Arhiv za kategorijo dopust
Še zadnji zapis o ukrajinskem tednu
Objavil M&M v Foto moj, dopust, miks, se potepam dne 21/05/2012
Kot že povedano, Olesko nam ni odprl vrat, zato nam je čas, ki bi ga tam preživeli, ostajal. Šofer je predlagal Damjanu, da nas zapelje pod hrib nad Lvovom, na katerem je nekoč nekdaj tudi stal grad. Zdaj ni nobene sledi o kakšnem gradu, je pa na vrhu hriba oddajnik, zastava in odličen razgled na mesto. Gor je treba peš. Pot je speljana okoli in okoli hriba, stopnic bi bilo zame v sončnem dnevu preveč lenoba lena.
V mesto smo prišli okoli druge ali tretje ure, do odhoda vlaka (ob 21,20 uri) smo spet imeli pisan čas za pohajanje, iskanje hrane za pot nazaj, nakup še kakšnega spominka in tokrat smo jo res mahnili čisto po svoje. … Postopek na vlaku je potekal v obratnem vrstnem redu, tako da o tem ne bi več. Eko potovanja so se izkazala za odlično izbiro in za še kakšen trip z njimi. Vsaj kar se mene tiče
K tej objavi sem prilepila fotke hrane, ki sem jo ujela na svojem in tistih, ki so sedeli dovolj blizu, da sem jim s telefonom pogledala v krožnik Nisem za vsak obrok težila s tem
Saj bi konec koncev bilo čudno, če se ne bi posvetila tudi temu. In seveda pivu.
Mogoče za konec namečem še par stavkov o tem, kar sem opazila….
Menjalnice so na vsakem koraku, bankomati tudi, tako da ni frke kje in kako menjati eure…včeraj sem prvič slišala slovenski izraz zanje: jureti Če niste bolni vi, vas bo morda zaskrbelo za zdravje Ukrajincev, saj so lekarne posejane zelo na gosto. Vendar ne, nič bolj bolni niso od ostalih narodov, “cveti” le lekarniški posel. Prav tako je ogromno notarjev.
Po mestu(govorim za Lvov) ljudje ne hitijo. Saj, ženske itak ne morejo hitro hodit, velika večina je obutih v vrtoglavo visoke in tanke petke. Fotograf, ki ima fetiš na visoke petke, ima v Ukrajini ogromno dela Jebela, ne vem če nismo najhitreje hodili mi…
Wi fi je prav tako dostopen povsod in ni skrbi za odvisnike od interneta.
Hrana, čeprav je dokaj kalorična(razen boršča), nikoli ni bila mastna. Tisti krompirjevi šnicli niso pustili nič sledu maščobe. Nekje na netu sem zasledila, da še vedno odsvetujejo uživanje gob in gozdnih sadežev(posledice Černobila), so pa gobje solatke in ostale jedi z gobami v vsaki restavraciji. Pa še presneto dobre so! Na vsako jed dajo kislo smetano in v vsako jed koperc. Vse, kar sem poskusila je bilo zelo dobro…razen boršča. Ta pa ni bil nič posebnega in tudi Slavek je enkrat omenil, da ga doma sploh ne kuhajo. Nenormalno očitno je, da brez mikrovalovne pečice javno prehranjevanje v Ukrajini umre. V privat penzionih, malih hotelčkih in samopostrežni restavraciji je piskanje mikrovalovke ušesa parajoče. Še vodo za čaj pogrevajo v njej, ali pa v tistih električnih posodah za vodo. Greš v samopostrežno, vzameš pladenj in poveš ali pokažeš kaja boš jedel. Vse se stehta, dobiš listek s težo in neko kodo, krožnika pa ne. Dekle za pultom ga da pod pult. Hej, dej mi to, si misliš. Stojiš v vrsti, ki ni ravno kratka in malček, preden si na vrsti za plačilo, se krožnik čudežno pojavi v dekletovih rokah. Ga primeš in se svinjko opečeš, hrana je pa še vedno mlačna. Poješ pa vse, brez problema. Zelo dobro in skoraj najceneje se naješ, če kupiš hrano pri uličnih prodajalcih.
Kava je absolutno zanič. Edino ta, ki je na slikci spodaj, je bila kolikor toliko užitna. Iz podeželja prihajajo v mesta in prodajajo zelenjavo in sadje in verjetno jim nihče ne teži, da tega ne smejo počet.
Trgovinice(špecerija)v mestih niso samopostrežne, temeveč klasične, kar je meni zelo všeč. Papirnatih vrečk in embalaže še ne poznajo.
Ljudje niso videt zamorjeni, tečni ali kako drugače nezadovoljni. Nihče ti nič noče, niso vsiljivi. Prednogometnega vzdušja v tem času še ni bilo čutiti.
Jaz bi kakšen teden še ostala…toliko da bi prišla še do Kijeva. S tako družbo, kot smo bili, ne bi bil noben problem potovat. Jap, fajni ste…















Dan gradov in ukrajinski vmesni vtisi
Saj poznaš tisti občutek, ko se ti misli, dogodki in slike dneva zaletavajo eden v drugega? Ne moreš se zbrat, pozabiš kaj si zjutraj jedel in kje si včeraj bil. Vse se zdi, kot da si tu enkrat že bil in zdaj samo obujaš trenutke hoje po znanih ulicah….To se meni dogaja vedno in povsod. Postane mi vse tako.. domače. Mogoče zato, ker me ni strah nove okolice, nepoznanih ljudi? Kakorkoli, zbudili smo se v novo hladno jutro, kar je meni bilo zelo všeč, saj se niti čez dan ni kaj prida ogrelo in v takem vremenu lažje diham. Razmišljam ali so nam za zajtrk ponudili kaj drugega kot zeljno solato. Ha, seveda je bila, pa kockica masla in kockica marmelade, ter umešana jajca. Daleč od tistih, ki jih poznamo doma, vendar za pojest je vse!
