Arhiv za kategorijo direkt v srce

šment

 lani februarja, ko se je granitno zataknilo v grlu in očesu, sem omenjala obreske.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

o dopustu po svoje

 

Petek, prvi dan po koncu indijanskega poletja, ki sem ga ujela za rep. Ura je štiri popoldan, zunaj dežuje, veter lomi veje borovcev v parku. Valovi butajo ob beton, da je doneči glas slišati do gor. Od dopoldneva, (bilo mi je še pošteno vroče), ko sem v mestu spila zadnji kapučino na otoku, pa do zdaj, se je presneto ohladilo. Nič kaj prijetno ni zunaj, boljše bi bilo kje ob zakurjenem kaminu. Temperatura je že padla toliko, da bi me živi ogenj zdajle najbolj pogrel. Časa do večerje imam na pretek, voljo za sprehod po tipkovnici pa tudi…

Saj ne vem kje in kako naj začnem. Mogoče tisti dan, ko mi je v glavo šinila misel, da bi bilo dobro it majčken na dopust. Vreme je v septembru tako ali tako bilo prelepo in vse je kazalo, da bo vsaj začetek oktobra podoben. Poznate tisto, ko vam nekaj govori, da pojdite? Ko ni važno kam, le rit je treba odlepit. 

Naključij ni, vse se zgodi z razlogom. Konec debate, tako je. Najraje bi napisala samo številko strani v sobotni prilogi Dela in rekla preberi si in vse ti bo jasno. Ker pa vem, da bo malo težko še  najti izvod neiznajdljivim, sem primorana prepisat kakšen odstavek. Veliko bolje zveni in sama  bi porabila preveč časa, da bi ga oblikovala tako razumljivo. Za tiste seveda, ki me ne razumejo in se sprašujejo kako lahko.

Irena Štaudohar je napisala tako všečen prispevek Sami v sebi, da nisem mogla mimo njega in prišel je ravno v pravem času….Še pred mojim letnim dopustom sem se igrala z mislijo, da ga tokrat preživim drugače. Dopust seveda. Kot da sem klicala dogodek, ki bo spremenil vsakoletno počitnikovanje, sem ga res preživela drugače. Še enkrat in vedno znova in znova sem hvaležna za tiste kuharske »podvige« v  meni zelo ljubem prostoru in času.

Ne verjamem več  v pravljice  in edina možna polnitev baterij je ta, da grem za vonjem soli v zraku, borovcev po možnosti in ne glede na vreme, sem sprejela odločitev grem. Vseeno kam in kdaj, tudi v burjo in dež. Pokazala se je znana destinacija še iz časov, ko smo zdravili astmo. Plačala, šla in prišla. Na Lošinj.  V prvi minuti sem ugotovila, da je vse isto kot pred desetimi leti. Sami znani obrazi, ki so  ostali prijazni do zdaj.

V hotelski trgovinici sem kupila časopis, in kot že nekaj časa, sem tudi tokrat najprej pogledala Sobotno prilogo. Vedno je zanimiva in bereš jo lahko cel teden ali več, ker nič ne zastara. Prej omenjen članek meni ni prinesel nič novega, narisal mi je pa nasmeh na obraz. Torej, dragi moji…takole piše IŠ:

Ko smo skupaj z ljudmi, pravijo znanstveniki, delamo več stvari hkrati in smo hote ali nehote osredotočeni na razmišljanje ali dejanja drugih. Kadar smo sami, pa pustimo da naše misli prosto letijo, gredo po svoje in lažje se osredotočamo na refleksijo lastnih misli. Nekako bolj smo v sebi.

Naši spomini na to, kar smo izkusili, ko smo bili sami, trajajo dlje in so bolj natančni kot takrat, kadar nekaj doživimo skupaj z drugimi. Če smo sami, namreč bolje opazujemo in smo pozorni na več stvari….
In še zadnji odstavek omenjenega članka:

Popolna sreča, oceansko občutje harmonije med notranjim in zunanjim svetom, se zgodi le nekaterim in le včasih. Človek ves čas išče srečo, ki je zasnovana tako, da se mu ves čas izmika; a vendar, pravi Storr, so najsrečnejši tisti, ki so sposobni obojega – intenzivnih čustev z ljudmi in uživanja v samoti.

 

 Če koga od pri/zadetih zanima celoten članek, ki je mimogrede, vreden branja, ga dobi pri meni.

