Arhiv za kategorijo dopust

Še zadnji zapis o ukrajinskem tednu

Kot že povedano, Olesko nam ni odprl vrat, zato  nam je čas, ki bi ga tam preživeli, ostajal. Šofer je predlagal Damjanu, da nas zapelje pod hrib nad Lvovom, na katerem je nekoč nekdaj tudi stal grad. Zdaj ni nobene sledi o kakšnem gradu, je pa na vrhu hriba oddajnik, zastava in odličen razgled na mesto. Gor je treba peš. Pot je speljana okoli in okoli hriba, stopnic bi bilo zame v sončnem dnevu preveč :) lenoba lena.

V mesto smo prišli okoli druge ali tretje ure, do odhoda vlaka (ob 21,20 uri) smo spet imeli pisan čas za pohajanje, iskanje hrane za pot nazaj, nakup še kakšnega spominka in tokrat smo jo res mahnili čisto po svoje. … Postopek na vlaku je potekal v obratnem vrstnem redu, tako da o tem ne bi več. Eko potovanja so se izkazala za odlično izbiro in za še kakšen trip z njimi. Vsaj kar se mene tiče :)

K tej objavi sem prilepila fotke hrane, ki sem jo ujela na svojem in tistih, ki so sedeli dovolj blizu, da sem jim s telefonom pogledala v krožnik :) Nisem za vsak obrok težila s tem :) Saj bi konec koncev bilo čudno, če se ne bi posvetila tudi temu. In seveda pivu.

Mogoče za konec namečem še par stavkov o tem, kar sem opazila….

Menjalnice so na vsakem koraku, bankomati tudi, tako da ni frke kje in kako menjati eure…včeraj sem prvič slišala slovenski izraz zanje: jureti :) Če niste bolni vi, vas bo morda zaskrbelo za zdravje Ukrajincev, saj so lekarne posejane zelo na gosto. Vendar ne, nič bolj bolni niso od ostalih narodov, “cveti” le lekarniški posel. Prav tako je ogromno notarjev.

Po mestu(govorim za Lvov) ljudje ne hitijo. Saj, ženske itak ne morejo hitro hodit, velika večina je obutih v vrtoglavo visoke in tanke petke. Fotograf, ki ima fetiš na visoke petke, ima v Ukrajini ogromno dela :) Jebela, ne vem če nismo najhitreje hodili mi…

Wi fi je prav tako dostopen povsod in ni skrbi za odvisnike od interneta.

Hrana, čeprav je dokaj kalorična(razen boršča), nikoli ni bila mastna. Tisti krompirjevi šnicli niso pustili nič sledu maščobe. Nekje na netu sem zasledila, da še vedno odsvetujejo uživanje gob in gozdnih sadežev(posledice Černobila), so pa gobje solatke in ostale jedi z gobami v vsaki restavraciji. Pa še presneto dobre so! Na vsako jed dajo kislo smetano in v vsako jed koperc. Vse, kar sem poskusila je bilo zelo dobro…razen boršča. Ta pa ni bil nič posebnega in tudi Slavek je enkrat omenil, da ga doma sploh ne kuhajo. Nenormalno očitno je, da brez mikrovalovne pečice javno  prehranjevanje v Ukrajini umre. V privat penzionih, malih hotelčkih in samopostrežni restavraciji je piskanje mikrovalovke ušesa parajoče. Še vodo za čaj pogrevajo v njej, ali pa v tistih električnih posodah za vodo. Greš v samopostrežno, vzameš pladenj in poveš ali pokažeš kaja boš jedel. Vse se stehta, dobiš listek s težo in neko kodo, krožnika pa ne. Dekle za pultom ga da pod pult. Hej, dej mi to, si misliš. Stojiš v vrsti, ki ni ravno kratka in malček, preden si na vrsti za plačilo, se krožnik čudežno pojavi v dekletovih rokah. Ga primeš in se svinjko opečeš, hrana je pa še vedno mlačna. Poješ pa vse, brez problema. Zelo dobro in skoraj najceneje se naješ, če kupiš hrano pri uličnih prodajalcih.

Kava je absolutno zanič. Edino ta, ki je na slikci spodaj, je bila kolikor toliko užitna. Iz podeželja prihajajo v mesta in prodajajo zelenjavo in sadje in verjetno jim nihče ne teži, da tega ne smejo počet.

Trgovinice(špecerija)v mestih niso samopostrežne, temeveč klasične, kar je meni zelo všeč. Papirnatih vrečk in embalaže še ne poznajo.

Ljudje niso videt zamorjeni, tečni ali kako drugače nezadovoljni. Nihče ti nič noče, niso vsiljivi. Prednogometnega vzdušja v tem času še ni bilo čutiti.

