Arhiv za kategorijo se potepam

Še zadnji zapis o ukrajinskem tednu

Kot že povedano, Olesko nam ni odprl vrat, zato  nam je čas, ki bi ga tam preživeli, ostajal. Šofer je predlagal Damjanu, da nas zapelje pod hrib nad Lvovom, na katerem je nekoč nekdaj tudi stal grad. Zdaj ni nobene sledi o kakšnem gradu, je pa na vrhu hriba oddajnik, zastava in odličen razgled na mesto. Gor je treba peš. Pot je speljana okoli in okoli hriba, stopnic bi bilo zame v sončnem dnevu preveč :) lenoba lena.

V mesto smo prišli okoli druge ali tretje ure, do odhoda vlaka (ob 21,20 uri) smo spet imeli pisan čas za pohajanje, iskanje hrane za pot nazaj, nakup še kakšnega spominka in tokrat smo jo res mahnili čisto po svoje. … Postopek na vlaku je potekal v obratnem vrstnem redu, tako da o tem ne bi več. Eko potovanja so se izkazala za odlično izbiro in za še kakšen trip z njimi. Vsaj kar se mene tiče :)

K tej objavi sem prilepila fotke hrane, ki sem jo ujela na svojem in tistih, ki so sedeli dovolj blizu, da sem jim s telefonom pogledala v krožnik :) Nisem za vsak obrok težila s tem :) Saj bi konec koncev bilo čudno, če se ne bi posvetila tudi temu. In seveda pivu.

Mogoče za konec namečem še par stavkov o tem, kar sem opazila….

Menjalnice so na vsakem koraku, bankomati tudi, tako da ni frke kje in kako menjati eure…včeraj sem prvič slišala slovenski izraz zanje: jureti :) Če niste bolni vi, vas bo morda zaskrbelo za zdravje Ukrajincev, saj so lekarne posejane zelo na gosto. Vendar ne, nič bolj bolni niso od ostalih narodov, “cveti” le lekarniški posel. Prav tako je ogromno notarjev.

Po mestu(govorim za Lvov) ljudje ne hitijo. Saj, ženske itak ne morejo hitro hodit, velika večina je obutih v vrtoglavo visoke in tanke petke. Fotograf, ki ima fetiš na visoke petke, ima v Ukrajini ogromno dela :) Jebela, ne vem če nismo najhitreje hodili mi…

Wi fi je prav tako dostopen povsod in ni skrbi za odvisnike od interneta.

Hrana, čeprav je dokaj kalorična(razen boršča), nikoli ni bila mastna. Tisti krompirjevi šnicli niso pustili nič sledu maščobe. Nekje na netu sem zasledila, da še vedno odsvetujejo uživanje gob in gozdnih sadežev(posledice Černobila), so pa gobje solatke in ostale jedi z gobami v vsaki restavraciji. Pa še presneto dobre so! Na vsako jed dajo kislo smetano in v vsako jed koperc. Vse, kar sem poskusila je bilo zelo dobro…razen boršča. Ta pa ni bil nič posebnega in tudi Slavek je enkrat omenil, da ga doma sploh ne kuhajo. Nenormalno očitno je, da brez mikrovalovne pečice javno  prehranjevanje v Ukrajini umre. V privat penzionih, malih hotelčkih in samopostrežni restavraciji je piskanje mikrovalovke ušesa parajoče. Še vodo za čaj pogrevajo v njej, ali pa v tistih električnih posodah za vodo. Greš v samopostrežno, vzameš pladenj in poveš ali pokažeš kaja boš jedel. Vse se stehta, dobiš listek s težo in neko kodo, krožnika pa ne. Dekle za pultom ga da pod pult. Hej, dej mi to, si misliš. Stojiš v vrsti, ki ni ravno kratka in malček, preden si na vrsti za plačilo, se krožnik čudežno pojavi v dekletovih rokah. Ga primeš in se svinjko opečeš, hrana je pa še vedno mlačna. Poješ pa vse, brez problema. Zelo dobro in skoraj najceneje se naješ, če kupiš hrano pri uličnih prodajalcih.

Kava je absolutno zanič. Edino ta, ki je na slikci spodaj, je bila kolikor toliko užitna. Iz podeželja prihajajo v mesta in prodajajo zelenjavo in sadje in verjetno jim nihče ne teži, da tega ne smejo počet.

Trgovinice(špecerija)v mestih niso samopostrežne, temeveč klasične, kar je meni zelo všeč. Papirnatih vrečk in embalaže še ne poznajo.

Ljudje niso videt zamorjeni, tečni ali kako drugače nezadovoljni. Nihče ti nič noče, niso vsiljivi. Prednogometnega vzdušja v tem času še ni bilo čutiti.

