Arhiv za kategorijo direkt v srce

O zimskih razmerah in mletih pistacijah

Nujno rabim (bolj prav se sliši rabila sem jih) mlete pistacije…Zjutraj, pred službo zavijem v showerjevo trgovino v mestu. Ni planetna, je pa kolikor toliko še kr založena. Ali pa tudi ne…je kolegica šla iskat aceton, pa ga nimajo. No, da se vrnem v moje jutro, ki sem ga začela z delnim pešačenjem do službe, ker sem se ustrašila poledenele ceste in tistega rahlega klančka v podvozu. Je**at ga, za zimske razmere, kljub zimski opremi, sem kar malo zajca, pa se raje sama izločim iz prometa. No, o opremi me ne spraševat, ker v avtu nimam strgalke za led.

Kaj sploh hočem povedat? Ja, mlete pistacije. Neslane in poudarjam še enkrat, mlete. V trgovini se mi ne da iskat po policah, pa vprašam trgovko, če imajo te mlete pistacije. Spusti vse iz rok in z široko odprtimi očmi s vprašajem na koncu ponovi za menoj. Mleetee pistacije? Aha ji prikimam. Nee, mletih pa nimamo.

Počakam da je ura devet in začnejo delat v trgovskih centrih. Tistih treh, ki jih Celje premore. Ne, saj ne mislim, da jih je premalo…Začnem pri najljubšem sosedu. Iz informacij me takoj preveže na oddelek. Žal, ne, nimamo mletih.

Povprašam pri varčevalskem centru, zvoni dolgo, vežejo zopet na oddelek in trgovka je tekla čisto na drugi konec trgovine in pritekla nazaj do telefona in mi veselo povedala, da nimajo mletih pistacij.

Torej, ostane mi že od jutra omenjeni planetarni tuš. Sem že hotela odložit slušalko, ko je zadnji trenutek nekdo z malo jeze rekel prosim. Jaz ponavljam vprašanje, oni na drugi strani ponovi odgovor nimamo mletih.

Da sem prihranila moj čas in dobro voljo, sem to preverjala po telefonu. Ko že o tem…na treh spletnih straneh sem se skoraj ubila, preden sem našla telefonske številke.

Tolk o tem koliko izbire imam/o v Celju. Tko da…če imate kje drugje na trgovskih policah mlete pistacije, mi sporočite.

In zakaj rabim mlete pistacije? Namesto mletih mandljev sem jih želela uporabit. Za makrone. Tiste, ki sem jih pred desetimi minutami dala v pečico in aaaaaaaaaa neee, razpokali so. A čem ponovit vajo?!

kakorkoli…makroni dobijo novo objavo, sicer bo v eni sami preveč neuspeha.

ps: imam občutek, da bi bilo bolje sprejet drug izziv.

  • Share/Bookmark

,

8 komentarjev

505

sa crtom ali naj še vztrajam?

Niso bili ravno prvi bonboni, ki sem jih zapisala v zgodnje spomine. Pred njimi so se mi doživotno zamerili neki prav tako trdi, polnjeni z medeno filo… Na papirčku, v katerega so bili zaviti, je bila narisana čebelica. Bljek, od njih sem bruhala in še dandanes me že sam pogled na med, opomni na slabost.

Ni šlo brez kikijev, pa bronhijev, pa mentolovih, pa žele zelenih žabic, ne spomnim se ta tretunek kakšni vse so še bili. Ampak prav živo se še pa spomnim trgovine v sosednjem selu, naše pač ni imelo trgovine, kjer so vse še prav lepo tehtale trgovke. mja, nisem več stara dvajset. Med drugim so tudi bonboni bili v tistih steklenih posodah, da so ja prav vabili otroške poglede in verjamem, da je bilo tudi kakšno dete, ki jih je samo gledalo.

Kdaj so mi tile cukri s črtico prišli prvič v roke res ne vem. Vem pa, kdaj so zadnjič. Včeraj, ko sem jih komaj našla pri tabolš sosedu. Pa ni vaški. Ha, ampak v tejle vrečki ni bilo niti enega belega bonbončka…tiste imam najraje :)

Tiste stare pločevinaste škatle….se spomnite? Jaz se je ne ravno, le iz fotografij vem da je bila. Bo treba na boljšjaku  spet pogledat..Na, zdaj sem se spomnila še unih bazooka žvečilk in verjetno bi se dalo naštevat še kar nekaj vrstic.

