Arhiv za kategorijo gradovi

Dan gradov in ukrajinski vmesni vtisi

Saj poznaš tisti občutek, ko se ti misli, dogodki in slike dneva zaletavajo eden v drugega? Ne moreš se zbrat, pozabiš kaj si zjutraj jedel in kje si včeraj bil. Vse se zdi, kot da si tu enkrat že bil in zdaj samo obujaš trenutke hoje po znanih ulicah….To se meni dogaja vedno in povsod. Postane mi vse tako.. domače.  Mogoče zato, ker me ni strah nove okolice, nepoznanih ljudi? Kakorkoli, zbudili smo se v novo hladno jutro, kar je meni bilo zelo všeč, saj se niti čez dan ni kaj prida ogrelo in v takem vremenu lažje diham. Razmišljam ali so nam za zajtrk ponudili kaj drugega kot zeljno solato. Ha, seveda je bila, pa kockica masla in kockica marmelade, ter umešana jajca. Daleč od tistih, ki jih poznamo doma, vendar za pojest je vse!

Vrnili smo se nazaj k tistemu mogočnemu gradu, se sprehodili čez most do njega in si ga ogledali po dolgem in počez. Notri je tudi muzej, ki mi je bil všeč, saj je razdeljen po obdobjih zgodovine. Malo me je spomnil na našo uto doma, kjer visijo “eksponati” na podoben način kakor v tem muzeju. Tisti, ki poznate našo uto, boste točno vedeli o čem govorim :)

Ako me spomin ne vara, smo ta dan bili še v Ternopilah, ki ima jezero skoraj v mestu in do katerega je menda šla samo M. Tu smo našli špagete za 60 centov, rižoto iz vrečke in pico iz kartona :)

Še eni ostanki mogočnega gradu so nas čakali nad naslednjim mestom, ki se kliče Kremenets. V taistem koncu vasi smo potem našli naše prenočišče, v katerem ni kuhinje in smo do večerje šli peš nekaj sto metrov skozi naselje, ki je še vedno videt presneto rusko. Zajtrk je tu bil sploh orgazmično postrežen. V recepciji, ki je prejšnjo noč služila za degustacijo vodke, vinjaka in Svetlaninega sala, ki ga je, mimogrede, sama osolila iz edinega pujsa, ki ga redi, nam je taista Svetlana pripravila mizi za zajtrk. S papirjem je pogrnila mizi, iz sobe sta fanta prinesla dodatna stola, na sedežni namreč nismo imeli vsi prostora, s pomočnico recepcije sta potem prinesli pribor, skodelice s kavo in za vsakega krožnik s tremi blini, prelitimi s kislo smetano in čokolado.  Glejte, nihče se ni pritoževal nad takim udobjem, prav zabavno je bilo vse skupaj. Jaz sem pogrešala zeljno solato :P

Po zajtrku smo nadaljevali pot do Počajiva. Tu je pravoslavni samostan, oziroma lavra, ki je vsa v zlatu…predvsem kupole. Tu je doma denar. No, če ne tu, pa v moskovskem patriarhatu, ki financira obnovo, dograditev lavre in po tri kilometre cest na vsako stran vasi. Lepa cesta, da ti strga gate, ampak le toliko, kolikor sem omenila.

V lavro smo tudi vstopili. Me štiri babuške smo si morale kupiti neke sorte črne predpasnike, ki smo si jih nadele in evo, tu smo bile pa res smešne. Seveda smo si morale dat tudi ruto na glavo, sicer nas vojska! ne bi spustila noter. V notranjosti samostana je grob nekega svetega moža, katerega ime sem pozabila in verjamem, da mi ne bo zameril. Ljudje potrpežljivo čakajo v dooolgi vrsti, da pridejo do njega, prižigajo sveče in se dotikajo ikon. Zame je bil to za letos in drugo leto skupaj, višek vstopa v cerkev. Katerokoli. Vmes je ena fotka, kjer smo v kolažu vse prisotne potovalke :)

Na koncu koncev so mi v tej vasi prodali najbolj suho štručko kruha, kar sem jih kje kupila in jo kasneje sem jo pustila na mizi v samopostrežni restavraciji za (upam) kakšnega pujsa.

