Arhiv za kategorijo Foto moj

o dopustu po svoje

 

Petek, prvi dan po koncu indijanskega poletja, ki sem ga ujela za rep. Ura je štiri popoldan, zunaj dežuje, veter lomi veje borovcev v parku. Valovi butajo ob beton, da je doneči glas slišati do gor. Od dopoldneva, (bilo mi je še pošteno vroče), ko sem v mestu spila zadnji kapučino na otoku, pa do zdaj, se je presneto ohladilo. Nič kaj prijetno ni zunaj, boljše bi bilo kje ob zakurjenem kaminu. Temperatura je že padla toliko, da bi me živi ogenj zdajle najbolj pogrel. Časa do večerje imam na pretek, voljo za sprehod po tipkovnici pa tudi…

Saj ne vem kje in kako naj začnem. Mogoče tisti dan, ko mi je v glavo šinila misel, da bi bilo dobro it majčken na dopust. Vreme je v septembru tako ali tako bilo prelepo in vse je kazalo, da bo vsaj začetek oktobra podoben. Poznate tisto, ko vam nekaj govori, da pojdite? Ko ni važno kam, le rit je treba odlepit. 

Naključij ni, vse se zgodi z razlogom. Konec debate, tako je. Najraje bi napisala samo številko strani v sobotni prilogi Dela in rekla preberi si in vse ti bo jasno. Ker pa vem, da bo malo težko še  najti izvod neiznajdljivim, sem primorana prepisat kakšen odstavek. Veliko bolje zveni in sama  bi porabila preveč časa, da bi ga oblikovala tako razumljivo. Za tiste seveda, ki me ne razumejo in se sprašujejo kako lahko.

Irena Štaudohar je napisala tako všečen prispevek Sami v sebi, da nisem mogla mimo njega in prišel je ravno v pravem času….Še pred mojim letnim dopustom sem se igrala z mislijo, da ga tokrat preživim drugače. Dopust seveda. Kot da sem klicala dogodek, ki bo spremenil vsakoletno počitnikovanje, sem ga res preživela drugače. Še enkrat in vedno znova in znova sem hvaležna za tiste kuharske »podvige« v  meni zelo ljubem prostoru in času.

Ne verjamem več  v pravljice  in edina možna polnitev baterij je ta, da grem za vonjem soli v zraku, borovcev po možnosti in ne glede na vreme, sem sprejela odločitev grem. Vseeno kam in kdaj, tudi v burjo in dež. Pokazala se je znana destinacija še iz časov, ko smo zdravili astmo. Plačala, šla in prišla. Na Lošinj.  V prvi minuti sem ugotovila, da je vse isto kot pred desetimi leti. Sami znani obrazi, ki so  ostali prijazni do zdaj.

V hotelski trgovinici sem kupila časopis, in kot že nekaj časa, sem tudi tokrat najprej pogledala Sobotno prilogo. Vedno je zanimiva in bereš jo lahko cel teden ali več, ker nič ne zastara. Prej omenjen članek meni ni prinesel nič novega, narisal mi je pa nasmeh na obraz. Torej, dragi moji…takole piše IŠ:

Ko smo skupaj z ljudmi, pravijo znanstveniki, delamo več stvari hkrati in smo hote ali nehote osredotočeni na razmišljanje ali dejanja drugih. Kadar smo sami, pa pustimo da naše misli prosto letijo, gredo po svoje in lažje se osredotočamo na refleksijo lastnih misli. Nekako bolj smo v sebi.

Naši spomini na to, kar smo izkusili, ko smo bili sami, trajajo dlje in so bolj natančni kot takrat, kadar nekaj doživimo skupaj z drugimi. Če smo sami, namreč bolje opazujemo in smo pozorni na več stvari….
In še zadnji odstavek omenjenega članka:

Popolna sreča, oceansko občutje harmonije med notranjim in zunanjim svetom, se zgodi le nekaterim in le včasih. Človek ves čas išče srečo, ki je zasnovana tako, da se mu ves čas izmika; a vendar, pravi Storr, so najsrečnejši tisti, ki so sposobni obojega – intenzivnih čustev z ljudmi in uživanja v samoti.

 

 Če koga od pri/zadetih zanima celoten članek, ki je mimogrede, vreden branja, ga dobi pri meni.