Jaz bi kakšen teden še ostala…toliko da bi prišla še do Kijeva. S tako družbo, kot smo bili, ne bi bil noben problem potovat. Jap, fajni ste… :)

  • Share/Bookmark

,

3 komentarjev

Dan gradov in ukrajinski vmesni vtisi

Saj poznaš tisti občutek, ko se ti misli, dogodki in slike dneva zaletavajo eden v drugega? Ne moreš se zbrat, pozabiš kaj si zjutraj jedel in kje si včeraj bil. Vse se zdi, kot da si tu enkrat že bil in zdaj samo obujaš trenutke hoje po znanih ulicah….To se meni dogaja vedno in povsod. Postane mi vse tako.. domače.  Mogoče zato, ker me ni strah nove okolice, nepoznanih ljudi? Kakorkoli, zbudili smo se v novo hladno jutro, kar je meni bilo zelo všeč, saj se niti čez dan ni kaj prida ogrelo in v takem vremenu lažje diham. Razmišljam ali so nam za zajtrk ponudili kaj drugega kot zeljno solato. Ha, seveda je bila, pa kockica masla in kockica marmelade, ter umešana jajca. Daleč od tistih, ki jih poznamo doma, vendar za pojest je vse!

Vrnili smo se nazaj k tistemu mogočnemu gradu, se sprehodili čez most do njega in si ga ogledali po dolgem in počez. Notri je tudi muzej, ki mi je bil všeč, saj je razdeljen po obdobjih zgodovine. Malo me je spomnil na našo uto doma, kjer visijo “eksponati” na podoben način kakor v tem muzeju. Tisti, ki poznate našo uto, boste točno vedeli o čem govorim :)

Ako me spomin ne vara, smo ta dan bili še v Ternopilah, ki ima jezero skoraj v mestu in do katerega je menda šla samo M. Tu smo našli špagete za 60 centov, rižoto iz vrečke in pico iz kartona :)

Še eni ostanki mogočnega gradu so nas čakali nad naslednjim mestom, ki se kliče Kremenets. V taistem koncu vasi smo potem našli naše prenočišče, v katerem ni kuhinje in smo do večerje šli peš nekaj sto metrov skozi naselje, ki je še vedno videt presneto rusko. Zajtrk je tu bil sploh orgazmično postrežen. V recepciji, ki je prejšnjo noč služila za degustacijo vodke, vinjaka in Svetlaninega sala, ki ga je, mimogrede, sama osolila iz edinega pujsa, ki ga redi, nam je taista Svetlana pripravila mizi za zajtrk. S papirjem je pogrnila mizi, iz sobe sta fanta prinesla dodatna stola, na sedežni namreč nismo imeli vsi prostora, s pomočnico recepcije sta potem prinesli pribor, skodelice s kavo in za vsakega krožnik s tremi blini, prelitimi s kislo smetano in čokolado.  Glejte, nihče se ni pritoževal nad takim udobjem, prav zabavno je bilo vse skupaj. Jaz sem pogrešala zeljno solato :P

Po zajtrku smo nadaljevali pot do Počajiva. Tu je pravoslavni samostan, oziroma lavra, ki je vsa v zlatu…predvsem kupole. Tu je doma denar. No, če ne tu, pa v moskovskem patriarhatu, ki financira obnovo, dograditev lavre in po tri kilometre cest na vsako stran vasi. Lepa cesta, da ti strga gate, ampak le toliko, kolikor sem omenila.

V lavro smo tudi vstopili. Me štiri babuške smo si morale kupiti neke sorte črne predpasnike, ki smo si jih nadele in evo, tu smo bile pa res smešne. Seveda smo si morale dat tudi ruto na glavo, sicer nas vojska! ne bi spustila noter. V notranjosti samostana je grob nekega svetega moža, katerega ime sem pozabila in verjamem, da mi ne bo zameril. Ljudje potrpežljivo čakajo v dooolgi vrsti, da pridejo do njega, prižigajo sveče in se dotikajo ikon. Zame je bil to za letos in drugo leto skupaj, višek vstopa v cerkev. Katerokoli. Vmes je ena fotka, kjer smo v kolažu vse prisotne potovalke :)

Na koncu koncev so mi v tej vasi prodali najbolj suho štručko kruha, kar sem jih kje kupila in jo kasneje sem jo pustila na mizi v samopostrežni restavraciji za (upam) kakšnega pujsa.

Od tu smo po nekaj kilometrih zavili še h gradu Olesko, ki pa je žal bil ravno ta dan zaprt, ker si je ukrajinska uniformiranost izmislila nek dogodek tu notri. Videt je bil pa wauu.

Ostalo je samo še par deset kilometrov vožnje do konca ukrajinske mini pentlje. O tem pa v še eni objavi.

  • Share/Bookmark

,

1 komentar

o dopustu po svoje

 

Petek, prvi dan po koncu indijanskega poletja, ki sem ga ujela za rep. Ura je štiri popoldan, zunaj dežuje, veter lomi veje borovcev v parku. Valovi butajo ob beton, da je doneči glas slišati do gor. Od dopoldneva, (bilo mi je še pošteno vroče), ko sem v mestu spila zadnji kapučino na otoku, pa do zdaj, se je presneto ohladilo. Nič kaj prijetno ni zunaj, boljše bi bilo kje ob zakurjenem kaminu. Temperatura je že padla toliko, da bi me živi ogenj zdajle najbolj pogrel. Časa do večerje imam na pretek, voljo za sprehod po tipkovnici pa tudi…

Saj ne vem kje in kako naj začnem. Mogoče tisti dan, ko mi je v glavo šinila misel, da bi bilo dobro it majčken na dopust. Vreme je v septembru tako ali tako bilo prelepo in vse je kazalo, da bo vsaj začetek oktobra podoben. Poznate tisto, ko vam nekaj govori, da pojdite? Ko ni važno kam, le rit je treba odlepit. 