Jaz bi kakšen teden še ostala…toliko da bi prišla še do Kijeva. S tako družbo, kot smo bili, ne bi bil noben problem potovat. Jap, fajni ste… :)

  • Share/Bookmark

,

3 komentarjev

Dan gradov in ukrajinski vmesni vtisi

Saj poznaš tisti občutek, ko se ti misli, dogodki in slike dneva zaletavajo eden v drugega? Ne moreš se zbrat, pozabiš kaj si zjutraj jedel in kje si včeraj bil. Vse se zdi, kot da si tu enkrat že bil in zdaj samo obujaš trenutke hoje po znanih ulicah….To se meni dogaja vedno in povsod. Postane mi vse tako.. domače.  Mogoče zato, ker me ni strah nove okolice, nepoznanih ljudi? Kakorkoli, zbudili smo se v novo hladno jutro, kar je meni bilo zelo všeč, saj se niti čez dan ni kaj prida ogrelo in v takem vremenu lažje diham. Razmišljam ali so nam za zajtrk ponudili kaj drugega kot zeljno solato. Ha, seveda je bila, pa kockica masla in kockica marmelade, ter umešana jajca. Daleč od tistih, ki jih poznamo doma, vendar za pojest je vse!

Vrnili smo se nazaj k tistemu mogočnemu gradu, se sprehodili čez most do njega in si ga ogledali po dolgem in počez. Notri je tudi muzej, ki mi je bil všeč, saj je razdeljen po obdobjih zgodovine. Malo me je spomnil na našo uto doma, kjer visijo “eksponati” na podoben način kakor v tem muzeju. Tisti, ki poznate našo uto, boste točno vedeli o čem govorim :)

Ako me spomin ne vara, smo ta dan bili še v Ternopilah, ki ima jezero skoraj v mestu in do katerega je menda šla samo M. Tu smo našli špagete za 60 centov, rižoto iz vrečke in pico iz kartona :)

Še eni ostanki mogočnega gradu so nas čakali nad naslednjim mestom, ki se kliče Kremenets. V taistem koncu vasi smo potem našli naše prenočišče, v katerem ni kuhinje in smo do večerje šli peš nekaj sto metrov skozi naselje, ki je še vedno videt presneto rusko. Zajtrk je tu bil sploh orgazmično postrežen. V recepciji, ki je prejšnjo noč služila za degustacijo vodke, vinjaka in Svetlaninega sala, ki ga je, mimogrede, sama osolila iz edinega pujsa, ki ga redi, nam je taista Svetlana pripravila mizi za zajtrk. S papirjem je pogrnila mizi, iz sobe sta fanta prinesla dodatna stola, na sedežni namreč nismo imeli vsi prostora, s pomočnico recepcije sta potem prinesli pribor, skodelice s kavo in za vsakega krožnik s tremi blini, prelitimi s kislo smetano in čokolado.  Glejte, nihče se ni pritoževal nad takim udobjem, prav zabavno je bilo vse skupaj. Jaz sem pogrešala zeljno solato :P

Po zajtrku smo nadaljevali pot do Počajiva. Tu je pravoslavni samostan, oziroma lavra, ki je vsa v zlatu…predvsem kupole. Tu je doma denar. No, če ne tu, pa v moskovskem patriarhatu, ki financira obnovo, dograditev lavre in po tri kilometre cest na vsako stran vasi. Lepa cesta, da ti strga gate, ampak le toliko, kolikor sem omenila.

V lavro smo tudi vstopili. Me štiri babuške smo si morale kupiti neke sorte črne predpasnike, ki smo si jih nadele in evo, tu smo bile pa res smešne. Seveda smo si morale dat tudi ruto na glavo, sicer nas vojska! ne bi spustila noter. V notranjosti samostana je grob nekega svetega moža, katerega ime sem pozabila in verjamem, da mi ne bo zameril. Ljudje potrpežljivo čakajo v dooolgi vrsti, da pridejo do njega, prižigajo sveče in se dotikajo ikon. Zame je bil to za letos in drugo leto skupaj, višek vstopa v cerkev. Katerokoli. Vmes je ena fotka, kjer smo v kolažu vse prisotne potovalke :)

Na koncu koncev so mi v tej vasi prodali najbolj suho štručko kruha, kar sem jih kje kupila in jo kasneje sem jo pustila na mizi v samopostrežni restavraciji za (upam) kakšnega pujsa.

Od tu smo po nekaj kilometrih zavili še h gradu Olesko, ki pa je žal bil ravno ta dan zaprt, ker si je ukrajinska uniformiranost izmislila nek dogodek tu notri. Videt je bil pa wauu.

Ostalo je samo še par deset kilometrov vožnje do konca ukrajinske mini pentlje. O tem pa v še eni objavi.