Od tu smo po nekaj kilometrih zavili še h gradu Olesko, ki pa je žal bil ravno ta dan zaprt, ker si je ukrajinska uniformiranost izmislila nek dogodek tu notri. Videt je bil pa wauu.

Ostalo je samo še par deset kilometrov vožnje do konca ukrajinske mini pentlje. O tem pa v še eni objavi.

  • Share/Bookmark

,

1 komentar

Po ukrajinsko, drugič…

Resen problem nastane, če ne znaš brati cirilice. Malo bolje jo odneseš, če si  nekoč znal enako dobro kot naše, brati črke v cirilici in si nato po toliko letih pozabil. Popolnoma nepismenega se pa počutiš, če ne poznaš nobene črke. En pameten nasvet: če ste med slednjimi, vam bo recimo v lokalu, kjer vam ponudijo jedilni list brez “podnapisov”,  v pomoč finta, če rečete natakarici naj vam ona prebere (ali pa pove) kaj imajo na meniju. Načeloma se da lepo razumeti eden drugega, le oni morajo počasi govoriti, glasni so pa itak zadosti :) Jaz spadam med tiste, ki smo znali brati in smo pozabili in  zdaj včasih po sreči ugotovimo kaj piše :) Je pa zabavno…takole se peljemo s kombijem in na glas beremo napise ob poti….saj sem rekla…kot šolarji smo bili.

Samo večja mesta so na kažipotih, oz. tablah napisana v obeh pisavah, znakov je malo ob cesti, le za kakšen ekstremen ovinek je znak, ki ga označuje in tudi le za posebno velike grbine je tu in tam kakšen znak. Ekstremen ovinek? Ja….za te ravninske ceste, je že komaj znaten ovinek lahko preveč. Grbine pa..o tem ne bi. Z motorjem ne bi prišla daleč. No, endura prenese več kot to, moj ducati pač ne. Bi se pa lepo ujela s trenutnimi rumenimi polji, to pa ja.

Na splošno so ljudje prijazni, vljudni, trudijo se za turiste(okej, razen ene, ki je vztrajno trdila ja vas ne razumijem in gledala v tla. )

Četri dan smo jo iz Jaremče zapičili proti Černivcem…Imeli smo srečo, saj je tisti dan zapadel sneg v Karpatih. Evo, to je najbolj načičkano mestno jedro, da o nakičenosti lokalov ne govorim. Na koncu sem sicer našla eno bukvarno, ki je že na daleč oddajala tisti značilen vonj. Je pa v tem mestu ena večjih in slavnejših univerz. Ako govorimo o stavbi sami, pa tudi ena lepših in mogočnih.

Odkrili smo nov okus. Okus zakarpatskega konjaka. Vodka, ki ji Ukrajinci rečejo gorilka(jaz bi ji dodala zlog vo…govorilka. pri posameznikih namreč povzroča dodaten naboj po želji glasnejšega govorjenja, ko vsi drugi že spimo :)  ) Dan kasneje smo ugotovili po reakciji Svetlane(receptorke v praznem hotelu) da je konjak tisti, ki mu moraš reči Vi, z gorilko si pa lahko kar na ti. In z njim se dela zelo spoštljivo. Poleg je navada jesti sladko, poleg vodke pa špeh, oziroma salo, kakor mu pravijo tam. Če to ni dovolj zgovoren podatek….zaradi mene ima vodka lahko zlato nit notri, pa je ne bom popila več kot požirek.