 Knjiga, ki sem jo vzela s sabo, je nekaj dni ostala nedotaknjena, imela sem jo za pod glavo, na, za mojo hrbtenico idealnem betonu. V primerjavi s posteljo, je trdota betona bila pravi balzam. Pravo razkošje se mi je zdelo, da sem si lahko vzela vrček  prav na rob stopnic, noge namočila v vodo in pila pivo. Bojda s pivom nisi nikoli sam.  Tiste čudne poglede maloštevilnih mimoidočih sem izza sončnih očal seveda opazila in jih v naslednjem trenutku tudi pozabila. Ni mi mar.

Modro nebo, voda enake barve, zeleni borovci, sol v kristalčkih na stopničkah, mir, večni veter, ki pihlja že od nekdaj…to je to, kar sem želela. Dobila sem tudi močan veter, ki je ravno tako bil v seznamu želja.

Knjigo, ki mi je bila, kot že rečeno, nekaj časa za podpiranje glave, sem končno le vzela v roke, da jo začnem brat. Namenoma jemljem na dopust ekstremno zajetne knjige. Lotevam se jih tik pred koncem dopusta, ker sem potem, ko jo preberem, žalostna. Žalostna zato, ker jaz bi brala kakšni reč v nedogled, brez konca. In vedno si pustim nekaj poglavij ali strani za čisto čisto zadnji dan. S sabo pa res ne jemljem ničesar, kar bi zahtevalo sto procentno zbranost, tudi če mi misli kam odplavajo in kljub temu berem, ničesar pomembnega ne zamudim. Take zgodbice so precej predvidljive.

Ribarnica v mestu je pa zgodba zase. Najprej zato, ker sem naletela na akvaplaning in skoraj pogrnila po zribanih kamnitih ploščicah. Iz rok mi je padel Jutarnji list in Dnevnik. Običajno na dopustu vedno kupujem oba časopisa, nekako mi je prišlo v kri, da vem kaj se kje dogaja. Oba izvoda časopisa sem lahko samo še mirno vrgla v smeti. Drugo pa, toliko svežih rib, mehkužcev in morskega življa iz morja okoli, nisem videla še nikoli. V poletnih mesecih je ulov sicer manjši, tole, kar pa se je tukaj videlo, je pa čisto neka druga zgodba. Pred leti je en pristen domoljub (sicer dvomim v njegove korenine Dalmacije) na ves glas očital, da v Jadranskem morju ni rib, ker jih Slovenci vse polovimo. Wtf, bi človek rekel. Kakorkoli, rib je toliko, da iz vode skačejo.

Odkrila sem lokalček, ki je le tri korake čez ulico, ki meji na promenadni glavni trg, kjer je bil kapučino najboljši in ne nazadnje tudi najcenejši. Tiste tri korake nazaj so hoteli zanj 12 kun, v tem, športno obarvanem, a prijetno urejenem, pa osem. Pivo pa tudi, kakor kdo hoče, tako ga pa ceni. Plavac, ki sem ga pila ob večerji, mi je še vedno všeč….

Nehote ali hote spoznavaš ljudi, s katerimi ti je skupna samo ena stvar. Bivanje v istem hotelu. Par besed spregovoriš tako bolj ali manj iz vljudnosti, pozdrav in greš svojo pot naprej.

Ulice obmorskih mest sem si nekoč zarisala vse podobne. Da so ozke, vzpenjajoče se rahlo v hrib, kamnite, od ene do druge hiše napete vrvi za perilo in take stereotipne reči. Odvisno seveda v katerem mestecu krožiš… Lošinjske me žal niso razveselile. Najprej zato, ker je vsepovsod beton, nato pa groza od groze…če nisi pozoren na tla pod nogami, kaj hitro stopiš na pasje iztrebke. Ja, takle majo. Priznam, pogrešala sem hvarsko vzdušje, njegove uličice, spotikanje ob kamnite plošče, ki štrlijo iz tlaka in drsanje natikačev  po zglajenih ploščah na trgu.

Sicer pa… imela sem se jako fajn.

Še vedno je isti petek, nadaljevala bom v nedeljo, saj vendar moram prilepit kakšno fotko. Za vse tiste, ki ste se prebili čez zgornje brbljanje in niste nobene videli na fejsu.

…mah, pa je minil cel teden, preden sem se lotila tegale zaključka…

ps: če nisem zgoraj povedala, povem zdaj…voda je bila noro fajna!