  • Share/Bookmark

,

1 komentar

Po ukrajinsko, drugič…

Resen problem nastane, če ne znaš brati cirilice. Malo bolje jo odneseš, če si  nekoč znal enako dobro kot naše, brati črke v cirilici in si nato po toliko letih pozabil. Popolnoma nepismenega se pa počutiš, če ne poznaš nobene črke. En pameten nasvet: če ste med slednjimi, vam bo recimo v lokalu, kjer vam ponudijo jedilni list brez “podnapisov”,  v pomoč finta, če rečete natakarici naj vam ona prebere (ali pa pove) kaj imajo na meniju. Načeloma se da lepo razumeti eden drugega, le oni morajo počasi govoriti, glasni so pa itak zadosti :) Jaz spadam med tiste, ki smo znali brati in smo pozabili in  zdaj včasih po sreči ugotovimo kaj piše :) Je pa zabavno…takole se peljemo s kombijem in na glas beremo napise ob poti….saj sem rekla…kot šolarji smo bili.

Samo večja mesta so na kažipotih, oz. tablah napisana v obeh pisavah, znakov je malo ob cesti, le za kakšen ekstremen ovinek je znak, ki ga označuje in tudi le za posebno velike grbine je tu in tam kakšen znak. Ekstremen ovinek? Ja….za te ravninske ceste, je že komaj znaten ovinek lahko preveč. Grbine pa..o tem ne bi. Z motorjem ne bi prišla daleč. No, endura prenese več kot to, moj ducati pač ne. Bi se pa lepo ujela s trenutnimi rumenimi polji, to pa ja.

Na splošno so ljudje prijazni, vljudni, trudijo se za turiste(okej, razen ene, ki je vztrajno trdila ja vas ne razumijem in gledala v tla. )

Četri dan smo jo iz Jaremče zapičili proti Černivcem…Imeli smo srečo, saj je tisti dan zapadel sneg v Karpatih. Evo, to je najbolj načičkano mestno jedro, da o nakičenosti lokalov ne govorim. Na koncu sem sicer našla eno bukvarno, ki je že na daleč oddajala tisti značilen vonj. Je pa v tem mestu ena večjih in slavnejših univerz. Ako govorimo o stavbi sami, pa tudi ena lepših in mogočnih.

Odkrili smo nov okus. Okus zakarpatskega konjaka. Vodka, ki ji Ukrajinci rečejo gorilka(jaz bi ji dodala zlog vo…govorilka. pri posameznikih namreč povzroča dodaten naboj po želji glasnejšega govorjenja, ko vsi drugi že spimo :)  ) Dan kasneje smo ugotovili po reakciji Svetlane(receptorke v praznem hotelu) da je konjak tisti, ki mu moraš reči Vi, z gorilko si pa lahko kar na ti. In z njim se dela zelo spoštljivo. Poleg je navada jesti sladko, poleg vodke pa špeh, oziroma salo, kakor mu pravijo tam. Če to ni dovolj zgovoren podatek….zaradi mene ima vodka lahko zlato nit notri, pa je ne bom popila več kot požirek.

Iz Černivcev smo se napotili proti Hotinu, vmes pa po vaseh in opazovali nepokošene zelenice okoli hišk…če temu lahko rečeš zelenica, obdelane vrtičke(govorim o privat njivicah), ki so vse do zidov hišk. Vsaka je omejena z lesenim plotom, pred katerim je klopca…vasi so prepredene z rumenimi cevmi plina, satelitskimi krožniki in domačimi živalmi, ki se pasejo toliko da ne že na cesti. Konjsko vprego srečaš na vsakem kilometru, prav tako njihove male rumene buse. Žal se ne morem spomnit kako se jim reče.

Hotin je znan po ogromni trdnjavi(zgodovinski del si mirno poiščite na netu), h kateri se tudi hodijo množično fotografirat. Mladoporočenci seveda. Ob sobotah se poročajo, v nedeljo feštajo, nato pa gredo na fotošuting. Kljub mrazu, ki je nastopil, so neveste in svatje, predvsem ženski del, hodili okoli napol oblečeni. brrrrrrr. ja.

Za konec dneva smo se v kraju Kamjanec-Podoljskij zapelaljali do mostu, od koder se vidi mogočen grad, ki s tem oddaljenim pogledom naredi tudi mogočen vtis. V K-P smo prespali v hotelu Gala. Dejansko res najbolj gala od vseh nočitvenih lokacijah. Pri večerji nas je Slavek častil s peninco, imel je rojstni dan. Pile smo samo potovalke, potovalci so na vodko, ki jim je bila namenjena, morali počakati do naslednjega večera. Večerja? Zeljna solata, boršč, najtanjši zrezek in pečen krompir :)

K mostu in gradu smo se vrnili naslednji dan, kakor se bom tudi jaz z naslednjo objavo.

Vem…k vsaki slikci bi morala še pritisnit kakšen opis, komentar…blo bi že preuč kičasto, pa ne da se mi, pa tko…sej, če koga kej zanima, naj vpraša…odgovorila itak da bom :)

  • Share/Bookmark

,

Brez komentarjev

Z vlakom v Ukrajino in s kombijem po deželi

juhu, pa sem spet šla mal naokol. je bil že skrajni čas.

