke, pogledaš kod in kje, najdeš pot in se pelješ. mimogrede….vožnje sistema mensezdidajetulenek ne prenesem. povzroča slabo voljo, bolečine v glavi in jezo v očeh. kakorkoli, ja…za marskikateri kraj sem tudi sama prvič slišala, ampak to so res takšni, ki jih ni na vsakem zemljevidu, oz.avtokarti.

v sredo zjutraj sem mislila, da je vsa slovenija na cestah z avtomobili. od celja do vranskega skoraj nepretrgana kolona v obeh smereh, vse se je vozilo po omejitvah. evo, od vranskega dalje pa kot da je ves promet izumrl. in tak dober občutek je trajal vse do nove gorice. potem pa zopet do škofje loke lepota narave brez mej in mir na cesti. do kamnika je šlo bolj počasi zopet, potem pa tuhinjska dolina in lepo proti domu. fajn fajn.vmes so bili še ajdovščina, most na soči, tolmin, kobarid, nazaj do mosta na soči in potem ob bači, pa na drugo stran v dolino sore…fasciniral me je tolmin in okoliški kraji! kako posebno mesto, da o pokrajini okoli ne govorim posebej. pogled na sočo iz hribov nad tolminom je pa naravnost nor. mejčkeno sem bila razčarana nad kobaridom, ampak za to sem kriva sama. če bi me zeblo na primer, bi ne bila zoprna in tečna. od vročine mi je teklo izza vratu po hrbtu, in tisti trenutek sem imela kobarid za najbolj neprijazno mestece. vendar ne, lep je!

najlepejše mi je bilo na petrovem brdu. zaradi vode, ki priteče po hribu navzdol, zaradi hribov in gora okoli. nikoli si ne bom odpustila tega, da sem se pustila prepričat, da zakaj bi šel človek peš, če se da z avtom. to ni zdravo mišljenje. okej, to ne paše sem, vedno znova pa uživam, ko jih gledam samo od spodaj navzgor. “stric”, ki dela v koči na petrovem brdu, je motorist. tak, z dušo in bmwejem. dober človek.

za konec bom uporabila njegove besede: počasi in previdno, da nam bo še velikokrat lepo!

mah, naj bo, tri štiri slikce(več jih tako ali tako ni):

pogled iz cola na vipavsko dolino

ob soči

kanal

nad reko bačo

na petrovem brdu

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Slike nedelje na dveh kolesih

V mislih sem najprvo imela Goriško. Potem sem dobila idejo o Goričkem. Zaenkrat je razlika samo v eni črki. Tehtala sem med češnjami in traso, ki mi ji jo je priporočil prjatu po Ducatiju ter ravnico na severovzhodu kure. Sobota je kazala deževne, ponekod celo snežne zobe in kar nisem mogla verjet, da se bo nedelja naredila lepa. Pa se je.

iz našega sela pejmo naprej za Ptuj, Ormož, Razkrižje.

(tule sem fasala mini popizditis, ker mi je knof za shranjevanje zatajil in zdej pišem jovo na novo)

Če odmislim prvi postanek za tankanje v Ptuju, se je resnejši zgodil v Razkrižju. Obcestna reklama za Gurmanski raj me je kot magnet zvlekla s ceste. Parking velik, ob restavraciji igrišče, pod pokrito teraso kaminski prostor. Na prvi pogled lušno. Ker je ura takšna, da med tednom že kej pomalicamo, so se želodčki kar zbudili ob pogledu na jedilni list. Ampak, ker jim je fčeraj fsega zmenkalo, se narezka(ki je obljubljal same dobrote) in jezika z bučnim oljem ne da dobit. Pa je stric priporočal dödöle. Edina škoda, da so bili zabeljeni z rahlo pikantno sirovo omako. Sicer pa so bili dobri, ja. Na prvi pogled gostilna deluje prijazno in poceni(ne majhna porcija teh trgancev je 2,50 €)

   

pejmo naprej: Razkrižje, Lendava, Pince

Med Lendavo in Pincami bi lahko počakala vsakih sto metrov. Desno ravnina s polji, na sredini cesta, levo lendavske gorice, pod katerimi so njive speljane pod vinograde. Scena za na steno. Različne vrste žit, vmes pa pasovi maka. Od zelene do rdeče in nazaj. Mak dobesedno žari v soncu. Na tej lokaciji sem naškljocala največ fotk.

