Arhiv za kategorijo miks

mimogrede

Tisti, ki je ukradel sonce, ga je po dvanajsti uri vrnil in cela vesela sem pobrala fotoaparat in v parku našla dva modela, od tega je bil en pasje sorte. vse je delalo v mojo korist. pridem domov, vzamem kartico iz aparata in en delček ene posrane sekunde je bil kriv, da je kartica veselo prazna. imam filing, da ena čudna magija dela proti meni, saj se zadnje čase dogajajo nevsakdanje stvari :)

- drgač pa tretji zavihek zgoraj, če kdo pogreša moje packanje

- in ta temna stran prestavljenega časa me dela živčno

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

o dopustu po svoje

 

Petek, prvi dan po koncu indijanskega poletja, ki sem ga ujela za rep. Ura je štiri popoldan, zunaj dežuje, veter lomi veje borovcev v parku. Valovi butajo ob beton, da je doneči glas slišati do gor. Od dopoldneva, (bilo mi je še pošteno vroče), ko sem v mestu spila zadnji kapučino na otoku, pa do zdaj, se je presneto ohladilo. Nič kaj prijetno ni zunaj, boljše bi bilo kje ob zakurjenem kaminu. Temperatura je že padla toliko, da bi me živi ogenj zdajle najbolj pogrel. Časa do večerje imam na pretek, voljo za sprehod po tipkovnici pa tudi…

Saj ne vem kje in kako naj začnem. Mogoče tisti dan, ko mi je v glavo šinila misel, da bi bilo dobro it majčken na dopust. Vreme je v septembru tako ali tako bilo prelepo in vse je kazalo, da bo vsaj začetek oktobra podoben. Poznate tisto, ko vam nekaj govori, da pojdite? Ko ni važno kam, le rit je treba odlepit. 

Naključij ni, vse se zgodi z razlogom. Konec debate, tako je. Najraje bi napisala samo številko strani v sobotni prilogi Dela in rekla preberi si in vse ti bo jasno. Ker pa vem, da bo malo težko še  najti izvod neiznajdljivim, sem primorana prepisat kakšen odstavek. Veliko bolje zveni in sama  bi porabila preveč časa, da bi ga oblikovala tako razumljivo. Za tiste seveda, ki me ne razumejo in se sprašujejo kako lahko.

Irena Štaudohar je napisala tako všečen prispevek Sami v sebi, da nisem mogla mimo njega in prišel je ravno v pravem času….Še pred mojim letnim dopustom sem se igrala z mislijo, da ga tokrat preživim drugače. Dopust seveda. Kot da sem klicala dogodek, ki bo spremenil vsakoletno počitnikovanje, sem ga res preživela drugače. Še enkrat in vedno znova in znova sem hvaležna za tiste kuharske »podvige« v  meni zelo ljubem prostoru in času.

Ne verjamem več  v pravljice  in edina možna polnitev baterij je ta, da grem za vonjem soli v zraku, borovcev po možnosti in ne glede na vreme, sem sprejela odločitev grem. Vseeno kam in kdaj, tudi v burjo in dež. Pokazala se je znana destinacija še iz časov, ko smo zdravili astmo. Plačala, šla in prišla. Na Lošinj.  V prvi minuti sem ugotovila, da je vse isto kot pred desetimi leti. Sami znani obrazi, ki so  ostali prijazni do zdaj.

V hotelski trgovinici sem kupila časopis, in kot že nekaj časa, sem tudi tokrat najprej pogledala Sobotno prilogo. Vedno je zanimiva in bereš jo lahko cel teden ali več, ker nič ne zastara. Prej omenjen članek meni ni prinesel nič novega, narisal mi je pa nasmeh na obraz. Torej, dragi moji…takole piše IŠ:

Ko smo skupaj z ljudmi, pravijo znanstveniki, delamo več stvari hkrati in smo hote ali nehote osredotočeni na razmišljanje ali dejanja drugih. Kadar smo sami, pa pustimo da naše misli prosto letijo, gredo po svoje in lažje se osredotočamo na refleksijo lastnih misli. Nekako bolj smo v sebi.