Kako sem prišla na idejo za Ukrajino, je kar stara zgodba, pravzaprav sta kriva Islandija in Damjan.  Islandija letos ni prišla na vrsto, ker je zmanjkalo časa za šparanje, zato sem se odločila za Ukrajino. Bilo bi lepo, če bi to potovanje trajalo nekaj dni več, da bi videli še kakšen del te velike dežele več. Na poti nas je bilo devet, oz. deset z lokalnim šoferjem.  Štajersko primorski gemišt :) Dobra družba!  Če naročimo vsi hkrati pivo, smo dobra družba, ane?!

Na tejle povezavi je kratek opis potovanja po zahodnem delu Ukrajine, se pravi Galicija in Bukovina z glavnim mestom Lvivom. Jaz bom poskušala opisat slike, ki sem jih ujela v spomin in fotoaparat, brez zgodovine in statističnih podatkov. A veste, jaz običajno zamudim vse te podrobnosti, ker se zamudim s kakšnim fotkanjem, če jih ne zamudim, jih pa pozabim…. :) Kakorkoli, le majhen del velike Ukrajine smo obvozili…nekje 1000 km, tako, čez palec pogledano.

Od Celja do Budimpešte smo potovali s Citadelo, iz Budimpešte do Lviva pa s spalnikom.  Tja grede(mater, ne morem se zdajle spomnit lepše besedne kombinacije) smo potovali  z ruskim spalnikom (Budimpešta-Moskva).  To je dejanje, ki ga ne bi ponavljala vsak teden, ker na madžarsko ukrajinski meji ponoči ždiš v kupeju spalnika s še dvema cimroma cele štiri ure. Menjujejo namreč podvozja vlakov, ker imajo tam čez širše tire. V tistih štirih urah te štirikrat vržejo pokonci. Najprej madžarska policija, nato madžarska carina.. (lahko da je obratno) nato pa še postopek ponovijo Ukrajinci, ki so radovedni in hočejo videt vsebino potovalk in toaletnih torbic. Ko smo to dali skozi, se je zopet dalo zaspat. Kdo ne bi spal ob nenehnem železnem ropotu, ki je nekaterim boljša uspavanka, kot pa rahla muzika. In ko se vlak končno premakne,  je vrsta za wc pričakovana.

Čez 24 ur, okrog desete dopoldan, smo stopili na trdna tla Lviva. Zvečer je Damjan vprašal, kaj nam je ta dan bilo najbolj všeč. Meni je bil sestop iz vlaka!

Odpeljali smo se v mini privat hotel skoraj v središču mesta, tam odložili v železno kletko svojo prtljago in se podali v center, na prvi obhod.  Treba je bilo zamenjat naše denarce v grivnije (1 Grivnja = cca. 0,095 EUR) in spiti prvo pivo, ob katerem smo spoznali da je poceni in dobro…Cena piva v lokalih je od 70 do 150 grivnij. 150 je vredno v najdražjih lokalih, ki pa niso bili pogosto videni.

Ta dan, ki je bil še vroč, smo si ogledali precejšen del mesta, med drugim opero, armensko cerkev, lekarniški muzej, ratušo(mestna hiša). Jaz sem se večinoma držala sence, ker je bilo res res vroče.

Drugi(dejansko je bil tretji) dan smo spakirali šila in kopita, jih zmetali v kombi, se posedli kot pridni šolarčki in šofer Slavek(ni čudno kaj, da je eni od maskot eura 2012 ime Slavek, če že prvi, ki ga spoznamo, nosi to ime) nas je odpeljal do muzeja ukrajinske krajinske arhitekture iz 17. in 18. stoletja.

En mini postanek smo naredili še na pokopališču, ki ga množično obiskujejo Poljaki. Grobnice da te kap, spomeniki ogromni in z zgodbami. Del tega pokopališča je pa podoben našemu na Golovcu in ta del mi je bil bolj všeč.

Po opoldanskem vročem ogledu tega muzeja na prostem, je vožnja bila do roba. Ja, ceste so posebno poglavje. Po vseh mestih, kar smo jih obiskali, so položene granitne kocke. Dokaj normalno je, da po desetletjih kakšna kocka nekam gre, potem še ena, pa še ena in še ena. Nastane luknja, kocke so razrahljane in ulice postajajo valovite in ni šanse, da bi videli kolesarja. Če je kje kakšen, se pelje po pločniku, kolesarskih stez ne poznajo. In v celem Lvivu sem videla eno kolo za izposojo in nekaj skuterjev. Aha…ceste…ne vem kdaj so jih asfaltirali, ampak jih od takrat niso kaj dosti popravljali. Po levem pasu se pelješ, dokler nasproti ne pripelje avto, če je tam seveda kaj manj jamasto. Kljub dolgočasno ravnim cestam, se ne moreš hitro vozit. Pokrajina je seveda ravna, polja neskončna, rumena in zelena.