 Knjiga, ki sem jo vzela s sabo, je nekaj dni ostala nedotaknjena, imela sem jo za pod glavo, na, za mojo hrbtenico idealnem betonu. V primerjavi s posteljo, je trdota betona bila pravi balzam. Pravo razkošje se mi je zdelo, da sem si lahko vzela vrček  prav na rob stopnic, noge namočila v vodo in pila pivo. Bojda s pivom nisi nikoli sam.  Tiste čudne poglede maloštevilnih mimoidočih sem izza sončnih očal seveda opazila in jih v naslednjem trenutku tudi pozabila. Ni mi mar.

Modro nebo, voda enake barve, zeleni borovci, sol v kristalčkih na stopničkah, mir, večni veter, ki pihlja že od nekdaj…to je to, kar sem želela. Dobila sem tudi močan veter, ki je ravno tako bil v seznamu želja.

Knjigo, ki mi je bila, kot že rečeno, nekaj časa za podpiranje glave, sem končno le vzela v roke, da jo začnem brat. Namenoma jemljem na dopust ekstremno zajetne knjige. Lotevam se jih tik pred koncem dopusta, ker sem potem, ko jo preberem, žalostna. Žalostna zato, ker jaz bi brala kakšni reč v nedogled, brez konca. In vedno si pustim nekaj poglavij ali strani za čisto čisto zadnji dan. S sabo pa res ne jemljem ničesar, kar bi zahtevalo sto procentno zbranost, tudi če mi misli kam odplavajo in kljub temu berem, ničesar pomembnega ne zamudim. Take zgodbice so precej predvidljive.

Ribarnica v mestu je pa zgodba zase. Najprej zato, ker sem naletela na akvaplaning in skoraj pogrnila po zribanih kamnitih ploščicah. Iz rok mi je padel Jutarnji list in Dnevnik. Običajno na dopustu vedno kupujem oba časopisa, nekako mi je prišlo v kri, da vem kaj se kje dogaja. Oba izvoda časopisa sem lahko samo še mirno vrgla v smeti. Drugo pa, toliko svežih rib, mehkužcev in morskega življa iz morja okoli, nisem videla še nikoli. V poletnih mesecih je ulov sicer manjši, tole, kar pa se je tukaj videlo, je pa čisto neka druga zgodba. Pred leti je en pristen domoljub (sicer dvomim v njegove korenine Dalmacije) na ves glas očital, da v Jadranskem morju ni rib, ker jih Slovenci vse polovimo. Wtf, bi človek rekel. Kakorkoli, rib je toliko, da iz vode skačejo.

Odkrila sem lokalček, ki je le tri korake čez ulico, ki meji na promenadni glavni trg, kjer je bil kapučino najboljši in ne nazadnje tudi najcenejši. Tiste tri korake nazaj so hoteli zanj 12 kun, v tem, športno obarvanem, a prijetno urejenem, pa osem. Pivo pa tudi, kakor kdo hoče, tako ga pa ceni. Plavac, ki sem ga pila ob večerji, mi je še vedno všeč….

Nehote ali hote spoznavaš ljudi, s katerimi ti je skupna samo ena stvar. Bivanje v istem hotelu. Par besed spregovoriš tako bolj ali manj iz vljudnosti, pozdrav in greš svojo pot naprej.

Ulice obmorskih mest sem si nekoč zarisala vse podobne. Da so ozke, vzpenjajoče se rahlo v hrib, kamnite, od ene do druge hiše napete vrvi za perilo in take stereotipne reči. Odvisno seveda v katerem mestecu krožiš… Lošinjske me žal niso razveselile. Najprej zato, ker je vsepovsod beton, nato pa groza od groze…če nisi pozoren na tla pod nogami, kaj hitro stopiš na pasje iztrebke. Ja, takle majo. Priznam, pogrešala sem hvarsko vzdušje, njegove uličice, spotikanje ob kamnite plošče, ki štrlijo iz tlaka in drsanje natikačev  po zglajenih ploščah na trgu.

Sicer pa… imela sem se jako fajn.

Še vedno je isti petek, nadaljevala bom v nedeljo, saj vendar moram prilepit kakšno fotko. Za vse tiste, ki ste se prebili čez zgornje brbljanje in niste nobene videli na fejsu.

…mah, pa je minil cel teden, preden sem se lotila tegale zaključka…

ps: če nisem zgoraj povedala, povem zdaj…voda je bila noro fajna!