  • Share/Bookmark

, ,

2 komentarjev

Jesen je lepa

sploh, če ti uspe ostati  na obeh kolesih in ne zbrcaš opel corse (z voznikom vred!). o grdih besedah, ki so vrele izpod čelade pa nočete vedet nič.

 

 

..

  • Share/Bookmark

5 komentarjev

O temi in pašti

Utva, Balada triste de trompeta, Morphine, Melodrom, fotoruzak  in igranje z mislijo, da si kupim novo igračo. Tak je izkupiček tedna.  Ko že film omenjam…že dolgo nisem gledala bolj odbitega filma, mešanica groze, cinizma, humorja, ki meji na nerazumevanje, nasilja in čudne oblike ljubezni, politično zgodbo sem komajda zaznala.

Tole opazno krajšanje svetlega dela dneva mi ni všeč. Ob osmi zvečer imam občutek, kot bi se ob polnoči vračala domov. Še par tednov nazaj pa smo ob osmih zvečer komaj zaživeli.  Na očetovem vrtu sem pobrala zadnje paradižnike. Ja, vedno znova ponavljam, da je vrt očetov,ker le on skrbi, da je na vrtu tudi zelenjava. Zadnji paradižniki niso nič kaj zadovoljni videt, imajo starostne pege, razbrazdano kožo, ampak srce je pa še močno :) Nič  ni narobe z njimi, le do drugega leta bo spet dolga. Še dobro, da ga je v glažkih veliko.

Sicer se pa paprika izredno dobro drži v svoji zelenosti. Še nekaj njih sem spotoma potrgala, iz rožmarina, katerega bi letos morala pustit pri miru, sem ukradla vejico (kolikič že?) in preden sem prišla po stopnicah do vrha, sem že imela v mislih kako bom to troje pomešala. Že zdanjikrat, ko sem pekla papriko za v paradižnikovo solato, sem si rekla, da jo moram večkrat na tak način omehčat. Prvo kot prvo, krasen vonj ima pečena paprika, drugo kot drugo pa…takšna gre v promet po požiralniku, ker je sploh ne vidiš in se nikamor ne obeša.

trojček z vrta, česen iz trgovine

domači, pravkar narejeni rezanci

 

Kombinacija s česnom je samo še okus na i.  Najboljše od boljšega so domače testenine. Ne spomnim se zdajle kje sem zunaj jedla testenine, ni dolgo nazaj,  in prav po otročje brskala po krožniku in si govorila, da dokler bom imela voljo in čas, ne bom kupila testenin. U iber dobre so mi takšne, čisto sveže, še neposušene…. 

Rezanci s pečeno zelenjavo(paradižnik, zelena paprika, česen, rožmarin) in pekorinom

Najprej o omaki, oz. prelivu za testenine. Ni vse v količini omake, ampak v okusu, zato ni treba pretiravat, pašta ne sme plavat v omaki.

Najprej sem si prpravila pekač in ga prekrila s peki papirjem in že tudi vklopila pečico na 200 °C. Tri paradižnike in tri zelene paprike sem razrezala na pol, papriko sem očistila semen, tri stroke česna sem pustila kar v srajčki, vejico rožmarina pa sem osmukala. Vse to sem dala na pekač, potresla z grobo soljo in polila z nekaj žlicami oljčnega olja. V vroči pečici se je peklo pol ure. Pečeno sem vzela iz pečice in ko se je malo ohladilo, sem česen iztisnila iz srajčke, papriko pa, če se je dalo, olupila. Če se katera ni hotela, sem jo samo razcefrala s prsti. Zelenjavo sem iz peki papirja stresla v ponev, da sem jo lahko premešala…zaradi okusov in teh vaj. Dodala sem še nekaj vrtljajev mletega popra.

pred

in po segrevanju

 

Medtem se je pašta tudi skuhala. Rezance sem odcedila, jih vmešala v omako, dala na mizo in to je to. Potreseš s sveže naribanim pekorinom in ješ dokler ne zmanjka.

pripravljena pašta

ps: na uho vam povem: del bloga bom preselila…bodte parajt :) in če kmalu kaj dišečega po steaku ne nardim, naj me petelin brcne :)

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , , , ,

1 komentar

enga mešanga prosim

Ne vem kako je v vaših krajih, v naših ga (menda) točijo samo pri “bureku”. Aja, v Evropi imajo, vsaj po reklami sodeč, najboljši točen sladoled v mestu. Moram preverit  pri bureku, ker tale pri evropi se mi zdi da je preveč novodoben :)

Tegale sem našla v  Kumrovcu, natočenega še iz tiste stare mašine (ni bila videt pretirano nova).  Z okusom izpred sto godina, mešan..vanilija in jagoda.