Nekako nam je uspelo priti pod Karpate, v mestece Jaremča….no,  večje naselje, ki je zdraviliško…klimatsko zdravilišče. Na prvi pogled kot pod Pohorjem recimo. Skozi Jaremčo teče reka Prut, ki na enem delu ustvarja slapišče, h kateremu se hodijo mladoporočenci fotografirat. Je zelo turistični kraj, od koder pozimi ljudje hodijo smučat v Karpate.

Še prej smo v mestu Ivanu Frankivsku kot zmešani iskali nekaj za pojest. Ne, ko si lačen, ne bo nihče kuhal in je kar malo trajalo, preden smo odkrili oštarijo v podzemlju.

V Jeremči smo spali v privat penzionu, kjer so nam ponudili boršč, zeljno solato, pire krompir in pohan puranji šnicl. In čaj. Aha, in palačinke, ki so bile debelejše kot naslednji dan en šnicl v omaki. Čaj dobiš vedno, če ga naročiš ali pa ne. Za zajtrk je bila zopet zeljna solata in neke sorte žlikrofi s krompirjem.

Konec prvega dela :)

Naj še povem, da so vse fotke neobdelane in tudi iz telefona. Morda bom za konec naredila še eno objavo s tistimi, ki sem jih pošiljala na instagram.

  • Share/Bookmark

, , , ,

4 komentarjev

o prvih lastovkah na cesti

…ali o drugi februarski vožnji z motorjem.

Oja, tudi na kalejdoskopu še diham….še živim…še sem cela…drugi dan pomladne zime…za včerajšnji dan niti ne vem s koliko toplote je podpihalo sonce. vem pa, da mi je ob kakšnem poletnem jutru ali poznem večeru že bilo hladneje na motorju. vremenska napoved je za SV slovenije rekla, da bo rahlo oblačno, torej bi ne imelo smisla, da gre človek še vzhodneje od svojega oblaka. sezona motoriranja je zopet zgodaj odprta. pred leti sem jo odprla pri 12°, ta vikend pri dobrih 18°. prvič sem nase dala tudi tisti rumen brezrokavnik, ki smo ga dve leti nazaj dobili vsi motoristi od policije. vem, ne mislim, da je to zelo pametno, ker takole na začetku sezone, si marsikateremu zaspanemu vozniku za volanom kot privid na cesti. če ga v oči zbode moja dolga luč, za kar se sploh ne sekiram, ga dodatno še rumena barva zbudi. če ga! kdo bo pazil name, če ne jaz sama??!!

na krumperk ne vodi samo ena cesta. ampak če ne veš, greš pač tam, kjer te kažipot pelje. no, sredi sušnega obdobja najbrž ne bi tega omenjala, ker bi imela motor samo prašen in bi cestni prah odpihnilo že prvo navitje ročice pod desno dlanjo. niti potoki talečega snega med blagovico in ločico pri vranskem niso pomagali pri pranju, le gume so se očistile. tako zapacanega motorja nisem imela še nikoli. škornji in hlače so postali beli na tistih dveh, treh, meni se je zdelo na desetih kilometrih.  kar ni bilo konca. potem sem še gori pri gradu hodila do gležnjev v blatu. ne, ne pritožujem se, počakajte na konec zgodbe…

(vse fotke so narejene s telefonom)

krumperk ima lepo lego. saj, kateri grad pa je nima? takole se zapelješ na dovoz in uzreš karavanke na dlani. med gradom, dvoriščem in kapelo. do še lepših pogledov in razgledov  te ustavi napeta veriga in tablica z oznako #privat#  ah, in potem ne veš a je to dobro ali ni….ma, mi je žal, da nisem videla več.

tam pod lipo mora poleti biti čudovito.  izza taiste lipe sem povprašala dva, ki sta skoraj pritekla gor, kam se pride naprej po cesti, ki je asfaltirana! prijazno sta mi povedala, da je asfalt do doba….in seveda naprej….aha….ja, no, tudi prav… :)

odneslo me je še na brdo pri lukovici, kjer sem naredila še nekaj fotkic. srečali smo se z eno gospo in psom. psičkom pravzaprav.  potem zopet  na drugo stran čez imovico in  gradišče proti gradiškemu jezeru in v lukovico in lepo nazaj proti celju.

še danes sem jezna. odličen dan mi je pokvarila oštarija v šempetru. še preden je natakar, (ki se je s sodelavcem ob najinem vstopu v lokal, spogledal češ….ej, pozabila sva dat listek na vrata motoristom vstop skoraj prepovedan)….prinesel jedilni list, sem vedela, da bom šla lačna ven.  je jebat ga, že res da je nismo najbolj lepi, ko pridemo iz ceste, znamo se pa obnašat za mizo in vemo kaj dobro in vso pravico ima vsak povedat, če mu kaj ni dobro in seveda, da je dobro. kadar me trenutek ulovi v takšni situaciji, znam biti rahlo nesramna tudi jaz. pride natakar in od daleč vpraša če je bilo preveč in če je dobro, ker je na krožniku več kot pol ostalo. ga vprašam, če bi lahko spoznala tistega, ki pri njih panira mocareline kroglice. aaa, neee. kje pa, mi to vse kupimo zamrznjeno. kje pa kupite, da bom vedela česa ne smem nikoli kupit? nadaljujem. to res ne vem, ampak vse kupujemo….ne me jezit še bolj!