Ampak da bo v stilu z vzdevkom, ne gre brez tehle spodaj…

  • Share/Bookmark

7 komentarjev

LC

YouTube slika preogleda

danes sem se cel dopoldan spraševala in si odgovorila.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Še ena o dopustu

Pozno popoldne pristaneš s trajektom, se z odprtim vizirjem zapelješ levo in zadihaš in vdihneš. Kaj mi zadiši, ko se peljem po ozki cesti med starogradskimi vinogradi, ki so pod okriljem Unesca, ne morem pokazat..niti kaj zadiši, ko se pripeljem na vrh, kjer se cesta spusti proti zalivu. Zadiši mir. Kako ostalo diši, je dve objavi nazaj. Sem že povedala, da ni trgovine, niti oštarije, da o tušu na peščeni plaži ne govorim? Sem. Ampak plaža ni peščena, dragi moji, mene tam ne morete niti po pomoti srečat.

Peljat se po kruh in mleko(beri stvari, ki jih bomo danes imeli za pod zob…) je skoraj nujno, zaboj piva pripelje Ivo(na motorju je mal težko prevažat zaboj) in to je to. Od umetnega paradajžnika mi je želodec skoraj preperel, smokve bi lahko bile bolj zrele, domača jajčka in domače oljčno olje, pa domače vino je pa za pozdravit. In tega ne zmanjka nikoli. Mogoče je mal čuden prvi dan, ko nimaš nič v hladilniku in omari, ampak važno je, da imaš dve majici, ki jih po potrebi opereš, srajco z dolgimi rokavi, da te sonce ne ožge, dolge lanene hlače, da nisi na motorju ravno gol od pasu navzdol in potem se že skoraj konča.

Letos so bili sosedje nad glavo gosti  iz Italije.  Prišli smo isti dan in vračali smo se isti dan. Prvi dan, preden sem ugasnila motor, je Italijan iz zgornje terase skoraj padel na dvorišče, ko je jaz bi rekla, klical mamo domov in ji povedal da je Ducati na dvorišču. In ne vem če je ne bi klical tudi tisto zgodnje jutro, ko sem za v Vrbosko obula krokse(!!!) za na motor. omg, ma sem se sekirala minuto zarad tega, ker sem v ogledalu videla, da jih ima tudi tip na motorju za mano :P Aja, no, po moje bi Italijan padel v nezavest. Sicer jih pa v štirinajstih dneh ni bilo videt, niti slišat za dve uri skupaj.

Plaža, kot rečeno, ni plaža. Je pač obala, ki ni za vsakega. V petih dneh sploh nisem videla kdo kaj od kod zakaj kakšni so ljudje(btw…nikoli ni bili več kot deset ljudi naenkrat v vodi v celem zalivu) okoli. Namreč, v petih dneh sem prebrala dve knjigi, ena je sploh bravo bravisimo(Električna zadrga) , druga je pač lahko poletno branje, namesto filma o iskanju izgubljenega zaklada. Ampak ok.

No, po petih dneh pa opazim francosko trigeneracijsko družino. Starejši par pride z vnukoma na skale, potem enkrat oče od otrok in potem enkrat še mama. Starejša dva oborožena s tistimi penastimi raznobarvnimi cevmi za vodo(kako nova moda al kaj?), zložljivimi kamp stoli, gospa z zapestnicami od zapestja do komolca s toaletno torbico, ki vsebuje šminko in mažo za sončenje. Deklica v roza krilcu, roza majčki, čopki v figice zviti nad ušesi, roza kroksi in roza rokavčki. Opazim novo modo francoskih otrok. Plavanje v krilcu. Fantič caplja tam zadaj nekje in se zaigra v senci med kamenjem za našimi hrbti. Pride oče, gre v vodo, pride mama z najbolj hudimi joški vseh štirinajstih dni in nekako po pol ure se vsi sprašujejo kje je mali. Kot da pol ure ni njihov. En dogodek pač v sicer dokaj mirnem vsakdanu.