In od vseh 260 prevoženih kilometrov je to tudi edina fotka.

sladoled

  • Share/Bookmark

,

6 komentarjev

Teden najlepše diši v petek

…seveda če se že kakšen dan prej ne zgodi kaj dišečega.

V nekaj stavkih…: Od prejšnje nedelje do danes se ni zgodilo nič posebej pretresljivega, če odštejem izgubo štirimestne cifre fotk. Nikar me ne sprašujte kako je do tega prišlo. Mimogrede, bojda še obstaja ena bilka rešitve, ampak jaz, ki ne verjamem nič iz prve, še vedno dvomim v to. Pojedla sem nekaj prepovedanega, kar ni pasalo mojemu desnemu podrebrnemu delu telesa. Prestopala sem čez metre v dolžino in višino naloženih študijskih knjig(aaaa, ne, ne čez moje!), se čudila kako ljudje v zelo zrelih letih še najdejo voljo in motiv za študij. Ja okej, to so umetniki…

Na lep četrtkov popoldan se pojavi bari iz ene od prejšnjih objav. Pojavlja se tako ali tako vsak dan, kadar mi pa reče malenca, je pojav posebne sorte.  Jaz to malenco med vrsticami  razumem kot  informacijo, ki ima v sporočilu nekaj zelo pomembnega. Nikoli ni poleg vprašanja, ampak vedno so neka dejstva, pri katerih sodelujem ali pa tudi ne. Te dni enkrat mi bo pripeljal GSa, da se peljem z njim in v njegovem upanju je želja, da nikoli več ne sedem na Ducatija, temveč samo še na BMW stroj. Že res, z njim bi prišla zelo daleč. Da skratim priču… Malenca, veš kaj…Kaj?…v soboto bi pekli ribe tule, tak za kosilo, bo M prišla po službi, na teb je sam, da solato pripraviš. Fino, može. Mam rojstni dan veš, pa dam za ribe. Ooo, najs, bom spekla kruh, če se mi bo daloČe se mi bo dalo je gladko preslišal, ker je po nekaj sto metrih, ko se je odpeljal izpred bajte, obvestil šefa, da je malenca rekla, da bo spekla kruh. V soboto za čas kosila.

Naslednji dan sem se po neizmerno utrujajočem delu v službi odštempljala prej kot običajno. Šla sem kupit moko in pozabila na kvas. Pa od nekod priropoče moj edini in najljubši nečak in kdo bi si mislil, brez ugovarjanja odropoče v trgovino po tri kocke kvasa.  ammm, to so tiste ene take kocke v belem papirju? to bo to ja, sicer pa vprašaj tete v štacuni…

Petek je dišal po žemljicah iz pirine moke s kislo smetano in konopljinim semenom. Šlo je pa takole: Iz slabih 60 dag pirine moke, soli, mlačne vode in kvasca, ter dveh velikih žlic kisle smetane, sem zamesila testo. Pozor!! Ne, jaz ne gnetem več, to dela MUM od Boscha. Vsaka mu čast. Nekaj več kot pol ure je pripravljeno testo vzhajalo v, s prtičem pokriti, stekleni posodi. Testo sem razdelila na osem delov, iz vsakega naredila kao lepo kepo, jih dala na peki papir, ki je že bil na pekaču. S krožničkom sem zarezala do pekača v testene kepe, jih potrosila s konopljinim semenom in pustila, da v času, ko se je pečica segrevala do ne preveč hudih Celzijevih 200 stopinj še enkrat vzhaja. Slabe pol ure so se žemljice pekle. Ekola, to je to. Aha, dišalo je.

 

 

 

 

levo barve popoldanskega sonca na šmartinskem, desno sveže pečene žemlje

 

 

Kruh z bučnicami in sezamom

 

Da sem porabila vso svojo voljo, sem iz navadne krušne moke pripravila takšno bolj “tekoče” testo, vanj stresla pest naseckanih bučnic/golic in žličko sezamovih semen. Gre dobro skupaj. To se je pa peklo nekaj dlje, ampak v takih primerih spregledam števec za elektriko :)

kruh z bučnimi semeni in sezamom

 

 

Dišalo je tudi v soboto. Po morju, z rožmarinom in olivami. Res, nisem se mogla upret fokači. Zgodba o prvem srečanju s fokačo je najbrž podobna veliki večini med nami. Al pa tud ne, lahko da je kdo že pameten prišel na svet. In pol ti je pod tem liberalnim nebom še nerodno vprašat kaj za vraga je ta reč, ki nosi tako, našim ušesom, smešno ime.