Iz Černivcev smo se napotili proti Hotinu, vmes pa po vaseh in opazovali nepokošene zelenice okoli hišk…če temu lahko rečeš zelenica, obdelane vrtičke(govorim o privat njivicah), ki so vse do zidov hišk. Vsaka je omejena z lesenim plotom, pred katerim je klopca…vasi so prepredene z rumenimi cevmi plina, satelitskimi krožniki in domačimi živalmi, ki se pasejo toliko da ne že na cesti. Konjsko vprego srečaš na vsakem kilometru, prav tako njihove male rumene buse. Žal se ne morem spomnit kako se jim reče.

Hotin je znan po ogromni trdnjavi(zgodovinski del si mirno poiščite na netu), h kateri se tudi hodijo množično fotografirat. Mladoporočenci seveda. Ob sobotah se poročajo, v nedeljo feštajo, nato pa gredo na fotošuting. Kljub mrazu, ki je nastopil, so neveste in svatje, predvsem ženski del, hodili okoli napol oblečeni. brrrrrrr. ja.

Za konec dneva smo se v kraju Kamjanec-Podoljskij zapelaljali do mostu, od koder se vidi mogočen grad, ki s tem oddaljenim pogledom naredi tudi mogočen vtis. V K-P smo prespali v hotelu Gala. Dejansko res najbolj gala od vseh nočitvenih lokacijah. Pri večerji nas je Slavek častil s peninco, imel je rojstni dan. Pile smo samo potovalke, potovalci so na vodko, ki jim je bila namenjena, morali počakati do naslednjega večera. Večerja? Zeljna solata, boršč, najtanjši zrezek in pečen krompir :)

K mostu in gradu smo se vrnili naslednji dan, kakor se bom tudi jaz z naslednjo objavo.

Vem…k vsaki slikci bi morala še pritisnit kakšen opis, komentar…blo bi že preuč kičasto, pa ne da se mi, pa tko…sej, če koga kej zanima, naj vpraša…odgovorila itak da bom :)

  • Share/Bookmark

,

Brez komentarjev

o prvih lastovkah na cesti

…ali o drugi februarski vožnji z motorjem.

Oja, tudi na kalejdoskopu še diham….še živim…še sem cela…drugi dan pomladne zime…za včerajšnji dan niti ne vem s koliko toplote je podpihalo sonce. vem pa, da mi je ob kakšnem poletnem jutru ali poznem večeru že bilo hladneje na motorju. vremenska napoved je za SV slovenije rekla, da bo rahlo oblačno, torej bi ne imelo smisla, da gre človek še vzhodneje od svojega oblaka. sezona motoriranja je zopet zgodaj odprta. pred leti sem jo odprla pri 12°, ta vikend pri dobrih 18°. prvič sem nase dala tudi tisti rumen brezrokavnik, ki smo ga dve leti nazaj dobili vsi motoristi od policije. vem, ne mislim, da je to zelo pametno, ker takole na začetku sezone, si marsikateremu zaspanemu vozniku za volanom kot privid na cesti. če ga v oči zbode moja dolga luč, za kar se sploh ne sekiram, ga dodatno še rumena barva zbudi. če ga! kdo bo pazil name, če ne jaz sama??!!

na krumperk ne vodi samo ena cesta. ampak če ne veš, greš pač tam, kjer te kažipot pelje. no, sredi sušnega obdobja najbrž ne bi tega omenjala, ker bi imela motor samo prašen in bi cestni prah odpihnilo že prvo navitje ročice pod desno dlanjo. niti potoki talečega snega med blagovico in ločico pri vranskem niso pomagali pri pranju, le gume so se očistile. tako zapacanega motorja nisem imela še nikoli. škornji in hlače so postali beli na tistih dveh, treh, meni se je zdelo na desetih kilometrih.  kar ni bilo konca. potem sem še gori pri gradu hodila do gležnjev v blatu. ne, ne pritožujem se, počakajte na konec zgodbe…