Naši spomini na to, kar smo izkusili, ko smo bili sami, trajajo dlje in so bolj natančni kot takrat, kadar nekaj doživimo skupaj z drugimi. Če smo sami, namreč bolje opazujemo in smo pozorni na več stvari….
In še zadnji odstavek omenjenega članka:

Popolna sreča, oceansko občutje harmonije med notranjim in zunanjim svetom, se zgodi le nekaterim in le včasih. Človek ves čas išče srečo, ki je zasnovana tako, da se mu ves čas izmika; a vendar, pravi Storr, so najsrečnejši tisti, ki so sposobni obojega – intenzivnih čustev z ljudmi in uživanja v samoti.

 

 Če koga od pri/zadetih zanima celoten članek, ki je mimogrede, vreden branja, ga dobi pri meni.

 Knjiga, ki sem jo vzela s sabo, je nekaj dni ostala nedotaknjena, imela sem jo za pod glavo, na, za mojo hrbtenico idealnem betonu. V primerjavi s posteljo, je trdota betona bila pravi balzam. Pravo razkošje se mi je zdelo, da sem si lahko vzela vrček  prav na rob stopnic, noge namočila v vodo in pila pivo. Bojda s pivom nisi nikoli sam.  Tiste čudne poglede maloštevilnih mimoidočih sem izza sončnih očal seveda opazila in jih v naslednjem trenutku tudi pozabila. Ni mi mar.

Modro nebo, voda enake barve, zeleni borovci, sol v kristalčkih na stopničkah, mir, večni veter, ki pihlja že od nekdaj…to je to, kar sem želela. Dobila sem tudi močan veter, ki je ravno tako bil v seznamu želja.

Knjigo, ki mi je bila, kot že rečeno, nekaj časa za podpiranje glave, sem končno le vzela v roke, da jo začnem brat. Namenoma jemljem na dopust ekstremno zajetne knjige. Lotevam se jih tik pred koncem dopusta, ker sem potem, ko jo preberem, žalostna. Žalostna zato, ker jaz bi brala kakšni reč v nedogled, brez konca. In vedno si pustim nekaj poglavij ali strani za čisto čisto zadnji dan. S sabo pa res ne jemljem ničesar, kar bi zahtevalo sto procentno zbranost, tudi če mi misli kam odplavajo in kljub temu berem, ničesar pomembnega ne zamudim. Take zgodbice so precej predvidljive.

Ribarnica v mestu je pa zgodba zase. Najprej zato, ker sem naletela na akvaplaning in skoraj pogrnila po zribanih kamnitih ploščicah. Iz rok mi je padel Jutarnji list in Dnevnik. Običajno na dopustu vedno kupujem oba časopisa, nekako mi je prišlo v kri, da vem kaj se kje dogaja. Oba izvoda časopisa sem lahko samo še mirno vrgla v smeti. Drugo pa, toliko svežih rib, mehkužcev in morskega življa iz morja okoli, nisem videla še nikoli. V poletnih mesecih je ulov sicer manjši, tole, kar pa se je tukaj videlo, je pa čisto neka druga zgodba. Pred leti je en pristen domoljub (sicer dvomim v njegove korenine Dalmacije) na ves glas očital, da v Jadranskem morju ni rib, ker jih Slovenci vse polovimo. Wtf, bi človek rekel. Kakorkoli, rib je toliko, da iz vode skačejo.

Odkrila sem lokalček, ki je le tri korake čez ulico, ki meji na promenadni glavni trg, kjer je bil kapučino najboljši in ne nazadnje tudi najcenejši. Tiste tri korake nazaj so hoteli zanj 12 kun, v tem, športno obarvanem, a prijetno urejenem, pa osem. Pivo pa tudi, kakor kdo hoče, tako ga pa ceni. Plavac, ki sem ga pila ob večerji, mi je še vedno všeč….

Nehote ali hote spoznavaš ljudi, s katerimi ti je skupna samo ena stvar. Bivanje v istem hotelu. Par besed spregovoriš tako bolj ali manj iz vljudnosti, pozdrav in greš svojo pot naprej.