Naključij ni, vse se zgodi z razlogom. Konec debate, tako je. Najraje bi napisala samo številko strani v sobotni prilogi Dela in rekla preberi si in vse ti bo jasno. Ker pa vem, da bo malo težko še  najti izvod neiznajdljivim, sem primorana prepisat kakšen odstavek. Veliko bolje zveni in sama  bi porabila preveč časa, da bi ga oblikovala tako razumljivo. Za tiste seveda, ki me ne razumejo in se sprašujejo kako lahko.

Irena Štaudohar je napisala tako všečen prispevek Sami v sebi, da nisem mogla mimo njega in prišel je ravno v pravem času….Še pred mojim letnim dopustom sem se igrala z mislijo, da ga tokrat preživim drugače. Dopust seveda. Kot da sem klicala dogodek, ki bo spremenil vsakoletno počitnikovanje, sem ga res preživela drugače. Še enkrat in vedno znova in znova sem hvaležna za tiste kuharske »podvige« v  meni zelo ljubem prostoru in času.

Ne verjamem več  v pravljice  in edina možna polnitev baterij je ta, da grem za vonjem soli v zraku, borovcev po možnosti in ne glede na vreme, sem sprejela odločitev grem. Vseeno kam in kdaj, tudi v burjo in dež. Pokazala se je znana destinacija še iz časov, ko smo zdravili astmo. Plačala, šla in prišla. Na Lošinj.  V prvi minuti sem ugotovila, da je vse isto kot pred desetimi leti. Sami znani obrazi, ki so  ostali prijazni do zdaj.

V hotelski trgovinici sem kupila časopis, in kot že nekaj časa, sem tudi tokrat najprej pogledala Sobotno prilogo. Vedno je zanimiva in bereš jo lahko cel teden ali več, ker nič ne zastara. Prej omenjen članek meni ni prinesel nič novega, narisal mi je pa nasmeh na obraz. Torej, dragi moji…takole piše IŠ:

Ko smo skupaj z ljudmi, pravijo znanstveniki, delamo več stvari hkrati in smo hote ali nehote osredotočeni na razmišljanje ali dejanja drugih. Kadar smo sami, pa pustimo da naše misli prosto letijo, gredo po svoje in lažje se osredotočamo na refleksijo lastnih misli. Nekako bolj smo v sebi.

Naši spomini na to, kar smo izkusili, ko smo bili sami, trajajo dlje in so bolj natančni kot takrat, kadar nekaj doživimo skupaj z drugimi. Če smo sami, namreč bolje opazujemo in smo pozorni na več stvari….
In še zadnji odstavek omenjenega članka:

Popolna sreča, oceansko občutje harmonije med notranjim in zunanjim svetom, se zgodi le nekaterim in le včasih. Človek ves čas išče srečo, ki je zasnovana tako, da se mu ves čas izmika; a vendar, pravi Storr, so najsrečnejši tisti, ki so sposobni obojega – intenzivnih čustev z ljudmi in uživanja v samoti.

 

 Če koga od pri/zadetih zanima celoten članek, ki je mimogrede, vreden branja, ga dobi pri meni.

 Knjiga, ki sem jo vzela s sabo, je nekaj dni ostala nedotaknjena, imela sem jo za pod glavo, na, za mojo hrbtenico idealnem betonu. V primerjavi s posteljo, je trdota betona bila pravi balzam. Pravo razkošje se mi je zdelo, da sem si lahko vzela vrček  prav na rob stopnic, noge namočila v vodo in pila pivo. Bojda s pivom nisi nikoli sam.  Tiste čudne poglede maloštevilnih mimoidočih sem izza sončnih očal seveda opazila in jih v naslednjem trenutku tudi pozabila. Ni mi mar.

Modro nebo, voda enake barve, zeleni borovci, sol v kristalčkih na stopničkah, mir, večni veter, ki pihlja že od nekdaj…to je to, kar sem želela. Dobila sem tudi močan veter, ki je ravno tako bil v seznamu želja.

Knjigo, ki mi je bila, kot že rečeno, nekaj časa za podpiranje glave, sem končno le vzela v roke, da jo začnem brat. Namenoma jemljem na dopust ekstremno zajetne knjige. Lotevam se jih tik pred koncem dopusta, ker sem potem, ko jo preberem, žalostna. Žalostna zato, ker jaz bi brala kakšni reč v nedogled, brez konca. In vedno si pustim nekaj poglavij ali strani za čisto čisto zadnji dan. S sabo pa res ne jemljem ničesar, kar bi zahtevalo sto procentno zbranost, tudi če mi misli kam odplavajo in kljub temu berem, ničesar pomembnega ne zamudim. Take zgodbice so precej predvidljive.