(vse fotke so narejene s telefonom)

krumperk ima lepo lego. saj, kateri grad pa je nima? takole se zapelješ na dovoz in uzreš karavanke na dlani. med gradom, dvoriščem in kapelo. do še lepših pogledov in razgledov  te ustavi napeta veriga in tablica z oznako #privat#  ah, in potem ne veš a je to dobro ali ni….ma, mi je žal, da nisem videla več.

tam pod lipo mora poleti biti čudovito.  izza taiste lipe sem povprašala dva, ki sta skoraj pritekla gor, kam se pride naprej po cesti, ki je asfaltirana! prijazno sta mi povedala, da je asfalt do doba….in seveda naprej….aha….ja, no, tudi prav… :)

odneslo me je še na brdo pri lukovici, kjer sem naredila še nekaj fotkic. srečali smo se z eno gospo in psom. psičkom pravzaprav.  potem zopet  na drugo stran čez imovico in  gradišče proti gradiškemu jezeru in v lukovico in lepo nazaj proti celju.

še danes sem jezna. odličen dan mi je pokvarila oštarija v šempetru. še preden je natakar, (ki se je s sodelavcem ob najinem vstopu v lokal, spogledal češ….ej, pozabila sva dat listek na vrata motoristom vstop skoraj prepovedan)….prinesel jedilni list, sem vedela, da bom šla lačna ven.  je jebat ga, že res da je nismo najbolj lepi, ko pridemo iz ceste, znamo se pa obnašat za mizo in vemo kaj dobro in vso pravico ima vsak povedat, če mu kaj ni dobro in seveda, da je dobro. kadar me trenutek ulovi v takšni situaciji, znam biti rahlo nesramna tudi jaz. pride natakar in od daleč vpraša če je bilo preveč in če je dobro, ker je na krožniku več kot pol ostalo. ga vprašam, če bi lahko spoznala tistega, ki pri njih panira mocareline kroglice. aaa, neee. kje pa, mi to vse kupimo zamrznjeno. kje pa kupite, da bom vedela česa ne smem nikoli kupit? nadaljujem. to res ne vem, ampak vse kupujemo….ne me jezit še bolj!

ampak ja, dan je potem lepo zaokrožil robi kranjec, ko je pri 244 metrih postal svetovni prvak.

tretji zavihek je še vedno aktualen za tiste, ki morda mislite, da ne kuham več.

pa lep pozdrav :)

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

o enem drugem motovanju

ali ko ti na šestem ovinku proti Podmeji vrže ketno dou. ampak! ampak do tja je še tristo in nekaj kilometrov.

(velike začetnice sem za silo našla danes, vejice in ostale pritikline si dodajte, meni se ne bo dalo še enkrat brat in popravljat)

ne vem natančno kolikokrat smo iz avta pogledovali dol proti gradu Kostel. vedno je tisto, bomo drugič, pa je bil drugič pa tretjič, in vedno na poti dol ali nazaj. iz morja. ko greš dol, si zjutraj prezgoden, ko greš nazaj proti Štajerski, si prepozen. običajno je tako. če si ne zadaš točno določenega cilja, se ti nameni vedno nekaj odmikajo, delajo obvozi. vmes, med desetimi leti, obnovijo kar nekaj gradov. za razliko, grad Kostel z obnovo stoji že (menda) nekaj let. o občini in gradu lepo piše tukaj. zakaj sem kar preskočila do Kostela? ker je to bil moj namen. ki pa je obstal ob vznožju gradu. sama vasica, ki je pod gradom, je čarobna. majhno majhna, hiške takšne, da bi eno z velikim veseljem posvojila.

ja nč, pejmo od začetka… tule je spet zemljevid poti. no, vem da marsikoga ne zanima, delam jih, ker mi je trenutno pač všeč…:P  jah, itak bi bilo bolj fensišmensiinohinsploh, če bi moji zemljevidi kazali pot okoli Evrope, ali pa vsaj sveta. pride tudi to na vrsto, najprej bomo tole dali skozi. :P

da ne dolgovezim, od Celja do Kostela nisem hotela počakat, kljub temu da me je pošteno na wece. vmes sem enkrat, tam nekje pri Žužemberku, če se prav spomnim, pod čelado na glas preklinjala čez pesek na cesti. no, če bi bil na cesti, bil je normalno da… na ovinku.