Pince, Lenti do bivšega mejnega prehoda(ne vem ta trenutek kraja, zemljevida nimam pri roki) Pet minut za kozike, ki so glodale travo in sprostitev ritnih mišic in zaspestij. Božemoj, in jaz včasih stokam, da imamo ceste kot makadam. Ne, pa jih nimamo, saj je tale obmejni madžarski asfalt luknjast za znoret. Bolj kot si želiš, da te neha premetavat po motorju in bolj kot si hiter, slabše je. Amm, mogoče pa ne sedim na pravem motorju :)

in potem si lahko ogledate nadaljevanje poti tukaj. Ni mi ratalo čisto natančno izrisat poti, pa tudi v Slovenski Bistrici se pot ni končala, nekaj še ne znam čist dobro, da bi pririsala nazaj domov :) Vmes je še bil postanek v kraju Grad, kjer je tudi grad. V Slovenski Bistrici sem sicer dober sladoled vrgla v smeti(čist prevelika kepa) in na bencinski mi motor ni hotel vžgat. Brezveze čist, ker mu nič ne fali, le občutljiv je.

 

Pod črto povedano, bil je lep dan, na trenutke sem se zavedla, da sem tu pa tam kdaj res prehitra in tisti policaj od dopoldne je bil tudi edini. Da se je dan prijetno zaokrožil, pa je poskrbel kozarec rdečega.

Naslednjič pa razlika v črki :)

  • Share/Bookmark

, , , ,

4 komentarjev

gnes

Na vsaki radijski postaji ob vsaki uri ista vest. Angleška poroka. Ki jo je bojda preko tevejev spremljala enormna številka glOdalcev.

Od vonja akacije sem skoraj padla v nezavest, na solinah se pa trudijo…

  • Share/Bookmark

,

Brez komentarjev

Lindek

Stran z gradovi. Na levi poišči Lindek in si preberi.

Lani, mogoče že predlani sem se že peljala tja gor, ampak nekje sem zašla in pri neki kmetiji me je do tega, da sem opustila nadaljne iskanje zidov, pripravil en velik črn pes, ki je jezno kazal zobe. Ampak vse pride ob svojem času. Tele fotke in urica ali dve sta od prejšnje nedelje.

 

Teloh se je še veselo bohotil, meni se še vedno ni priljubil do te  mere, da bi si ga natrgala za domov.

Po takile shojeni poti se je moč spotaknit ob korenine…seveda če ne gledaš pod noge.

  

Ne razumem v čem je čar vrezavanja srčkov, puščic in imen v drevesna debla.

Tale spodnji pogled mi je zelo všeč.

 

 

Zdaj pa nekaj fotk zidov, ki so se še ohranili…

Pogled na Špičast vrh. Od tam je bojda še lepši razgled.

 

 Tole zgoraj je pogled na Frankolovo z Gojko.

  • Share/Bookmark

, ,

5 komentarjev

O Žovneku

v sliki in besedi. Bolj v moji sliki, v besedi gradu si naj vsak, ki ga količkaj zanima, prebere tukaj. Na levi strani si izberite gradovi od A-Ž in poiščite Žovnek. Se splača.

Da mi je vse, kar diši po Celjskih všeč, ve že marsikatero obzidje in danes sem končno prilezla tudi do Žovneka. Zakaj prilezla? Avto sem pustila spodaj ob jezeru in si skrajšala pot čez gozd, nad vinogradom.

danes je za spremembo malo več fotk, takih čist natur…

dodajam citat iz prej omenjene spletne strani:

Ste vedeli, da je rodbina Žovneških živa še danes toda le po ženski strani? Med drugim so potomci Žovneških tudi Britanska kraljevina (npr. pokojna princesa Diana). Več podatkov o potomcih boste lahko našli na zadnji priloženi povezavi, če boste raziskovali rodbinsko drevo.