Ribarnica v mestu je pa zgodba zase. Najprej zato, ker sem naletela na akvaplaning in skoraj pogrnila po zribanih kamnitih ploščicah. Iz rok mi je padel Jutarnji list in Dnevnik. Običajno na dopustu vedno kupujem oba časopisa, nekako mi je prišlo v kri, da vem kaj se kje dogaja. Oba izvoda časopisa sem lahko samo še mirno vrgla v smeti. Drugo pa, toliko svežih rib, mehkužcev in morskega življa iz morja okoli, nisem videla še nikoli. V poletnih mesecih je ulov sicer manjši, tole, kar pa se je tukaj videlo, je pa čisto neka druga zgodba. Pred leti je en pristen domoljub (sicer dvomim v njegove korenine Dalmacije) na ves glas očital, da v Jadranskem morju ni rib, ker jih Slovenci vse polovimo. Wtf, bi človek rekel. Kakorkoli, rib je toliko, da iz vode skačejo.

Odkrila sem lokalček, ki je le tri korake čez ulico, ki meji na promenadni glavni trg, kjer je bil kapučino najboljši in ne nazadnje tudi najcenejši. Tiste tri korake nazaj so hoteli zanj 12 kun, v tem, športno obarvanem, a prijetno urejenem, pa osem. Pivo pa tudi, kakor kdo hoče, tako ga pa ceni. Plavac, ki sem ga pila ob večerji, mi je še vedno všeč….

Nehote ali hote spoznavaš ljudi, s katerimi ti je skupna samo ena stvar. Bivanje v istem hotelu. Par besed spregovoriš tako bolj ali manj iz vljudnosti, pozdrav in greš svojo pot naprej.

Ulice obmorskih mest sem si nekoč zarisala vse podobne. Da so ozke, vzpenjajoče se rahlo v hrib, kamnite, od ene do druge hiše napete vrvi za perilo in take stereotipne reči. Odvisno seveda v katerem mestecu krožiš… Lošinjske me žal niso razveselile. Najprej zato, ker je vsepovsod beton, nato pa groza od groze…če nisi pozoren na tla pod nogami, kaj hitro stopiš na pasje iztrebke. Ja, takle majo. Priznam, pogrešala sem hvarsko vzdušje, njegove uličice, spotikanje ob kamnite plošče, ki štrlijo iz tlaka in drsanje natikačev  po zglajenih ploščah na trgu.

Sicer pa… imela sem se jako fajn.

Še vedno je isti petek, nadaljevala bom v nedeljo, saj vendar moram prilepit kakšno fotko. Za vse tiste, ki ste se prebili čez zgornje brbljanje in niste nobene videli na fejsu.

…mah, pa je minil cel teden, preden sem se lotila tegale zaključka…

ps: če nisem zgoraj povedala, povem zdaj…voda je bila noro fajna!

  • Share/Bookmark

, ,

2 komentarjev

Namesto razglednice ali Pod mojim nebom

dopust. je to tisti del v letu, ko je dopustno nekaj, kar v času službe ni? :)

takole…trije tedni so čaobaoinleppozdrav. treba je nazaj v službo. razen, če napišem odpoved še nocoj in jo pošljem kar po pošti in potlej čakam kaj se bo zgodilo. a bi me lepo prosili naj pridem delat?! my ass, qurtza bi se kdo sekiral zame, če bi rekla da ne grem več delat. ne ne, bilo bi le preveč odvečnih nesmiselnih vprašanj.

lani bi še ubijala za čisto morje in skale, letos mi je prav idilično fajn brez njega. zakaj? iz leta v leto težje prenašam vročino in kolikor tisto malo spremljam poročila, slišim, da temperature niso moji glavi, koži in srcu prijazne. poleg tega mejčken računaM na jesenski pobeg že kam.  in resnici na ljubo, ljubo pa na njej, ne da se mi več prenašat ponavljajočih se scen in izgube teksta. nemi filmi zaenkrat še ne prihajajo nazaj v modo. edina napaka, ki sem jo v teh tednih naredila, je ta, da nisem šla v knjižnico. običajno pojem kar nekaj knjig med dopusti. mi je pa od Kumerdejeve prišla pod prste Temna snov. med kuhanjem marmelade, ki je mimogrede ni bilo malo, res nisem mogla prebrat več kot dve zgodbi. jebat ga, pač nisem tiste sorte ženske, ki počne več reči hkrati. no, saj mi gre, ampak vsak izgovor je dober. uspela sem celo pogledat tri filme, danskega v Metropolu, jugoslovanskega na pinktv(!) in angleškega na slo1. normalno, ko pretiravam, pretiravam ornk. vse filme sem pogledala v enem dnevu. poleg tega se je zgodila ena lepa deklica, ki sem se je tudi sama zeloo veselila. moja najlubša in edina nečakinja je uspešno opravila maturo. priden deklič, v katerega nisem nikoli podvomila. veliko več je bilo druženja z meni zelo dragimi ljudmi in eni osebi sem posebej hvaležna. ona že ve.