ampak ja, dan je potem lepo zaokrožil robi kranjec, ko je pri 244 metrih postal svetovni prvak.

tretji zavihek je še vedno aktualen za tiste, ki morda mislite, da ne kuham več.

pa lep pozdrav :)

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

o dopustu po svoje

 

Petek, prvi dan po koncu indijanskega poletja, ki sem ga ujela za rep. Ura je štiri popoldan, zunaj dežuje, veter lomi veje borovcev v parku. Valovi butajo ob beton, da je doneči glas slišati do gor. Od dopoldneva, (bilo mi je še pošteno vroče), ko sem v mestu spila zadnji kapučino na otoku, pa do zdaj, se je presneto ohladilo. Nič kaj prijetno ni zunaj, boljše bi bilo kje ob zakurjenem kaminu. Temperatura je že padla toliko, da bi me živi ogenj zdajle najbolj pogrel. Časa do večerje imam na pretek, voljo za sprehod po tipkovnici pa tudi…

Saj ne vem kje in kako naj začnem. Mogoče tisti dan, ko mi je v glavo šinila misel, da bi bilo dobro it majčken na dopust. Vreme je v septembru tako ali tako bilo prelepo in vse je kazalo, da bo vsaj začetek oktobra podoben. Poznate tisto, ko vam nekaj govori, da pojdite? Ko ni važno kam, le rit je treba odlepit. 

Naključij ni, vse se zgodi z razlogom. Konec debate, tako je. Najraje bi napisala samo številko strani v sobotni prilogi Dela in rekla preberi si in vse ti bo jasno. Ker pa vem, da bo malo težko še  najti izvod neiznajdljivim, sem primorana prepisat kakšen odstavek. Veliko bolje zveni in sama  bi porabila preveč časa, da bi ga oblikovala tako razumljivo. Za tiste seveda, ki me ne razumejo in se sprašujejo kako lahko.

Irena Štaudohar je napisala tako všečen prispevek Sami v sebi, da nisem mogla mimo njega in prišel je ravno v pravem času….Še pred mojim letnim dopustom sem se igrala z mislijo, da ga tokrat preživim drugače. Dopust seveda. Kot da sem klicala dogodek, ki bo spremenil vsakoletno počitnikovanje, sem ga res preživela drugače. Še enkrat in vedno znova in znova sem hvaležna za tiste kuharske »podvige« v  meni zelo ljubem prostoru in času.

Ne verjamem več  v pravljice  in edina možna polnitev baterij je ta, da grem za vonjem soli v zraku, borovcev po možnosti in ne glede na vreme, sem sprejela odločitev grem. Vseeno kam in kdaj, tudi v burjo in dež. Pokazala se je znana destinacija še iz časov, ko smo zdravili astmo. Plačala, šla in prišla. Na Lošinj.  V prvi minuti sem ugotovila, da je vse isto kot pred desetimi leti. Sami znani obrazi, ki so  ostali prijazni do zdaj.

V hotelski trgovinici sem kupila časopis, in kot že nekaj časa, sem tudi tokrat najprej pogledala Sobotno prilogo. Vedno je zanimiva in bereš jo lahko cel teden ali več, ker nič ne zastara. Prej omenjen članek meni ni prinesel nič novega, narisal mi je pa nasmeh na obraz. Torej, dragi moji…takole piše IŠ:

Ko smo skupaj z ljudmi, pravijo znanstveniki, delamo več stvari hkrati in smo hote ali nehote osredotočeni na razmišljanje ali dejanja drugih. Kadar smo sami, pa pustimo da naše misli prosto letijo, gredo po svoje in lažje se osredotočamo na refleksijo lastnih misli. Nekako bolj smo v sebi.

Naši spomini na to, kar smo izkusili, ko smo bili sami, trajajo dlje in so bolj natančni kot takrat, kadar nekaj doživimo skupaj z drugimi. Če smo sami, namreč bolje opazujemo in smo pozorni na več stvari….
In še zadnji odstavek omenjenega članka:

Popolna sreča, oceansko občutje harmonije med notranjim in zunanjim svetom, se zgodi le nekaterim in le včasih. Človek ves čas išče srečo, ki je zasnovana tako, da se mu ves čas izmika; a vendar, pravi Storr, so najsrečnejši tisti, ki so sposobni obojega – intenzivnih čustev z ljudmi in uživanja v samoti.

 

 Če koga od pri/zadetih zanima celoten članek, ki je mimogrede, vreden branja, ga dobi pri meni.