kot že rečeno, Kostel je zaprt zaradi obnove.večletne. kaj pa zdaj. vem, da je par kilometrov naprej meja(Petrina) in bencinska in moja rešitev v obliki weceja. tam povprašam strica s Petrola, kam se pride če greš za kažipotom v Osilnico. aham, nikamor drugam kot naravnost v Osilnico, ob Kolpi. kaj pa potem?a je tam konec vsega? ne, potem pa lahko greste čez mejo, pa ob meji nekaj kilometrov in potem nazaj v Slovenijo. pove mi še, da je v Osilnici hotel in da bo tudi bazen kmalu, pa da ne priporoča poti proti Kočevski reki, ker delajo cesto in je makadam. aha, torej za Osilnico pravte, bi blo najboljš. ja. mi pobere še očala in zaželi srečno pot. vse mi je seveda pokazal na zemljevidu, ampak bolj ko sem gledala nanj, manj mi je bilo jasno, kaj je ta Osilnica. po parih kilometrih vožnje ob Kolpi, ob kateri je tu pa tam bil parkiran kakšen avtodom, mi je postajalo jasno da je tu raj za rafting. ohjej, pa dežela Petra Klepca. če bi me še v soboto kdo vprašal kje je dežela pk, bi rekla a sploh imamo tudi to deželo? zdej vem natančno kje je.

na meji pa en mali šok, spet zaradi nevednosti. pride policaj do mene, z odprto dlanjo že čaka na dokumente, med pregledovanjem z nasmehom govori, da je to maloobmejni prehod in da je zanj treba plačat, če želiš na drugo stran. v isti sapi je dodal, da to stane 78 centov. a govorite v centih ali kaki drugi valuti? jeje, 78 centov. ja prav, seveda…a moram to komu še pokazat, ga vprašam, ko mi vrne dokumente in dovolilnico s potrdilom o plačilu. Hrvat bo hotel videt. ourajt. Hrvat poštemplja in čez par kilometrov je že Slovenija. kam pridemo? v kraj, kjer je pol leta zima, pol leta pa mraz. Babno Polje. teta iz bifeja na desni je naredila res najboljši kofe v vasi, bila je pa tudi  naj oseba dneva. sem nekaj slikala tam okoli, pa priropočejo eni motoristi v koloni, ona jim maha naj ustavijo, pa nič od nič. gleda za njimi in ugotovi, da niso Štajerci in da niso za hece. no, kasneje se dva motorja, očitno na meji obrneta in pridejo nazaj ter se tudi ustavijo. teta je vesela, pa še njen vnuk se je malo zatem pripeljal. tudi z motorinom. skratka, fajn druščina.

od tam do Turjaka je šlo po enih hribih in dolinah, do Grosuplja po glavni cesti, do Litije pa zopet nekje počez. Bogenšperk so ravno zaklepali. od Litije do Trbovelj lepo ob Savi, potem se mi je  zopet zahotelo hribov. še sreča bi rekla. tako en šesti ovinek je bil usoden. za verigo na motorju. je zahrustalo in zaropotalo. čez možgane in kosti je šlo. če malo pretiravam, mislila sem, da je mašina na tleh v prafaktorjih. prvi motorist, ki se je pripeljal dol, je počakal, ponudil pomoč, se zapeljal v dolino po ključ, pridrvel nazaj… in ja…pridne roke so verigo namestile nazaj….tako da je šlo do doma po sreči in gumah.

takole je to videt. strokovne besede, kot je, raztegnal jo je ko čigumi, navil jo je prasico, si pa sami prevedite…:)

in nekaj spotoma narejenih fotk …::

grad Kostel

pod nogami gradu

tole hiško bi posvojila

pogled na kostelsko

Babno Polje

Babno Polje

Bogenšperk

skozi ograjo

  • Share/Bookmark

, ,

Brez komentarjev

Lindek

Stran z gradovi. Na levi poišči Lindek in si preberi.