zgodba z verigo se je overižila. motor ima novo, jaz pa od takrat nisem naredila niti kilometra z njim. čez dan je prevroče, zvečer pa brezveze, ker običajno spijem kakšno pivo in mi ne diši vozit se z njim v družbi. pazi to…enkrat mi je celo uspelo vzet sesalec v roke. aha, z lepim se hvali, bo kdo rekel. lej, jaz nisem obremenjena s pretiravanjem in uničevanjem sobotnih dopoldnevov s coto v roki. bojda je to ene vrste frustracija, ki jo nekatere kažejo na način pretiranega čiščenja, nujnega nakupovanja cotk…tisto kao, nekaj sem naredila zase, potem se najdejo še kakšni hujši primeri izživljanja, ki pa jih tule ne bom govorila.

šele zdaj sem opazila(hmmm, ni nujno res) čudno mešanico mojih povezav in se nasmehnila vanje (gl. zgoraj desno) na prvo žogo so nametane skupaj kot hruške in pomaranče. če pa še enkrat pogledaš  in če imaš vsaj malo občutka, hitro ugotoviš, da so na nek način med sabo zelo sorodne in mi točno pašejo.

ja, tole naše štajersko nebo je marsikomu prineslo grozo v obliki toče. nočem in ne želim si, da se iz običajno lepega pogleda v modrino, siplje trdo. štajersko nebo

Sončni vzhod, nič več nič manj, še eno jutro izmed mnogih, vseh bogatih in ubogih, dovolj je le verjeti vanj

YouTube slika preogleda

ja ja, spat sem pa res hodila domov :)

  • Share/Bookmark

1 komentar

o enem drugem motovanju

ali ko ti na šestem ovinku proti Podmeji vrže ketno dou. ampak! ampak do tja je še tristo in nekaj kilometrov.

(velike začetnice sem za silo našla danes, vejice in ostale pritikline si dodajte, meni se ne bo dalo še enkrat brat in popravljat)

ne vem natančno kolikokrat smo iz avta pogledovali dol proti gradu Kostel. vedno je tisto, bomo drugič, pa je bil drugič pa tretjič, in vedno na poti dol ali nazaj. iz morja. ko greš dol, si zjutraj prezgoden, ko greš nazaj proti Štajerski, si prepozen. običajno je tako. če si ne zadaš točno določenega cilja, se ti nameni vedno nekaj odmikajo, delajo obvozi. vmes, med desetimi leti, obnovijo kar nekaj gradov. za razliko, grad Kostel z obnovo stoji že (menda) nekaj let. o občini in gradu lepo piše tukaj. zakaj sem kar preskočila do Kostela? ker je to bil moj namen. ki pa je obstal ob vznožju gradu. sama vasica, ki je pod gradom, je čarobna. majhno majhna, hiške takšne, da bi eno z velikim veseljem posvojila.

ja nč, pejmo od začetka… tule je spet zemljevid poti. no, vem da marsikoga ne zanima, delam jih, ker mi je trenutno pač všeč…:P  jah, itak bi bilo bolj fensišmensiinohinsploh, če bi moji zemljevidi kazali pot okoli Evrope, ali pa vsaj sveta. pride tudi to na vrsto, najprej bomo tole dali skozi. :P

da ne dolgovezim, od Celja do Kostela nisem hotela počakat, kljub temu da me je pošteno na wece. vmes sem enkrat, tam nekje pri Žužemberku, če se prav spomnim, pod čelado na glas preklinjala čez pesek na cesti. no, če bi bil na cesti, bil je normalno da… na ovinku.

kot že rečeno, Kostel je zaprt zaradi obnove.večletne. kaj pa zdaj. vem, da je par kilometrov naprej meja(Petrina) in bencinska in moja rešitev v obliki weceja. tam povprašam strica s Petrola, kam se pride če greš za kažipotom v Osilnico. aham, nikamor drugam kot naravnost v Osilnico, ob Kolpi. kaj pa potem?a je tam konec vsega? ne, potem pa lahko greste čez mejo, pa ob meji nekaj kilometrov in potem nazaj v Slovenijo. pove mi še, da je v Osilnici hotel in da bo tudi bazen kmalu, pa da ne priporoča poti proti Kočevski reki, ker delajo cesto in je makadam. aha, torej za Osilnico pravte, bi blo najboljš. ja. mi pobere še očala in zaželi srečno pot. vse mi je seveda pokazal na zemljevidu, ampak bolj ko sem gledala nanj, manj mi je bilo jasno, kaj je ta Osilnica. po parih kilometrih vožnje ob Kolpi, ob kateri je tu pa tam bil parkiran kakšen avtodom, mi je postajalo jasno da je tu raj za rafting. ohjej, pa dežela Petra Klepca. če bi me še v soboto kdo vprašal kje je dežela pk, bi rekla a sploh imamo tudi to deželo? zdej vem natančno kje je.