 Knjiga, ki sem jo vzela s sabo, je nekaj dni ostala nedotaknjena, imela sem jo za pod glavo, na, za mojo hrbtenico idealnem betonu. V primerjavi s posteljo, je trdota betona bila pravi balzam. Pravo razkošje se mi je zdelo, da sem si lahko vzela vrček  prav na rob stopnic, noge namočila v vodo in pila pivo. Bojda s pivom nisi nikoli sam.  Tiste čudne poglede maloštevilnih mimoidočih sem izza sončnih očal seveda opazila in jih v naslednjem trenutku tudi pozabila. Ni mi mar.

Modro nebo, voda enake barve, zeleni borovci, sol v kristalčkih na stopničkah, mir, večni veter, ki pihlja že od nekdaj…to je to, kar sem želela. Dobila sem tudi močan veter, ki je ravno tako bil v seznamu želja.

Knjigo, ki mi je bila, kot že rečeno, nekaj časa za podpiranje glave, sem končno le vzela v roke, da jo začnem brat. Namenoma jemljem na dopust ekstremno zajetne knjige. Lotevam se jih tik pred koncem dopusta, ker sem potem, ko jo preberem, žalostna. Žalostna zato, ker jaz bi brala kakšni reč v nedogled, brez konca. In vedno si pustim nekaj poglavij ali strani za čisto čisto zadnji dan. S sabo pa res ne jemljem ničesar, kar bi zahtevalo sto procentno zbranost, tudi če mi misli kam odplavajo in kljub temu berem, ničesar pomembnega ne zamudim. Take zgodbice so precej predvidljive.

Ribarnica v mestu je pa zgodba zase. Najprej zato, ker sem naletela na akvaplaning in skoraj pogrnila po zribanih kamnitih ploščicah. Iz rok mi je padel Jutarnji list in Dnevnik. Običajno na dopustu vedno kupujem oba časopisa, nekako mi je prišlo v kri, da vem kaj se kje dogaja. Oba izvoda časopisa sem lahko samo še mirno vrgla v smeti. Drugo pa, toliko svežih rib, mehkužcev in morskega življa iz morja okoli, nisem videla še nikoli. V poletnih mesecih je ulov sicer manjši, tole, kar pa se je tukaj videlo, je pa čisto neka druga zgodba. Pred leti je en pristen domoljub (sicer dvomim v njegove korenine Dalmacije) na ves glas očital, da v Jadranskem morju ni rib, ker jih Slovenci vse polovimo. Wtf, bi človek rekel. Kakorkoli, rib je toliko, da iz vode skačejo.

Odkrila sem lokalček, ki je le tri korake čez ulico, ki meji na promenadni glavni trg, kjer je bil kapučino najboljši in ne nazadnje tudi najcenejši. Tiste tri korake nazaj so hoteli zanj 12 kun, v tem, športno obarvanem, a prijetno urejenem, pa osem. Pivo pa tudi, kakor kdo hoče, tako ga pa ceni. Plavac, ki sem ga pila ob večerji, mi je še vedno všeč….

Nehote ali hote spoznavaš ljudi, s katerimi ti je skupna samo ena stvar. Bivanje v istem hotelu. Par besed spregovoriš tako bolj ali manj iz vljudnosti, pozdrav in greš svojo pot naprej.

Ulice obmorskih mest sem si nekoč zarisala vse podobne. Da so ozke, vzpenjajoče se rahlo v hrib, kamnite, od ene do druge hiše napete vrvi za perilo in take stereotipne reči. Odvisno seveda v katerem mestecu krožiš… Lošinjske me žal niso razveselile. Najprej zato, ker je vsepovsod beton, nato pa groza od groze…če nisi pozoren na tla pod nogami, kaj hitro stopiš na pasje iztrebke. Ja, takle majo. Priznam, pogrešala sem hvarsko vzdušje, njegove uličice, spotikanje ob kamnite plošče, ki štrlijo iz tlaka in drsanje natikačev  po zglajenih ploščah na trgu.

Sicer pa… imela sem se jako fajn.

Še vedno je isti petek, nadaljevala bom v nedeljo, saj vendar moram prilepit kakšno fotko. Za vse tiste, ki ste se prebili čez zgornje brbljanje in niste nobene videli na fejsu.

…mah, pa je minil cel teden, preden sem se lotila tegale zaključka…

ps: če nisem zgoraj povedala, povem zdaj…voda je bila noro fajna!

  • Share/Bookmark

, ,

2 komentarjev

Jesen je lepa

sploh, če ti uspe ostati  na obeh kolesih in ne zbrcaš opel corse (z voznikom vred!). o grdih besedah, ki so vrele izpod čelade pa nočete vedet nič.

 

 

..