Do zdaj nisem vedela, kako se pripravijo telečja rebra s krompirjem izpod peke. Zdaj seveda vem. Povabljen si na kosilo k Ivotu in Meri, se vsedeš za mizo pod senco iz trte s pogledom na zaliv, zmažeš ovčji sir z olivcem in bevando ali dve, mogoče tri….Potem pa padeš okoli, ko dobiš na mizo pečenje. To je vse kar vem o vsej pripravi.

In tako sem se zapasla med lavandinimi grmi, po hribih nabirala origano, rožmarin sem si hkm…sposodila. Zaradi hudo okrnjenega prostora za prtljago, ker je bilo treba še odpeljati tri polne steklenice olja in vina , ki jih na poti dol ni bilo, sem zeliščno začimbarsko bero skrčila tudi na minimum.

Ostali so mi še danes in trije dnevi dopusta. Lahko bi počela že kaj pametnega vendar!

  • Share/Bookmark

4 komentarjev

Modro

Moj dopust je sila enostaven, za marsikoga dolgočasen za znoret. Meni je kul.

Modro je ostati moder ob vsaki situaciji.

  • Share/Bookmark

4 komentarjev

Kako mi zadiši(š)

Vse to in še več diši hkrati. Vedno znova enako in drugače.

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

Dežuje

Nič nimam proti, če vsak teden enkrat pride dež. Brez odvečnih treskanj in bliskanja. Ker me je strah, sploh če sem sama doma. Lepo lagano. Sicer zrak pred dežjem ni bil nič prijazen, dalo se pa je odpreti vsa okna in vrata in je nastal le mali durhcug, ampak zdej pa mirno dežuje…

Zaradi strahu ne bom nikoli ujela strele s fotičem. Tko. Razen….kaj pa vem…nč.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Ko najdeš del, ki ti manjka

Pred časom me je nek trenutek spomnil na igračo, ki sem jo dobila okrog petega leta. Če se prav spomnim, mi jo je na neki stojnici kupil stric. Verjetno je bila sončna nedelja, jaz pa z debelim čopom dolgih las. Preprosta kartonasta zadeva v obliki tulca. Mogoče se mi samo zdi, ali pa je res bila pobarvana temno modro, z luknjico na spodnji strani. Skozi njo so se pokazale čudoviti barvni vzorci, ki so se spreminjali, če si tulec premaknil…Kalejdoskop.

Zanimalo me je kako je sestavljen v notranjosti in to sem kasneje izvedela, ko sem ga pozabila v travi in ga je zalil dež. Karton je razpadel, stekelca so popadala ven in tako je bilo konec zabave in radovednosti.

Kalejdoskop je ostal pozabljen, dokler se ni začel pojavljati v raznih besednih zvezah in do zdaj, ko mi je “tisto nekaj” sporočilo v moje možgane, da bi ga zopet imela. Spraševala sem, če še kdo slučajno ima doma kakšen star primerek (priznam, takšnega bi bila še najbolj vesela), na internetu sem našla eno podjetje, ki jih izdeluje, na Poljskem je pa, kakor je videt, to precej prodajan artikel.

Potem mi je v glavo šinilo da je čas, da spremenim naslov svojega bloga in edino sprejemljivo se mi je zdelo, da ga poimenujem kalejdoskop. Iz enostavnega razloga, ker je mala mešanica vsega. Spremenljiv, čeprav ima neko vijugasto črto, po kateri ga peljem. Zaenkrat še.

Želja po lastništvu pravega kalejdoskopa je s tem postala še večja in ker verjamem v nenapovedane trenutke, ga nisem naročila pri zgoraj omenjeni izdelovalki. Pot me je peljala na Boromejske otoke in v enem prisrčnem bookshopu zagledam na polici ob oknu kalejdoskope. Razveselila sem se kot otrok! Veselje do ušes. Zdaj ga imam.

Takšna je pa videt notranjost :-)

Spodnje je prekopirano iz spletne strani izdelovalke….