na meji pa en mali šok, spet zaradi nevednosti. pride policaj do mene, z odprto dlanjo že čaka na dokumente, med pregledovanjem z nasmehom govori, da je to maloobmejni prehod in da je zanj treba plačat, če želiš na drugo stran. v isti sapi je dodal, da to stane 78 centov. a govorite v centih ali kaki drugi valuti? jeje, 78 centov. ja prav, seveda…a moram to komu še pokazat, ga vprašam, ko mi vrne dokumente in dovolilnico s potrdilom o plačilu. Hrvat bo hotel videt. ourajt. Hrvat poštemplja in čez par kilometrov je že Slovenija. kam pridemo? v kraj, kjer je pol leta zima, pol leta pa mraz. Babno Polje. teta iz bifeja na desni je naredila res najboljši kofe v vasi, bila je pa tudi  naj oseba dneva. sem nekaj slikala tam okoli, pa priropočejo eni motoristi v koloni, ona jim maha naj ustavijo, pa nič od nič. gleda za njimi in ugotovi, da niso Štajerci in da niso za hece. no, kasneje se dva motorja, očitno na meji obrneta in pridejo nazaj ter se tudi ustavijo. teta je vesela, pa še njen vnuk se je malo zatem pripeljal. tudi z motorinom. skratka, fajn druščina.

od tam do Turjaka je šlo po enih hribih in dolinah, do Grosuplja po glavni cesti, do Litije pa zopet nekje počez. Bogenšperk so ravno zaklepali. od Litije do Trbovelj lepo ob Savi, potem se mi je  zopet zahotelo hribov. še sreča bi rekla. tako en šesti ovinek je bil usoden. za verigo na motorju. je zahrustalo in zaropotalo. čez možgane in kosti je šlo. če malo pretiravam, mislila sem, da je mašina na tleh v prafaktorjih. prvi motorist, ki se je pripeljal dol, je počakal, ponudil pomoč, se zapeljal v dolino po ključ, pridrvel nazaj… in ja…pridne roke so verigo namestile nazaj….tako da je šlo do doma po sreči in gumah.

takole je to videt. strokovne besede, kot je, raztegnal jo je ko čigumi, navil jo je prasico, si pa sami prevedite…:)

in nekaj spotoma narejenih fotk …::

grad Kostel

pod nogami gradu

tole hiško bi posvojila

pogled na kostelsko

Babno Polje

Babno Polje

Bogenšperk

skozi ograjo

  • Share/Bookmark

, ,

Brez komentarjev

ena o šnopsu

a je slučajno gledal kdo ribo na oko? tisti del, kjer Lara podturi Gačanoviću neko vino in ga kot hudega (ne)poznavalca vin osmeši pred vsemi, ki smo to oddajo videli…tudi če niste gledali, niste nič zamudili…

a ste slučajno koga namenoma ali nenamenoma postavili na trda tla, in mu dokazali da  nima pojma o pojmu kaj pije?!

zadnjič sem naredila melisin sirup in žajbljevo limonino žganje. in pridna jaz, ju nesem poskusit osebi G(greh se pove, grešnik pač ne, zato naj bo G!) lepo povem kaj je v kateri steklenici, da naj bo sirup v hladilniku, žganje ni potrebno da je na hladnem. okej, z osebo G poskusiva žajbelj, se strinjava da je dobro, lep pozdrav do naslednjič.

naslednjič je včeraj, ko že rahlo domača smem pogledat tudi v hladilnik. vidim, da je steklenička s sirupom “načeta”, steklenička z žganjem pač ne. vesela na glas ugotovim, da je dober sirup, a ne?! kakšen sirup? melisin.?? ne, to je tvoje žganje. ne, to je sirup. ne ne, sirup je v drugi steklenici. wtf??a sem nora js, al ti!! povoham in za ziher tudi poskusim. ja pismo rosno, tole imaš ti za šnops? dej poskus tule in zdaj. ja a ni to šnops? omg. nalijem v šilce še “the” šnops in oseba G nemočno prizna poraz.

barvi obeh pijač sta skooooraj identični, okus pa….ah, pa kdo bi o okusih :)

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

o enem motovanju

kljub napotkom mi ni uspelo prilimat zemljevida poti.zato, če koga zanima, naj klikne na spodnjo povezavo.

http://www.mopedmap.net/route/1077554

(nekaj mi je požrlo velike začetnice, haha)

jebat ga, ni fotk za dol padit! sploh jih ni. zelo zamudno je in živce mi načenja ustavljanje, snemanje čelade, rokavic, odpiranje tank torbe, iskanje fotoaparata(ni ravno iskanje, saj ni tako majhen), povrhu vsega je sonce neusmiljeno. ne samo za fotkanje, tudi moji glavi ne paše. tk da, kar je je, po toliko lepih krajih me je peljal duče, da še to poletje obnovim spomin.govorim seveda o krajih v sloveniji. sva se naslednji dan pogovarjali s prijateljico, kje sploh je to petrovo brdo.pravi, da še ni slišala zanj. ji rečem, da je treba samo zemljevid vzet v roke, pogledaš kod in kje, najdeš pot in se pelješ. mimogrede….vožnje sistema mensezdidajetulenek ne prenesem. povzroča slabo voljo, bolečine v glavi in jezo v očeh. kakorkoli, ja…za marskikateri kraj sem tudi sama prvič slišala, ampak to so res takšni, ki jih ni na vsakem zemljevidu, oz.avtokarti.