  • Share/Bookmark

5 komentarjev

nedeljski skok

me bari ujame: Malenca, veš kaj sma se z barijem menla? ne vem, povej…da bi jutr šli na prasca. dol, u žimrce, veš. kr pademo iz loblane dol. v redu, gremo. seveda da nismo šli, ampak se peljali. moram povedat, da je bari, ki me je obvestil, kaj sta se menla z še enim barijem(ni tako zakomplicirano, kot se bere, bari je pač ime, ki ga imata oba) prejšnji teden priropotal domov, potem ko je odvozil 9000 km. verjetno kakšnega več, ampak za lažje pamčenje informacij, je cifra zaokrožena. z motorjem desno na fotki spodaj. in sopotnico na motorju zadaj. torej bi morala govorit v dvojini. sta prišla nazaj iz poti, ki je prvotno imela namen cilj v Azerbejdžanu, vendar sta “samo” pokukala v Gruzijo in Armenijo. okej, da po Turčiji straši vsako leto znova in znova, to vedo že vsi. ajnfah škoda je, da tip ne piše in objavlja fotk iz svojih motovanj…živa enciklopedija znanja je, tko mimogrede…

skratka, peljali smo se v Žimarice na odojka.. tamle do Muljave mi je bilo še vse jasno, kje se peljemo, normalno da gor in dol po hribih, potem sem se pa zgubila s svojim kompasom občutka. pa sploh ni važno, važno je, da je pujs bil dober.

…skoraj smo res padli iz hriba naravnost pred oštarijo…

na tri, da o barvni paleti ne govorimo

pujs

…ps: 600-tič sem pritisnila “objavi” :)

  • Share/Bookmark

5 komentarjev

o eni drugi paradižnikovi omaki

še vedno se preganjamo s paradajzom. omaka, ki smo jo snedli z dvoinpolti, bi bila najbrž zelo primerna tudi za shranek…

in danes se počutim tako, kot bi živela v drugem časovnem pasu. do devetih sem naredila toliko, da bi lahko šla zopet spat. tale vročina mi nič kaj ne ustreza, še za na rumeno strelo ni primerna. sem mejčken na glas razmišljala, da bi šla proti Gorenjski, samo se mi ne izide. ej, pojma nimate kako živčne dela ljudi vroč zrak in potem je vse križemkražem po cesti. jao, zdle sem spomnla….se peljem proti Žički kartuziji in dohitim na ne preveč široki cesti eno teto v petki…cela cesta je bila njena, po moje ni imela dobrega občutka za širino avtomobila. ko dohitiš take si v dilemi, kako in kdaj jih prehitet, če jih sploh prehitet in hkrati paziš na cesto daleč pred sabo…ja itak, da je šla prehitevat kolesarko brez žmigovca in potem se je peljala kar v tisti prehitevalni širini, nasproti pa en tipo s kombijem, ki je moral hočešnočeš zapeljat že na travo. ženska v petki pa še vedno lepo čez sredino vozišča. aa bemomast, dobro da je kartuzija za ovinkom. o tem, da po desetih minutah ni nihče povohal v senčni vrt, pa sploh nimam besed. jajsk, aja….morda pa ne strežejo zunaj. pih, pa sem zopet bencinskemu servisu dala zalužit. tu imajo vsaj tiste kofitugou dobre! tak. nimam nobenih fotk, ejte, ne da se mi :) aja, Gorenjska pa to….sej bi blo mrbit kul, če bi se že ob petih zjutraj direkt na Vršič,al nekam pač v hribe zapeljala, tam počakala do petih popoldan in šla nazaj. mrbit, mrbit pa za vikend, danes sem lepo doma in ob pol sedmih je testo že vzhajalo. pa pol litra kave in liter in pol mineralne.

da nisem malo zašla od paradižnikove poti? okej…

eno šalotko sem naseckala, prav tako štiri stroke česna. oboje sem na olivcu podušila(deset mnut), dodala šest narezanih paradižnikov, posolila, poprala, dodala žličko rjavega sladkorja, žličko strtih koriandrovih semen, dve žlici sojine omake in žličko glassa balsamica. lahko tudi ali pa bi morda bilo celo bolje uporabit balzamični kis.dodala sem tudi žličko tele čilijeve omake. premešala sem in na zmernem ognju pokrito kuhala do, po videzu, svilnate goste omake. od oka eno uro, tu nekje.glejte, vi jo lahko brez greha spasirate, jaz je nisem…

za vmes sem skuhala še home made testenine in spekla dvoinpolte(pač tako, kot se polpeti naredijo, za poziranje pa sem uporabila košček home made kruha. na rezance se je omaka čudovito obesila, potreseno z sveže naribanim parmezanom in ocvirkom faširanca … celo kuhar je pustil na mizi s kruhom pomazan krožnik.

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , ,

2 komentarjev

tridnevne drobtinice iz poti

sobotna (po)polnost

ajda, ki znova cveti

nedeljski drugi postanek za pol litra vode

lahko bi nadaljevala tudi z njim

žvauce

ne bi počakala, pa se mi je za rit prilimal en z avtom in zaradi boljšega občutka sem ga spustila mimo

  • Share/Bookmark

1 komentar