Torej fokača z rožmarinom in grobo soljo je menda ena taka prvinska oblika. Obstaja veliko možnosti za dodajanje, bolje rečeno posipanje. Jaz sem na eno polovico potrosila narezan česen, na drugo pa narezane zelene olive. In seveda rožmarin in grobo sol. Nenormalno diši iz kuhinje! Če bi bilo po moje, bi jaz samo še kakšne sardelice z žara imela poleg.  Slučajno koga zanima postopek? 40 dag moke, dobre 3 deci mlačne vode, 5 žlic oljčnega olja, sol. To pot sem uporabila zavitek suhega kvasa za vzhajanje. Vmešano testo sem prelila(dobesedno) v naoljeno posodo in pustila vzhajat dobro uro. V pekač sem dala peki papir, ga naoljila in pomokala, potem pa zopet dobesedno vlila testo na pekač. Naseckan česen, rožmarin in olive ter groba morska sol. Peklo se je pri 190 stopinjah pol ure.  Moram priznat, božanska je. Fokača.  Z oljčnim oljem, v katerega je padlo nekaj sušenih paradajzov. Sploh ne morem počakat, da pride bari z M

Na solato bi skoraj pozabila :) Navadna paradajzova solata s feto, olivami, zeleno pečeno papriko in česnom.

paradižnik, feta, olive, pečene paprike, česen, sol, poper, oljčno olje

 

 

Mja, ribe…tu so bili pa drugi šefi in če imajo kaj pokazat, naj to storijo sami :)

ps: če koga zanimajo kakšne posebne podrobnosti, naj vpraša….

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , , , , , , , , , ,

1 komentar

iz te snovi so lahko tudi preste

tiste nemške, ki jih dobite na oktoberfestu poleg piva. ker pa bi moje preste izgledale kot povožena guma, sem jih raje oblikovala v male hlebčke. ta reč je bolj poznana kot bavarsko pecivo. tu je pot zopet odprta domišljiji oblike in posipa. če strica gugla prosite z besedami bavarsko pecivo, dobite zadetkov še in še. če ste vztrajni, naletite še na bagel/se…skratka ni da ni.

danes bom ostala kar pri bavarskem pecivu…za 12 štručk sem porabila :

približno 7o dag bele moke

žličko soli

pol deci olja

polovičko kocke kvasa

žličko rjavega sladkorja

do 3 dl tople vode

za kuhanje testa:

1 liter vode

zavitek sode bikarbone

za peko:

poljuben posip(groba morska sol, mak, semena od a do ž, sir…)

peki papir

iz moke in ostalih stvari sem zamesila testo in ga pustila vzhajat slabe pol ure…do več kot podvojene količine. potem sem ga pregnetla in razdelila na 12 kosov, jih enostavno oblikovala v kepe in še enkrat pustila vzhajat.

hlebčki

medtem sem dala lonec z vodo na štedilnik, ko je zavrelo, sem počasi dodajala sodo…zelo kipeč učinek je, zato počasi. vzhajane hlebčke sem potem sputila v rahlo vrelo vodo, na vsaki strani so plavali po kakšnih 20 sekund. iz vode sem jih jemala s penovko in jih odlagala na pekač, obložen s peki papirjem.

še nepečeni, samo okopani v vodi s sodo in potreseni s semeni

pečica se je medtem že tudi grela do visokih 220°C. preden sem potisnila pekač v pečico, sem hlebčke rahlo zarezala z nožem in potresla z zgoraj omenjenimi potroski.  peklo se je do lepe zlato rjave barve, nekako 15 minut.

se hladijo

malo bolj ohlajeni

izvoli

dejte počakat, da se pecivo popolnoma ohladi, kajti šele takrat je najbolj dobro. brez vseh dodatkov paše k pivu. če hlebčke prerežete, jih lahko namažete s filadelfija sirom, ali uporabite za najboljšejše sendviče po svojem okusu. aham, čist kul je tudi, če štručke pomočite v paradižnikovo solato. eh, solato….sej veste, v tekočino, ki se po določenem času napravi  :)

prerezani, ampak ne za snedviče :)