v sredo zjutraj sem mislila, da je vsa slovenija na cestah z avtomobili. od celja do vranskega skoraj nepretrgana kolona v obeh smereh, vse se je vozilo po omejitvah. evo, od vranskega dalje pa kot da je ves promet izumrl. in tak dober občutek je trajal vse do nove gorice. potem pa zopet do škofje loke lepota narave brez mej in mir na cesti. do kamnika je šlo bolj počasi zopet, potem pa tuhinjska dolina in lepo proti domu. fajn fajn.vmes so bili še ajdovščina, most na soči, tolmin, kobarid, nazaj do mosta na soči in potem ob bači, pa na drugo stran v dolino sore…fasciniral me je tolmin in okoliški kraji! kako posebno mesto, da o pokrajini okoli ne govorim posebej. pogled na sočo iz hribov nad tolminom je pa naravnost nor. mejčkeno sem bila razčarana nad kobaridom, ampak za to sem kriva sama. če bi me zeblo na primer, bi ne bila zoprna in tečna. od vročine mi je teklo izza vratu po hrbtu, in tisti trenutek sem imela kobarid za najbolj neprijazno mestece. vendar ne, lep je!

najlepejše mi je bilo na petrovem brdu. zaradi vode, ki priteče po hribu navzdol, zaradi hribov in gora okoli. nikoli si ne bom odpustila tega, da sem se pustila prepričat, da zakaj bi šel človek peš, če se da z avtom. to ni zdravo mišljenje. okej, to ne paše sem, vedno znova pa uživam, ko jih gledam samo od spodaj navzgor. “stric”, ki dela v koči na petrovem brdu, je motorist. tak, z dušo in bmwejem. dober človek.

za konec bom uporabila njegove besede: počasi in previdno, da nam bo še velikokrat lepo!

mah, naj bo, tri štiri slikce(več jih tako ali tako ni):

pogled iz cola na vipavsko dolino

ob soči

kanal

nad reko bačo

na petrovem brdu

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Pohorsko vzdušje

“Ko bi bedela”  ah, ja… ko bi če bi…bi ujela meglice v dolini, tako pa sem ujela sled sape in nič sonca na planini. Nisem ga pogrešala, priznam. Prav pasalo je imet na sebi dolge rokave, pa ruto okol vratu in hajd tja dol, proti Pesku..

In potem čez Vitanje domov…

  • Share/Bookmark

, ,

6 komentarjev

Bohotnica…ups…hobica

Kar malo se me še drži morski duh, pa dan je takšen, da je bil primeren za drgačno soljato in sem jo ubodla. Hobotnico. Pravijo, da je najboljše, če je zmrznjena….ker je potem mehkejša. In neke fore so, da se kuha s plutastim zamaškom, ampak po dolgen iskanju zakaj dodajo ta štoflc, sem le našla enga strica(ki mu je za verjet), ki je povedal, da je to kr en larifari. Pazi to, celo gladek kamen dajo v pisker.

Skratka, jaz sem jo kupila. Zmrznjeno. Vi jo lahko ujamete, če znate. In baje jo je zelo enostavno ujet.(a res?)..samo potem jo moraš tepst s kamnom ali lesenim batom, da jo zmehčaš. Doma sem jo pred uporabo odtajala(bila je že očiščena, le zob ji je treba izbezat, okice izpadejo same), jo dala v lonec, prelila z malo vode in kisa, dodala tri lovorjeve liste, par poprovih zrn, en korenček, en olupljen krompir, pol rdeče čebule in pol paradižnika.  Po 30 minutah vrenja sem zabodla vilico čez hobico, šlo je gladko skozi in to pomeni da je kuhana. Če se kuha dlje, postaja zopet trda in zategla, žilava bolj prav…….V vodi sem jo pustila dokler ni bila popolnoma hladna in to je tisto, kar jo omehča.

Zdaj pa tako…lahko jo olupite in bo meso belo, lahko jo ne in bo rožnato. Po želji. Prva izbira je na oko bolj prijazna, druga pa bolj okusna. V obeh primerih pa jo nato razrežemo na kolobarčke.

Za marinado pa potrebujemo:

oljčno olje, kis(mi imamo jabolčnega) in limonin sok, mlet poper, po potrebi sol. S tem prelijemo hobico, premešamo in damo v hladilnik do jutri. Dodatke, ki jih sestavljajo v mojem primeru kapre, nakockan domač paradižnik, sesekljan petršilj, nakockana grenivka in malo rdeče čebule, pa vmešamo preden solato damo na mizo. Lahko se dodajo kuhani morski sadeži, tudi pršut sem zasledila. Pogosto se doda tudi nakockan kuhan krompir.