Ulice obmorskih mest sem si nekoč zarisala vse podobne. Da so ozke, vzpenjajoče se rahlo v hrib, kamnite, od ene do druge hiše napete vrvi za perilo in take stereotipne reči. Odvisno seveda v katerem mestecu krožiš… Lošinjske me žal niso razveselile. Najprej zato, ker je vsepovsod beton, nato pa groza od groze…če nisi pozoren na tla pod nogami, kaj hitro stopiš na pasje iztrebke. Ja, takle majo. Priznam, pogrešala sem hvarsko vzdušje, njegove uličice, spotikanje ob kamnite plošče, ki štrlijo iz tlaka in drsanje natikačev  po zglajenih ploščah na trgu.

Sicer pa… imela sem se jako fajn.

Še vedno je isti petek, nadaljevala bom v nedeljo, saj vendar moram prilepit kakšno fotko. Za vse tiste, ki ste se prebili čez zgornje brbljanje in niste nobene videli na fejsu.

…mah, pa je minil cel teden, preden sem se lotila tegale zaključka…

ps: če nisem zgoraj povedala, povem zdaj…voda je bila noro fajna!

  • Share/Bookmark

, ,

2 komentarjev

Jesen je lepa

sploh, če ti uspe ostati  na obeh kolesih in ne zbrcaš opel corse (z voznikom vred!). o grdih besedah, ki so vrele izpod čelade pa nočete vedet nič.

 

 

..

  • Share/Bookmark

5 komentarjev

O temi in pašti

Utva, Balada triste de trompeta, Morphine, Melodrom, fotoruzak  in igranje z mislijo, da si kupim novo igračo. Tak je izkupiček tedna.  Ko že film omenjam…že dolgo nisem gledala bolj odbitega filma, mešanica groze, cinizma, humorja, ki meji na nerazumevanje, nasilja in čudne oblike ljubezni, politično zgodbo sem komajda zaznala.

Tole opazno krajšanje svetlega dela dneva mi ni všeč. Ob osmi zvečer imam občutek, kot bi se ob polnoči vračala domov. Še par tednov nazaj pa smo ob osmih zvečer komaj zaživeli.  Na očetovem vrtu sem pobrala zadnje paradižnike. Ja, vedno znova ponavljam, da je vrt očetov,ker le on skrbi, da je na vrtu tudi zelenjava. Zadnji paradižniki niso nič kaj zadovoljni videt, imajo starostne pege, razbrazdano kožo, ampak srce je pa še močno :) Nič  ni narobe z njimi, le do drugega leta bo spet dolga. Še dobro, da ga je v glažkih veliko.

Sicer se pa paprika izredno dobro drži v svoji zelenosti. Še nekaj njih sem spotoma potrgala, iz rožmarina, katerega bi letos morala pustit pri miru, sem ukradla vejico (kolikič že?) in preden sem prišla po stopnicah do vrha, sem že imela v mislih kako bom to troje pomešala. Že zdanjikrat, ko sem pekla papriko za v paradižnikovo solato, sem si rekla, da jo moram večkrat na tak način omehčat. Prvo kot prvo, krasen vonj ima pečena paprika, drugo kot drugo pa…takšna gre v promet po požiralniku, ker je sploh ne vidiš in se nikamor ne obeša.

trojček z vrta, česen iz trgovine

domači, pravkar narejeni rezanci

 

Kombinacija s česnom je samo še okus na i.  Najboljše od boljšega so domače testenine. Ne spomnim se zdajle kje sem zunaj jedla testenine, ni dolgo nazaj,  in prav po otročje brskala po krožniku in si govorila, da dokler bom imela voljo in čas, ne bom kupila testenin. U iber dobre so mi takšne, čisto sveže, še neposušene…. 

Rezanci s pečeno zelenjavo(paradižnik, zelena paprika, česen, rožmarin) in pekorinom

Najprej o omaki, oz. prelivu za testenine. Ni vse v količini omake, ampak v okusu, zato ni treba pretiravat, pašta ne sme plavat v omaki.

