dopust. je to tisti del v letu, ko je dopustno nekaj, kar v času službe ni?

takole…trije tedni so čaobaoinleppozdrav. treba je nazaj v službo. razen, če napišem odpoved še nocoj in jo pošljem kar po pošti in potlej čakam kaj se bo zgodilo. a bi me lepo prosili naj pridem delat?! my ass, qurtza bi se kdo sekiral zame, če bi rekla da ne grem več delat. ne ne, bilo bi le preveč odvečnih nesmiselnih vprašanj.

lani bi še ubijala za čisto morje in skale, letos mi je prav idilično fajn brez njega. zakaj? iz leta v leto težje prenašam vročino in kolikor tisto malo spremljam poročila, slišim, da temperature niso moji glavi, koži in srcu prijazne. poleg tega mejčken računaM na jesenski pobeg že kam.  in resnici na ljubo, ljubo pa na njej, ne da se mi več prenašat ponavljajočih se scen in izgube teksta. nemi filmi zaenkrat še ne prihajajo nazaj v modo. edina napaka, ki sem jo v teh tednih naredila, je ta, da nisem šla v knjižnico. običajno pojem kar nekaj knjig med dopusti. mi je pa od Kumerdejeve prišla pod prste Temna snov. med kuhanjem marmelade, ki je mimogrede ni bilo malo, res nisem mogla prebrat več kot dve zgodbi. jebat ga, pač nisem tiste sorte ženske, ki počne več reči hkrati. no, saj mi gre, ampak vsak izgovor je dober. uspela sem celo pogledat tri filme, danskega v Metropolu, jugoslovanskega na pinktv(!) in angleškega na slo1. normalno, ko pretiravam, pretiravam ornk. vse filme sem pogledala v enem dnevu. poleg tega se je zgodila ena lepa deklica, ki sem se je tudi sama zeloo veselila. moja najlubša in edina nečakinja je uspešno opravila maturo. priden deklič, v katerega nisem nikoli podvomila. veliko več je bilo druženja z meni zelo dragimi ljudmi in eni osebi sem posebej hvaležna. ona že ve.

zgodba z verigo se je overižila. motor ima novo, jaz pa od takrat nisem naredila niti kilometra z njim. čez dan je prevroče, zvečer pa brezveze, ker običajno spijem kakšno pivo in mi ne diši vozit se z njim v družbi. pazi to…enkrat mi je celo uspelo vzet sesalec v roke. aha, z lepim se hvali, bo kdo rekel. lej, jaz nisem obremenjena s pretiravanjem in uničevanjem sobotnih dopoldnevov s coto v roki. bojda je to ene vrste frustracija, ki jo nekatere kažejo na način pretiranega čiščenja, nujnega nakupovanja cotk…tisto kao, nekaj sem naredila zase, potem se najdejo še kakšni hujši primeri izživljanja, ki pa jih tule ne bom govorila.

šele zdaj sem opazila(hmmm, ni nujno res) čudno mešanico mojih povezav in se nasmehnila vanje (gl. zgoraj desno) na prvo žogo so nametane skupaj kot hruške in pomaranče. če pa še enkrat pogledaš  in če imaš vsaj malo občutka, hitro ugotoviš, da so na nek način med sabo zelo sorodne in mi točno pašejo.

ja, tole naše štajersko nebo je marsikomu prineslo grozo v obliki toče. nočem in ne želim si, da se iz običajno lepega pogleda v modrino, siplje trdo.

Sončni vzhod, nič več nič manj, še eno jutro izmed mnogih, vseh bogatih in ubogih, dovolj je le verjeti vanj

ja ja, spat sem pa res hodila domov