Da bi mi pa kdo vmes dal kakšen kozarec bevande, pa ga seveda ni…

To je bila Hobotnica v solati.

  • Share/Bookmark

, , , ,

5 komentarjev

Še ena o dopustu

Pozno popoldne pristaneš s trajektom, se z odprtim vizirjem zapelješ levo in zadihaš in vdihneš. Kaj mi zadiši, ko se peljem po ozki cesti med starogradskimi vinogradi, ki so pod okriljem Unesca, ne morem pokazat..niti kaj zadiši, ko se pripeljem na vrh, kjer se cesta spusti proti zalivu. Zadiši mir. Kako ostalo diši, je dve objavi nazaj. Sem že povedala, da ni trgovine, niti oštarije, da o tušu na peščeni plaži ne govorim? Sem. Ampak plaža ni peščena, dragi moji, mene tam ne morete niti po pomoti srečat.

Peljat se po kruh in mleko(beri stvari, ki jih bomo danes imeli za pod zob…) je skoraj nujno, zaboj piva pripelje Ivo(na motorju je mal težko prevažat zaboj) in to je to. Od umetnega paradajžnika mi je želodec skoraj preperel, smokve bi lahko bile bolj zrele, domača jajčka in domače oljčno olje, pa domače vino je pa za pozdravit. In tega ne zmanjka nikoli. Mogoče je mal čuden prvi dan, ko nimaš nič v hladilniku in omari, ampak važno je, da imaš dve majici, ki jih po potrebi opereš, srajco z dolgimi rokavi, da te sonce ne ožge, dolge lanene hlače, da nisi na motorju ravno gol od pasu navzdol in potem se že skoraj konča.

Letos so bili sosedje nad glavo gosti  iz Italije.  Prišli smo isti dan in vračali smo se isti dan. Prvi dan, preden sem ugasnila motor, je Italijan iz zgornje terase skoraj padel na dvorišče, ko je jaz bi rekla, klical mamo domov in ji povedal da je Ducati na dvorišču. In ne vem če je ne bi klical tudi tisto zgodnje jutro, ko sem za v Vrbosko obula krokse(!!!) za na motor. omg, ma sem se sekirala minuto zarad tega, ker sem v ogledalu videla, da jih ima tudi tip na motorju za mano :P Aja, no, po moje bi Italijan padel v nezavest. Sicer jih pa v štirinajstih dneh ni bilo videt, niti slišat za dve uri skupaj.

Plaža, kot rečeno, ni plaža. Je pač obala, ki ni za vsakega. V petih dneh sploh nisem videla kdo kaj od kod zakaj kakšni so ljudje(btw…nikoli ni bili več kot deset ljudi naenkrat v vodi v celem zalivu) okoli. Namreč, v petih dneh sem prebrala dve knjigi, ena je sploh bravo bravisimo(Električna zadrga) , druga je pač lahko poletno branje, namesto filma o iskanju izgubljenega zaklada. Ampak ok.

No, po petih dneh pa opazim francosko trigeneracijsko družino. Starejši par pride z vnukoma na skale, potem enkrat oče od otrok in potem enkrat še mama. Starejša dva oborožena s tistimi penastimi raznobarvnimi cevmi za vodo(kako nova moda al kaj?), zložljivimi kamp stoli, gospa z zapestnicami od zapestja do komolca s toaletno torbico, ki vsebuje šminko in mažo za sončenje. Deklica v roza krilcu, roza majčki, čopki v figice zviti nad ušesi, roza kroksi in roza rokavčki. Opazim novo modo francoskih otrok. Plavanje v krilcu. Fantič caplja tam zadaj nekje in se zaigra v senci med kamenjem za našimi hrbti. Pride oče, gre v vodo, pride mama z najbolj hudimi joški vseh štirinajstih dni in nekako po pol ure se vsi sprašujejo kje je mali. Kot da pol ure ni njihov. En dogodek pač v sicer dokaj mirnem vsakdanu.

Do zdaj nisem vedela, kako se pripravijo telečja rebra s krompirjem izpod peke. Zdaj seveda vem. Povabljen si na kosilo k Ivotu in Meri, se vsedeš za mizo pod senco iz trte s pogledom na zaliv, zmažeš ovčji sir z olivcem in bevando ali dve, mogoče tri….Potem pa padeš okoli, ko dobiš na mizo pečenje. To je vse kar vem o vsej pripravi.

In tako sem se zapasla med lavandinimi grmi, po hribih nabirala origano, rožmarin sem si hkm…sposodila. Zaradi hudo okrnjenega prostora za prtljago, ker je bilo treba še odpeljati tri polne steklenice olja in vina , ki jih na poti dol ni bilo, sem zeliščno začimbarsko bero skrčila tudi na minimum.

Ostali so mi še danes in trije dnevi dopusta. Lahko bi počela že kaj pametnega vendar!

  • Share/Bookmark

4 komentarjev