Lani, mogoče že predlani sem se že peljala tja gor, ampak nekje sem zašla in pri neki kmetiji me je do tega, da sem opustila nadaljne iskanje zidov, pripravil en velik črn pes, ki je jezno kazal zobe. Ampak vse pride ob svojem času. Tele fotke in urica ali dve sta od prejšnje nedelje.

 

Teloh se je še veselo bohotil, meni se še vedno ni priljubil do te  mere, da bi si ga natrgala za domov.

Po takile shojeni poti se je moč spotaknit ob korenine…seveda če ne gledaš pod noge.

  

Ne razumem v čem je čar vrezavanja srčkov, puščic in imen v drevesna debla.

Tale spodnji pogled mi je zelo všeč.

 

 

Zdaj pa nekaj fotk zidov, ki so se še ohranili…

Pogled na Špičast vrh. Od tam je bojda še lepši razgled.

 

 Tole zgoraj je pogled na Frankolovo z Gojko.

  • Share/Bookmark

, ,

5 komentarjev

O Žovneku

v sliki in besedi. Bolj v moji sliki, v besedi gradu si naj vsak, ki ga količkaj zanima, prebere tukaj. Na levi strani si izberite gradovi od A-Ž in poiščite Žovnek. Se splača.

Da mi je vse, kar diši po Celjskih všeč, ve že marsikatero obzidje in danes sem končno prilezla tudi do Žovneka. Zakaj prilezla? Avto sem pustila spodaj ob jezeru in si skrajšala pot čez gozd, nad vinogradom.

danes je za spremembo malo več fotk, takih čist natur…

dodajam citat iz prej omenjene spletne strani:

Ste vedeli, da je rodbina Žovneških živa še danes toda le po ženski strani? Med drugim so potomci Žovneških tudi Britanska kraljevina (npr. pokojna princesa Diana). Več podatkov o potomcih boste lahko našli na zadnji priloženi povezavi, če boste raziskovali rodbinsko drevo.

TD Braslovče je postalo bogatejše za moj prispevek kovancev, ki sem jih izpraznila iz žepov. V zameno sem si vzela eno zloženko, ki so jo pripravili ob dnevu arhitekture. Leto mi je ušlo iz glave :)

  • Share/Bookmark

, , , ,

2 komentarjev

Iskala sem lokvanje

in jih našla. Mogoče v neprimernem delu dneva. Bo treba najdit še kakšne.

Lahko bi bilo nekaj več fotk gradu, ampak trenutno grad Pišece  obnavljajo in ne prideš dlje, kot do ograje. V parku pod gradom sem pod enim drevesom zagledala kukmak. Prvi po parih letih, ko so nenormalni rasli po vseh travnikih blizu in daleč.

V brestaniškem ribniku pa čaka ena frendica na nekoga, da jo reši žabje obleke :)

  • Share/Bookmark

, , , ,

1 komentar

Ena iz kloštra

V klošter sem šla. Ne se prestrašit, nisem zamenjala motoristične oprave s črno belo obleko nun. In konec koncev, tu je bil kartuzijanski samostan. Se pravi, ne duha ne sluha o ženskah. Pogledat sem šla kje je (domnevno) pokopana Veronika Deseniška. Torej kartuzija Jurklošter.

Ob določanju ure, ki je kazala natanko 13(po soncu), se je pojavila gospa, ki vodi po samostanu. Zelo prijazna in v eni uri vam pove celo zgodovino in zgodbe, ki jih skrivajo zidovi in kako čakajo na denar, da bi lahko obnovili in ohranili kulturno dediščino. Mimogrede…jaz se še vrnem, da grem z gospo okoli. Saj ni daleč. To pot ni bilo časa?!