Nekaj magičnega se zgodi v trenutku, ko pogledamo v kalejdoskop: barve prevzamejo vidno polje, simetrične podobe vzbudijo občutek, da gledamo nekaj popolnega, bogati vzorci se spreminjajo v vedno nove kombinacije…Podoba, ki jo vidimo, je na nek način iluzija, pomnožen odsev majhnega vzorca realnih kamenčkov, in ta podoba se iz trenutka v trenutek spreminja, nikoli več ne bomo ugledali popolnoma enake slike…    Lahko potegnem tudi metaforično vzporednico z našim dojemanjem sveta: tudi tu je vedno spreminjajoča se slika sveta le z majhnim delom zasidrana v objektivni realnosti, večino podobe ustvarjajo odsevi, predpostavke, pričakovanja…In čeprav se okoliščine naših življenj ne spreminjajo tako hitro, se vsak dan sestavijo v neponovljivo in neulovljivo celoto, ki jo zares užijemo le tako, da se potopimo v ta dan, trenutek, podobo, ki jo imamo pred sabo… … … misli lahko razpletam v nedogled, a ob sliki v kalejdoskopu na srečo misli potihnejo in se nekam potuhnejo; morebitne povezave z življenjem in minljivostjo le-tega, s popolnostjo, harmonijo, lepoto ali še s čim se spletejo kvečjemu intuitivno, kot postranska dejavnost ob opazovanju vzorcev, barv in oblik.

In seveda lahko na vse to marsikdo zamahne z roko in ob pogledu na kalejdoskop že od daleč presodi, da gre zgolj za otroško igračo. Pa vendar se ob pogledu v kalejdoskop zgodi nekaj magičnega…

Kalejdoskop je leta 1816 prvi sestavil škotski filozof in naravoslovec Sir David Brewster, ki se je med drugim intenzivno ukvarjal tudi z raziskovanjem zakonitosti svetlobe. Ime »kalejdoskop« je skovano iz starogrških besed: kalos (lepe) eidos (slike) skopein (gledati). V svoji osnovni različici je kalejdoskop optična naprava, s katero lahko preko sistema zrcal ali leč, ki pomnožujejo slike vzorcev pisanih drobcev, opazujemo simetrične podobe. Za sestavo kalejdoskopa so bili od iznajdbe uporabljeni že najrazličnejši principi – od odboja polarizirane svetlobe med zrcali in ustvarjanja barv z analizatorjem, do pretakanja tekočin z barvnimi delci v cevkah, ki jih odslikavajo zrcala. Kalejdoskop je hitro zaslovel in ima še danes status priljubljene igrače in v razkošnejših verzijah tudi zbirateljskega predmeta, za katerega so resni zbiratelji zaradi dragocenih materialov in natančnega dela pripravljeni odšteti astronomske vsote.

Zaradi občutljivih sestavnih delov (steklo, zrcala, poldragi kamenčki in koralde) je treba s kalejdoskopom ravnati previdno. Najlepše kalejdoskopske slike lahko opazujemo, če si zagotovimo dovolj močan vir razpršene naravne svetlobe in držimo kalejdoskop navpično (navzgor ali navzdol), da se vzorec razporedi čez celo vidno polje. Ne glede na to, ali je kalejdoskop optični ali filozofski pripomoček – naj bo v veselje in navdih.

 

 

  • Share/Bookmark

6 komentarjev

Ena mala nezgoda

Upam da je res samo mala. Namreč, ob vsem navdušenju spremembe naslova bloga, sem spregledala, ali pa je bilo krivo čaranje palčkov, da mi ves arhiv fotk ostaja tam nekje… Ampak jaz še vedno verjamem v fante na blogosu, da bodo rešili kar se rešiti da….šmrk…šmrk

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

O luni

Hektoliter metinega čaja na čemaževo juho v celem dnevu ni dobro del na moje telo. Ne vem koga naj krivim za spanje s široko odprtimi očmi. Tu je bila še namreč luna, ki je sekala skozi okno. Tu je bilo še pripovedovanje  bolne prijateljice.

 

Ne, s široko odprtimi očmi ne morem spat. Kot da me je strah nečesa, kar ne poznam, kar sem videla in slišala. Neugodno je, ko ne  moreš vprašat.

Cel večer se mi je še enkrat odvijal v mislih, čeprav nisem hotela. Bolj ko sem zapirala veke, bolj mi jih je nekaj vleklo narazen. Če sem glavo obrnila proti oknu, sva se z luno gledali iz oči v oči. Kako je ne maram takšne! Bolj prijazna je, če se opazujeva zunaj hiše. Odžrla mi je miren spanec, prinesla je moro (spet) v mojo glavo.   

  • Share/Bookmark

4 komentarjev