TD Braslovče je postalo bogatejše za moj prispevek kovancev, ki sem jih izpraznila iz žepov. V zameno sem si vzela eno zloženko, ki so jo pripravili ob dnevu arhitekture. Leto mi je ušlo iz glave :)

  • Share/Bookmark

, , , ,

2 komentarjev

Ena iz Logarske

Da ne bo čisto sam tale blog…

Logarska dolina je, kot sem že večkrat povedala, meni eden lepših delov naše Slovenije. Eno napako ima, malenkost predaleč je za enega samega pohodnika. 160 km naredit za nekaj ur hoje…hm, ni neke računice. Je pa mir. Prvi občutek je bil, da dolina spi. Avto sem pustila pri penzionu Na razpotju, od tam pa po zasneženi cesti peške naprej. Družbo mi je delal tale lepotec na sliki spodaj. Če sem slučajno šla prepočasi, je pritekel k meni in se obnašal kot da mi hoče dat roko v gobec in me peljat naprej :)

In ker je gazi po cesti proti slapu zmanjkalo in ker jaz nespametna buča nisem pomislila na palice, sem po pametnem pogovarjanju same s sabo, prišla do zaključka, da je bolje, da se obrnem in ne preizkušam pomanjkanja kondicije.

Glede na to da sem bila dokaj zgodnja, sta me prehitela tale dva, nazaj grede pa sem srečala enih deset ljudi

Naslednji vikend bi ponovila…

  • Share/Bookmark

,

11 komentarjev

Pri Suzani na planini

Se mi zdi, da moram povedat, sicer lahko dobim golšo :)

Bil je pač navaden dan, trinajsti v tem letu, ko smo naredili en tak mini mini izletčič. V Logarsko smo morali it obrnit, ker je ob pol dveh bilo naročeno kosilo v hribih. Zakaj obrnit? Ker smo od doma šli že ob devetih :) Najprej na kofe, pa mal po Gornjem gradu, pa v Robanov kot pogledat, če je še vse po starem. Pa se mi zdi, da ni…neka cesta al nekaj takega se dela. Pa kot rečeno, pri “vhodu” v Logarsko smo naredili krog in nazaj v Luče. Od tam pa gor, gor, gor v Krnico. Na kmečki turizem, na kosilo, kot že povedano. Na 750 m nad morjem je ta kmetija. Pri Robnikovih se reče….

Najprej mal slikc, potem pa še kaj povem…

Skratka, v Lučah se pri eni lesni firmi zavije levo čez most in potlej desno in dokler ne prideš(pripelješ) do tam, kamor naprej ne moreš, si na cilju. Pri najbolj prijazni in prisrčni gospodinji. Pa saj so verjetno vse take. No, morale bi biti. Tale naša Suzana je že taka. Mlada, polna energije, domača. Kakršna je tudi njihova hiša, kamor se z malo domišljije z lahkoto preseliš.

In pripravila nam je:

-govejo juho z rezanci

-goro svetovno dobre mešane solate, zabeljeno z bučnim oljem in domačim kisom

-pladenj, na katerem se je bohotila kuhana prekajena krača, krompir v pečici pečen(presneto dober!) in najbolj dobri, na žaru pečeni telečji zrezki

ni še konec..

-domače štruklje in brusnično marmelado(ni fotke)

-telečje zrezke v omaki z rozinami(ni fotke)

-kislo smetano s svežim česnom

še vedno ni konec…

-zabeljen stročji fižol in drobljeno klobaso. Drobljena klobasa je na pogled enaka krvavicam. Na pogled. Polnjena je z jetrci! Nič krvi, nič kaše… Meni osebno je bila ta drobljena klobasa neizmerno dobra, ker imam rada domačo jetrno pašteto in nimam niti pomislekov s krvavicami.

-nafehtala  sem še kruh

-za konec pa je Suzana na mizo prinesla še doma narejeno torto in nas radovedno gledala in spraševala, če vemo kakšna je. Bolj ko smo okušali, manj smo okusili, in po nekaj minutnem naštevanju sadja, smo morali preit na zelenjavo in smo se predali. Fižolova torta. Tako. Spet ni fotke.

Kaj naj rečem? Priporočam vsem, ki jim domače nekaj pomeni, ki niso obremenjeni s po pet zvezdic pripravljeno mizo, poštirkanimi kelnerji in poker face pogledi.

Narava okoli je pa tako ali tako poglavje zase. Pa če se vse to združi v en lep izlet, ali pa celo mini dopust…kaj češ lepšga?! Pejte gor, se splača…

pa še domač muc in pogled iz dvorišča:

ps: za kosilo se je treba naročiti vnaprej…če kdo želi kontakt, naj pove ali pa enostavno pogugla…

  • Share/Bookmark

, , , ,

4 komentarjev

Zima na Kozjanskem

Če grem iz Celja v Kozje na kavo ob tako lepem vremenu, mi je še zima všeč.

  • Share/Bookmark

, , ,

3 komentarjev