Ta del, od Rimskih Toplic proti Jurkloštru, je malo pozabljen, bi rekla. Teren je pa lep. Ob Gračnici se na enem delu dolina zoži toliko, da imaš breg na desni, reko, cesto in hrib na levi. Meni je všeč. Ko se pripelješ v vas Jurklošter, vidiš tri hiše(itak jih je več), eno zelo staro, ki bi jo jaz takoj imela(samo malo prevelika je in prestavila bi jo še bolj daleč stran od ponorelega sveta). Na desni je razpadajoča bencinska črpalka. Videt je tako, kot bi jo razdejala eksplozija. Je še gasilski dom in na eni stavbi prastara tabla, ki označuje, da je tam avtobusna postaja. Ali pa je bila. Tik ob kartuziji pa je lepa šola z vrtcem. Kot sem že omenila, ura je bila dve popoldan. Opaženi so bili redki avtomobili, ki so se sicer pripeljali na dvorišče, ampak iz neznanega razloga naredili le krog in šli dalje.

Lani so posneli za moje pojme čudovit dokumentarec o slovenski ljubezenski zgodbi, ki bi jo lahko primerjali z zgodbo Romea in Julije.

ALI JE BILA VERONIKA ČAROVNICA, KI JE ZAČARALA FRIDERIKA? VSEKAKOR GA JE OČARALA IN MED BESEDICO OČARATI IN ZAČARATI JE BLIŽINA. GRE ZA NEKO ČAROBNOST, GRE ZA LEPOTO, GRE ZA ČAR, GRE ZA ŽLAHTNOST, KI JO NOSI TA LJUBEZENSKA ZGODBA, GOVORIMO O OČARLJIVOSTI, O ČARU IN NIKAKOR NE O ČARANJU. Povezava do dokumentarca: Veronika in Friderik.

 

Kot rečeno, še se vrnem…

  • Share/Bookmark

, , , ,

Brez komentarjev

Pa več sreče prihodnjič

sem si rekla, ko sem obstala pozno popoldne pred zaprtimi vrati dvorca Trebnik v Slovenskih Konjicah. Preden sem se odpeljala tja, sem seveda brskala po njihovi spletni strani, pa v vsej moji površnosti nisem pogledala kdaj je odprt. Zakaj sem se sploh odločila, da bi ga obiskala? Zaradi čokolade z okusom po sivki. Mja. In vseh ostalih reči.

Iz wikipedije:

Dvorec obsega dva trakta poslopij s kletjo, severni trakt ima arkadni hodnik v pritličju in nadstropju, katerih stavbna zasnova sega še v srednji vek. Dvorec obdajajo ostanki nekdaj bogatega parka z botaničnimi drevesnimi vrstami in grmovnicami, okrasnim ribnikom in pripadajočimi stavbami: oranžerijo, vrtnarijo, ki pa so večinoma zapuščene ali pa imajo danes drugo namembnost. V parku se je nekoč nahajala tudi okrasna kmečka hišica s slamnato streho.
Dvorec je večinoma izpraznjen, deloma obnovljen in deloma porušen po požaru, v slabem stanju je posebej severni trakt, v južnem traktu (v delu glavne stavbe) je bila nazadnje proizvodnja različnih izdelkov iz zdravilnih rastlin in zelišč s prodajalno ter zbirka muzejskih kočij.
Že leta 1362 je omenjen dvor pod konjiškim gradom, katerega so do 17. stoletja posedovali baroni Trebniški, nato pa so ga prodali grofom Tattenbach. Za njimi je dvorec imela v lasti Žička kartuzija. Leta 1826 je dvorec od verskega sklada kupil knez Weriand zu Windischgrätz in v lasti te rodbine je bil vse do konca 2. svetovne vojne.
No, tisto kar pravijo da je v razpadajočem stanju, zgleda takole:

Sam dvorec in okolica, ki služi namenu:

In skoraj nedopustno se mi zdi, da je ob nedeljah in praznikih zaprto. Še dobro, da imam samo 25 km do tja.