Vrnili smo se nazaj k tistemu mogočnemu gradu, se sprehodili čez most do njega in si ga ogledali po dolgem in počez. Notri je tudi muzej, ki mi je bil všeč, saj je razdeljen po obdobjih zgodovine. Malo me je spomnil na našo uto doma, kjer visijo “eksponati” na podoben način kakor v tem muzeju. Tisti, ki poznate našo uto, boste točno vedeli o čem govorim
Ako me spomin ne vara, smo ta dan bili še v Ternopilah, ki ima jezero skoraj v mestu in do katerega je menda šla samo M. Tu smo našli špagete za 60 centov, rižoto iz vrečke in pico iz kartona
Še eni ostanki mogočnega gradu so nas čakali nad naslednjim mestom, ki se kliče Kremenets. V taistem koncu vasi smo potem našli naše prenočišče, v katerem ni kuhinje in smo do večerje šli peš nekaj sto metrov skozi naselje, ki je še vedno videt presneto rusko. Zajtrk je tu bil sploh orgazmično postrežen. V recepciji, ki je prejšnjo noč služila za degustacijo vodke, vinjaka in Svetlaninega sala, ki ga je, mimogrede, sama osolila iz edinega pujsa, ki ga redi, nam je taista Svetlana pripravila mizi za zajtrk. S papirjem je pogrnila mizi, iz sobe sta fanta prinesla dodatna stola, na sedežni namreč nismo imeli vsi prostora, s pomočnico recepcije sta potem prinesli pribor, skodelice s kavo in za vsakega krožnik s tremi blini, prelitimi s kislo smetano in čokolado. Glejte, nihče se ni pritoževal nad takim udobjem, prav zabavno je bilo vse skupaj. Jaz sem pogrešala zeljno solato
Po zajtrku smo nadaljevali pot do Počajiva. Tu je pravoslavni samostan, oziroma lavra, ki je vsa v zlatu…predvsem kupole. Tu je doma denar. No, če ne tu, pa v moskovskem patriarhatu, ki financira obnovo, dograditev lavre in po tri kilometre cest na vsako stran vasi. Lepa cesta, da ti strga gate, ampak le toliko, kolikor sem omenila.
V lavro smo tudi vstopili. Me štiri babuške smo si morale kupiti neke sorte črne predpasnike, ki smo si jih nadele in evo, tu smo bile pa res smešne. Seveda smo si morale dat tudi ruto na glavo, sicer nas vojska! ne bi spustila noter. V notranjosti samostana je grob nekega svetega moža, katerega ime sem pozabila in verjamem, da mi ne bo zameril. Ljudje potrpežljivo čakajo v dooolgi vrsti, da pridejo do njega, prižigajo sveče in se dotikajo ikon. Zame je bil to za letos in drugo leto skupaj, višek vstopa v cerkev. Katerokoli. Vmes je ena fotka, kjer smo v kolažu vse prisotne potovalke
Na koncu koncev so mi v tej vasi prodali najbolj suho štručko kruha, kar sem jih kje kupila in jo kasneje sem jo pustila na mizi v samopostrežni restavraciji za (upam) kakšnega pujsa.
Od tu smo po nekaj kilometrih zavili še h gradu Olesko, ki pa je žal bil ravno ta dan zaprt, ker si je ukrajinska uniformiranost izmislila nek dogodek tu notri. Videt je bil pa wauu.
Ostalo je samo še par deset kilometrov vožnje do konca ukrajinske mini pentlje. O tem pa v še eni objavi.
ena o šnopsu
Objavil M&M v direkt v srce, dopust dne 02/07/2011
a je slučajno gledal kdo ribo na oko? tisti del, kjer Lara podturi Gačanoviću neko vino in ga kot hudega (ne)poznavalca vin osmeši pred vsemi, ki smo to oddajo videli…tudi če niste gledali, niste nič zamudili…
a ste slučajno koga namenoma ali nenamenoma postavili na trda tla, in mu dokazali da nima pojma o pojmu kaj pije?!
zadnjič sem naredila melisin sirup in žajbljevo limonino žganje. in pridna jaz, ju nesem poskusit osebi G(greh se pove, grešnik pač ne, zato naj bo G!) lepo povem kaj je v kateri steklenici, da naj bo sirup v hladilniku, žganje ni potrebno da je na hladnem. okej, z osebo G poskusiva žajbelj, se strinjava da je dobro, lep pozdrav do naslednjič.
naslednjič je včeraj, ko že rahlo domača smem pogledat tudi v hladilnik. vidim, da je steklenička s sirupom “načeta”, steklenička z žganjem pač ne. vesela na glas ugotovim, da je dober sirup, a ne?! kakšen sirup? melisin.?? ne, to je tvoje žganje. ne, to je sirup. ne ne, sirup je v drugi steklenici. wtf??a sem nora js, al ti!! povoham in za ziher tudi poskusim. ja pismo rosno, tole imaš ti za šnops? dej poskus tule in zdaj. ja a ni to šnops? omg. nalijem v šilce še “the” šnops in oseba G nemočno prizna poraz.
barvi obeh pijač sta skooooraj identični, okus pa….ah, pa kdo bi o okusih
rekli ste