  • Share/Bookmark

, , ,

7 komentarjev

o eni drugi paradižnikovi omaki

še vedno se preganjamo s paradajzom. omaka, ki smo jo snedli z dvoinpolti, bi bila najbrž zelo primerna tudi za shranek…

in danes se počutim tako, kot bi živela v drugem časovnem pasu. do devetih sem naredila toliko, da bi lahko šla zopet spat. tale vročina mi nič kaj ne ustreza, še za na rumeno strelo ni primerna. sem mejčken na glas razmišljala, da bi šla proti Gorenjski, samo se mi ne izide. ej, pojma nimate kako živčne dela ljudi vroč zrak in potem je vse križemkražem po cesti. jao, zdle sem spomnla….se peljem proti Žički kartuziji in dohitim na ne preveč široki cesti eno teto v petki…cela cesta je bila njena, po moje ni imela dobrega občutka za širino avtomobila. ko dohitiš take si v dilemi, kako in kdaj jih prehitet, če jih sploh prehitet in hkrati paziš na cesto daleč pred sabo…ja itak, da je šla prehitevat kolesarko brez žmigovca in potem se je peljala kar v tisti prehitevalni širini, nasproti pa en tipo s kombijem, ki je moral hočešnočeš zapeljat že na travo. ženska v petki pa še vedno lepo čez sredino vozišča. aa bemomast, dobro da je kartuzija za ovinkom. o tem, da po desetih minutah ni nihče povohal v senčni vrt, pa sploh nimam besed. jajsk, aja….morda pa ne strežejo zunaj. pih, pa sem zopet bencinskemu servisu dala zalužit. tu imajo vsaj tiste kofitugou dobre! tak. nimam nobenih fotk, ejte, ne da se mi :) aja, Gorenjska pa to….sej bi blo mrbit kul, če bi se že ob petih zjutraj direkt na Vršič,al nekam pač v hribe zapeljala, tam počakala do petih popoldan in šla nazaj. mrbit, mrbit pa za vikend, danes sem lepo doma in ob pol sedmih je testo že vzhajalo. pa pol litra kave in liter in pol mineralne.

da nisem malo zašla od paradižnikove poti? okej…

eno šalotko sem naseckala, prav tako štiri stroke česna. oboje sem na olivcu podušila(deset mnut), dodala šest narezanih paradižnikov, posolila, poprala, dodala žličko rjavega sladkorja, žličko strtih koriandrovih semen, dve žlici sojine omake in žličko glassa balsamica. lahko tudi ali pa bi morda bilo celo bolje uporabit balzamični kis.dodala sem tudi žličko tele čilijeve omake. premešala sem in na zmernem ognju pokrito kuhala do, po videzu, svilnate goste omake. od oka eno uro, tu nekje.glejte, vi jo lahko brez greha spasirate, jaz je nisem…

za vmes sem skuhala še home made testenine in spekla dvoinpolte(pač tako, kot se polpeti naredijo, za poziranje pa sem uporabila košček home made kruha. na rezance se je omaka čudovito obesila, potreseno z sveže naribanim parmezanom in ocvirkom faširanca … celo kuhar je pustil na mizi s kruhom pomazan krožnik.

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , ,

2 komentarjev

tridnevne drobtinice iz poti

sobotna (po)polnost

ajda, ki znova cveti

nedeljski drugi postanek za pol litra vode

lahko bi nadaljevala tudi z njim

žvauce

ne bi počakala, pa se mi je za rit prilimal en z avtom in zaradi boljšega občutka sem ga spustila mimo

  • Share/Bookmark

1 komentar

popoldanski mozaik

  • Share/Bookmark

,

Brez komentarjev

o kruhu

tole objavo copram že skoraj teden dni, ekola, danes je pečena.

Do kam mi seže spomin na kruh? Najdlje do tam, ko me je oče, majhnega dekliča, nesel štuparamo v haloške hribe, do njegovega doma. In naj povem še to, da je tiste čase do Žetal bilo nemogoče priti z avtobusom, avta še nismo imeli, vlak je pripeljal v nek kraj, ki mu v tem trenutku ne vem imena. Spomnim se, da sem zmogla samo nekaj sto metrov, potem se je začelo vse skupaj vzpenjat in jasno, pužo je treba nest. verjetno sem rekla, da bom kar obsedela tam, na obcestnem kamnu(a se sploh še spomni kdo teh kamnov!?) dokler se z mamo ne bosta vračala. Običajno smo se spotoma ustavili še v lodnu. Ta izraz sem osvojila šele nekaj let kasneje, ko sem kakšne počitnice preživela v Halozah. V trgovini sta moja dva kupila kavo in še kakšno reč, za nas, tamale.