Aha, na vhodu je bil opažen Mercatorjev logo.

  • Share/Bookmark

, , , ,

3 komentarjev

Prešnik

takole piše (je pisalo) na strani www.dln.mop.gov.si:

DRŽAVNI LOKACIJSKI NAČRT ZA OBMOČJE ŠMARTINSKEGA JEZERA

Načrtuje se :

- izvedba ekološke sanacije jezera in pripadajočo komunalno infrastrukturo; - izgradnja kopališča (odcepitev zaliva s pomočjo nasipa, gostinska ponudba in sanitarije, travnik za sončenje, parkirišče, kampiranje); - prireditveno rekreacijsko območje (stolp z razgledno platformo in steno za plezanje, oder na vodi s tribunami, športno rekreacijske naprave, igrišča, gostinska ponudba) - turistične nastanitvene kapacitete s potrebno infrastrukturo; - izgradnja in označitev mreže potrebnih poti; - zagotovitev privezov za plovila; - igrišče za golf; - dvorec Prešnik (delna sanacija dvorca, kulturne prireditve, poletna restavracija).

O zadnji alinei ni na dvorcu Prešnik videti nič. Morda tudi o kakšni drugi ne, ampak tele dni sem zakolovratila do Prešnika. Nekaj sto deset objav nazaj sem priznala, da sem sploh prvič slišala kako se temu dvorcu pravi. Nekajkrat na leto mi uspe, da se peljem MIMO in od daleč je videt da nihče ne živi notri. Še od blizu sem bila v enakem prepričanju. Čisto od blizu pa…opa…stanovalci so me verjetno (so me!) čudno gledali, ko sem se želela sprehodit po notranjem dvorišču in ženska ima celo fotoaparat v rokah. Ali pa so navajeni, da jih kdo zmoti ob sosedski popoldanski kavi.

Na stranskem vhodu pač ni izgledalo, prej se pa seveda nisem pozanimala in tudi pozabila sem, da je Hermit vedel, da so med kipi napeljane vrvice za sušenje perila, da so notri stanovalci…Ker tudi meni ni všeč, da se kdo obrača na našem domačem dvorišču, sem zelo na hitro naredila par škljocev iz notranje strani. Od daleč sem potem še malo telovadila.

Na spletni strani KS se o dvorcu Prešnik bere tole:

Ob lokalni cesti Celje – Šmartno  stoji v naselju Gorica graščina Prešnik, ki je bila  omenjena že leta 1542 kot dvorec  v lastništvu Ranšperške  gospoščine. Dvorec je bil v letih od 1542 do 1751 velikokrat obnovljen in dozidan. V letu 1751 je bila urejena grajska kapela Povišanje Sv. Križa, 1886 so v neogotskem stilu obnovili fasado, dodali plastike dveh levov in kositernih Lanchnehtov v naravni velikosti. Danes je v dvorcu skladišče Rdečega križa in nekaj stanovanj.

Zaradi slabega vzdrževanja  stavba hitro propada. Če se ne bo našel nekdo, ki bi se lotil obnovitvenih in dobil  vspodbudo  s strani  občine Celje, bo tudi ta spomin na našo preteklost  za vedno odšel v pozabo. Okoli dvorca so se nekoč razprostirali prekrasni vrtovi, imenitnost  gospoščine dvorca pa je še posebej poudarjal ribnik, ki so ga ročno izkopali pred približno 200 leti.

Resnično mi je všeč ta dvorec, škoda preklemana pa je, ker se (še)nič ne dogaja v zvezi z obnovo. Ali pa se, pa še ni prišlo na moja ušesa…

  • Share/Bookmark

, , ,

2 komentarjev