Najprej sem si prpravila pekač in ga prekrila s peki papirjem in že tudi vklopila pečico na 200 °C. Tri paradižnike in tri zelene paprike sem razrezala na pol, papriko sem očistila semen, tri stroke česna sem pustila kar v srajčki, vejico rožmarina pa sem osmukala. Vse to sem dala na pekač, potresla z grobo soljo in polila z nekaj žlicami oljčnega olja. V vroči pečici se je peklo pol ure. Pečeno sem vzela iz pečice in ko se je malo ohladilo, sem česen iztisnila iz srajčke, papriko pa, če se je dalo, olupila. Če se katera ni hotela, sem jo samo razcefrala s prsti. Zelenjavo sem iz peki papirja stresla v ponev, da sem jo lahko premešala…zaradi okusov in teh vaj. Dodala sem še nekaj vrtljajev mletega popra.

pred

in po segrevanju

 

Medtem se je pašta tudi skuhala. Rezance sem odcedila, jih vmešala v omako, dala na mizo in to je to. Potreseš s sveže naribanim pekorinom in ješ dokler ne zmanjka.

pripravljena pašta

ps: na uho vam povem: del bloga bom preselila…bodte parajt :) in če kmalu kaj dišečega po steaku ne nardim, naj me petelin brcne :)

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , , , ,

1 komentar

hitra hrana

skor tko, kokr v mekiču .( in še obvestilo moji najljubši in edini nečakinji: če prideš potem z mafini še ti, in če boš imela srečo, te bo kakšen košček iz fotke počakal)

nisem je v minuti in pol scoprala, je trajalo malo dlje. jes, včeraj je kuhal kitajc namesto mene. sej bi blo vse kul, samo pri rižu bi lahko mal bolj šparal. mam filing, da če vzameš za domov hrano pri njih, ti dajo riža ornk preko glave.

danes pa ja, tkole, pohančki…s sladko pekočo čilijevo omako.

pohančki so iz puranjega fileja narezani koščki, primerni za prijemanje s prsti. rahlo sem jih posolila, poprala in prelila z dvema žlicama oljčnega olja. vsaj pol ure se morajo marinirat. paniranje in cvrtje gre po ustaljenih navadah in sploh ne vem zakaj vam težim s pohančki. aja, med drobtine dam jaz par žličk sezamovih semen. pa če ste tako neopremljeni, kot jaz, in nimate friteze(jz ne vem čemu bi jo imela), boste pač morali cvreti v ponvi in potem porabiti zavitek papirnatih servetk, da bodo popile vso olje.

tako kot mi je včeraj pasala kitajska hrana, tako mi je danes pasalo tole. čilijevo omako najdete tule. jap, še vedno prodajam lanski link. letos je nova sezona čilijev narejena po istem postopku in še vedno trdim, da je najboljša omakca ever.

tko kokr u mekiču. skor.

valjda je boljš :P

Od nekod so se vzeli zvoki in melodije Azre. Malo pozabljeni, vendar ko jih ponovno slišiš, ti je žal za njimi.

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

, , , , , ,

7 komentarjev

ulica

ha…

mogoče bi pa s tole fotko prepričala komisijo, ki je izbirala motiv za novo razglednico Celja.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

nedeljski skok

me bari ujame: Malenca, veš kaj sma se z barijem menla? ne vem, povej…da bi jutr šli na prasca. dol, u žimrce, veš. kr pademo iz loblane dol. v redu, gremo. seveda da nismo šli, ampak se peljali. moram povedat, da je bari, ki me je obvestil, kaj sta se menla z še enim barijem(ni tako zakomplicirano, kot se bere, bari je pač ime, ki ga imata oba) prejšnji teden priropotal domov, potem ko je odvozil 9000 km. verjetno kakšnega več, ampak za lažje pamčenje informacij, je cifra zaokrožena. z motorjem desno na fotki spodaj. in sopotnico na motorju zadaj. torej bi morala govorit v dvojini. sta prišla nazaj iz poti, ki je prvotno imela namen cilj v Azerbejdžanu, vendar sta “samo” pokukala v Gruzijo in Armenijo. okej, da po Turčiji straši vsako leto znova in znova, to vedo že vsi. ajnfah škoda je, da tip ne piše in objavlja fotk iz svojih motovanj…živa enciklopedija znanja je, tko mimogrede…

skratka, peljali smo se v Žimarice na odojka.. tamle do Muljave mi je bilo še vse jasno, kje se peljemo, normalno da gor in dol po hribih, potem sem se pa zgubila s svojim kompasom občutka. pa sploh ni važno, važno je, da je pujs bil dober.