Že kot otrok sem se veselila tistih njihovih nizkih gibanic, pa krompirjače že za dobro jutro. Ni važno, poletje ali zima, zakurilo se je, pisker na šporhet in krompir vanj. Vse lepo in prav, dokler mi niso ponudili kruha. Seveda sem od doma bila navajena kruha iz trgovine, tu, na kmetih, pa so mi dali poleg domač kruh, črn, zbit, kiselkast. (takšen je moral biti) Ojej, niti nadrobljen v krompirjačo mi ni šel po grlu. Tako so sklenili moji vrli sorodniki, da bodo v bodoče zame priskrbeli kupljen kruh. Prav spomnim se, kako je teta imela spravljenega v eni beli platneni vreči za vrati veže. Tega sem bila neizmerno vesela in vsi so bili srečni, da ne bom umrla od lakote. Razvajenka. Res, ni mi bil všeč tisti kruh. Dosti let kasneje so začeli peči drugačen kruh, zdaj tistega črnega sploh ne poznajo več. Enako dosti let kasneje se mi je včasih kolcnilo po domačem kruhu in ko se spomnim, kako sem se obnašala, me je sram. To je haloški del zgodbe o kruhu.

Pohorski del otroškega videnja kruha je malo lepši. Dosti lepši. Že dišal je drugače, bil je lažji, bolj mehak, skratka bolj dober. Okus in oblika pa se vse od mojega otroštva do danes, nista spremenila.

Doma smo imeli neka obdobja peke kruha. Ne vem s čim so bila pogojena, ampak se nekako niso obnesla. Zdaj občasno deda naredi kakšen čebulni kruh, potresen z ocvirki, ki ima eno veliko pomanjkljivost…takoj ga zmanjka. . Po trgovinah in pekarnah je kruha toliko, da ne veš kaj in kakšnega bi vzel, navsezadnje pa ugotoviš, da je večji del temnih kruhov obarvanih z barvili in tako dalje. Nekaj je o tem pisala že Irena, veliko pa njeni komentatorji :)

En dan v prejšnjem tednu sem se ob pogledu na drobtine odločila! da kruh spečem tudi sama. Takšnega s semeni in dobro moko. Sem upala, da bo mlin v Rečici ob Savinji odprt na večer, ko sem z rumeno strelo kolovratila tam okoli. Ni bil, le kdo na večer kupuje moko. V trgovini sem našla pirino graham moko, mešanico semen in še  konopljina semena. Še prej  sem po spletu iskala kakšne primerne vsebine in napotke in mi je pod prste prišel, meni trenutno najbolj všečen slovenski kulinarični blog.

Seveda sem pogledala tudi na gurmanova priporočila in potem še k čifu kruh in vinastega bloga in izvedla eno srednjo pot, pač po lastnem občutku in spominu. Začela sem s polnozrnatim kruhom, ki sem ga zaradi moje pridobljene previdnosti s soljo, premalo solila.

Če zna in peče kruh toliko ljudi, potem lahko jaz tudi jaz. In če sem zmogla jaz, boš lahko tudi ti. Samo zraven je treba stopit in potem nekako presenečeno ugotoviš, da je kruh pravzaprav najbolj enostavno za naredit.

Kakorkoli, tu je in tu še bo.

pirina moka in semena

trije kruhi, vsak drugačen

prerez

Idejo za dodatek sušenega paradižnika sem povzela iz zgoraj omenjena bloga. Obožujem namreč tak paradajžnik :)

Ta kruh je pošel prej kot takoj. En del sem ga uspela “skrit” in dat v pokušino. Uspešno jo je prestal. Je pa mali N pri tistem polnozrnatem kruhu milo prosil za drugega, ker mu ta ni bil všeč. Ga povsem razumem, saj je odreagiral točno tako kot jaz v njegovih letih. In dobil je drugega, tistega iz trgovine.

kruh s sušenim paradižnikom

drobtinice

par

Sem že povedala, da imam rada ljudi, ki cenijo moje delo, takšno in drugačno, in to tudi povedo? dankešen!

  • Share/Bookmark

, , ,

5 komentarjev