…skoraj smo res padli iz hriba naravnost pred oštarijo…

na tri, da o barvni paleti ne govorimo

pujs

…ps: 600-tič sem pritisnila “objavi” :)

  • Share/Bookmark

5 komentarjev

o eni drugi paradižnikovi omaki

še vedno se preganjamo s paradajzom. omaka, ki smo jo snedli z dvoinpolti, bi bila najbrž zelo primerna tudi za shranek…

in danes se počutim tako, kot bi živela v drugem časovnem pasu. do devetih sem naredila toliko, da bi lahko šla zopet spat. tale vročina mi nič kaj ne ustreza, še za na rumeno strelo ni primerna. sem mejčken na glas razmišljala, da bi šla proti Gorenjski, samo se mi ne izide. ej, pojma nimate kako živčne dela ljudi vroč zrak in potem je vse križemkražem po cesti. jao, zdle sem spomnla….se peljem proti Žički kartuziji in dohitim na ne preveč široki cesti eno teto v petki…cela cesta je bila njena, po moje ni imela dobrega občutka za širino avtomobila. ko dohitiš take si v dilemi, kako in kdaj jih prehitet, če jih sploh prehitet in hkrati paziš na cesto daleč pred sabo…ja itak, da je šla prehitevat kolesarko brez žmigovca in potem se je peljala kar v tisti prehitevalni širini, nasproti pa en tipo s kombijem, ki je moral hočešnočeš zapeljat že na travo. ženska v petki pa še vedno lepo čez sredino vozišča. aa bemomast, dobro da je kartuzija za ovinkom. o tem, da po desetih minutah ni nihče povohal v senčni vrt, pa sploh nimam besed. jajsk, aja….morda pa ne strežejo zunaj. pih, pa sem zopet bencinskemu servisu dala zalužit. tu imajo vsaj tiste kofitugou dobre! tak. nimam nobenih fotk, ejte, ne da se mi :) aja, Gorenjska pa to….sej bi blo mrbit kul, če bi se že ob petih zjutraj direkt na Vršič,al nekam pač v hribe zapeljala, tam počakala do petih popoldan in šla nazaj. mrbit, mrbit pa za vikend, danes sem lepo doma in ob pol sedmih je testo že vzhajalo. pa pol litra kave in liter in pol mineralne.

da nisem malo zašla od paradižnikove poti? okej…

eno šalotko sem naseckala, prav tako štiri stroke česna. oboje sem na olivcu podušila(deset mnut), dodala šest narezanih paradižnikov, posolila, poprala, dodala žličko rjavega sladkorja, žličko strtih koriandrovih semen, dve žlici sojine omake in žličko glassa balsamica. lahko tudi ali pa bi morda bilo celo bolje uporabit balzamični kis.dodala sem tudi žličko tele čilijeve omake. premešala sem in na zmernem ognju pokrito kuhala do, po videzu, svilnate goste omake. od oka eno uro, tu nekje.glejte, vi jo lahko brez greha spasirate, jaz je nisem…

za vmes sem skuhala še home made testenine in spekla dvoinpolte(pač tako, kot se polpeti naredijo, za poziranje pa sem uporabila košček home made kruha. na rezance se je omaka čudovito obesila, potreseno z sveže naribanim parmezanom in ocvirkom faširanca … celo kuhar je pustil na mizi s kruhom pomazan krožnik.

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , ,

2 komentarjev

tridnevne drobtinice iz poti

sobotna (po)polnost

ajda, ki znova cveti

nedeljski drugi postanek za pol litra vode

lahko bi nadaljevala tudi z njim

žvauce

ne bi počakala, pa se mi je za rit prilimal en z avtom in zaradi boljšega občutka sem ga spustila mimo

  • Share/Bookmark

1 komentar

popoldanski mozaik

  • Share/Bookmark

,

Brez komentarjev