  • Share/Bookmark

, ,

2 komentarjev

Jesen je lepa

sploh, če ti uspe ostati  na obeh kolesih in ne zbrcaš opel corse (z voznikom vred!). o grdih besedah, ki so vrele izpod čelade pa nočete vedet nič.

 

 

..

  • Share/Bookmark

5 komentarjev

enga mešanga prosim

Ne vem kako je v vaših krajih, v naših ga (menda) točijo samo pri “bureku”. Aja, v Evropi imajo, vsaj po reklami sodeč, najboljši točen sladoled v mestu. Moram preverit  pri bureku, ker tale pri evropi se mi zdi da je preveč novodoben :)

Tegale sem našla v  Kumrovcu, natočenega še iz tiste stare mašine (ni bila videt pretirano nova).  Z okusom izpred sto godina, mešan..vanilija in jagoda.

In od vseh 260 prevoženih kilometrov je to tudi edina fotka.

sladoled

  • Share/Bookmark

,

6 komentarjev

o kruhu

tole objavo copram že skoraj teden dni, ekola, danes je pečena.

Do kam mi seže spomin na kruh? Najdlje do tam, ko me je oče, majhnega dekliča, nesel štuparamo v haloške hribe, do njegovega doma. In naj povem še to, da je tiste čase do Žetal bilo nemogoče priti z avtobusom, avta še nismo imeli, vlak je pripeljal v nek kraj, ki mu v tem trenutku ne vem imena. Spomnim se, da sem zmogla samo nekaj sto metrov, potem se je začelo vse skupaj vzpenjat in jasno, pužo je treba nest. verjetno sem rekla, da bom kar obsedela tam, na obcestnem kamnu(a se sploh še spomni kdo teh kamnov!?) dokler se z mamo ne bosta vračala. Običajno smo se spotoma ustavili še v lodnu. Ta izraz sem osvojila šele nekaj let kasneje, ko sem kakšne počitnice preživela v Halozah. V trgovini sta moja dva kupila kavo in še kakšno reč, za nas, tamale.

Že kot otrok sem se veselila tistih njihovih nizkih gibanic, pa krompirjače že za dobro jutro. Ni važno, poletje ali zima, zakurilo se je, pisker na šporhet in krompir vanj. Vse lepo in prav, dokler mi niso ponudili kruha. Seveda sem od doma bila navajena kruha iz trgovine, tu, na kmetih, pa so mi dali poleg domač kruh, črn, zbit, kiselkast. (takšen je moral biti) Ojej, niti nadrobljen v krompirjačo mi ni šel po grlu. Tako so sklenili moji vrli sorodniki, da bodo v bodoče zame priskrbeli kupljen kruh. Prav spomnim se, kako je teta imela spravljenega v eni beli platneni vreči za vrati veže. Tega sem bila neizmerno vesela in vsi so bili srečni, da ne bom umrla od lakote. Razvajenka. Res, ni mi bil všeč tisti kruh. Dosti let kasneje so začeli peči drugačen kruh, zdaj tistega črnega sploh ne poznajo več. Enako dosti let kasneje se mi je včasih kolcnilo po domačem kruhu in ko se spomnim, kako sem se obnašala, me je sram. To je haloški del zgodbe o kruhu.

Pohorski del otroškega videnja kruha je malo lepši. Dosti lepši. Že dišal je drugače, bil je lažji, bolj mehak, skratka bolj dober. Okus in oblika pa se vse od mojega otroštva do danes, nista spremenila.

Doma smo imeli neka obdobja peke kruha. Ne vem s čim so bila pogojena, ampak se nekako niso obnesla. Zdaj občasno deda naredi kakšen čebulni kruh, potresen z ocvirki, ki ima eno veliko pomanjkljivost…takoj ga zmanjka. . Po trgovinah in pekarnah je kruha toliko, da ne veš kaj in kakšnega bi vzel, navsezadnje pa ugotoviš, da je večji del temnih kruhov obarvanih z barvili in tako dalje. Nekaj je o tem pisala že Irena, veliko pa njeni komentatorji :)

En dan v prejšnjem tednu sem se ob pogledu na drobtine odločila! da kruh spečem tudi sama. Takšnega s semeni in dobro moko. Sem upala, da bo mlin v Rečici ob Savinji odprt na večer, ko sem z rumeno strelo kolovratila tam okoli. Ni bil, le kdo na večer kupuje moko. V trgovini sem našla pirino graham moko, mešanico semen in še  konopljina semena. Še prej  sem po spletu iskala kakšne primerne vsebine in napotke in mi je pod prste prišel, meni trenutno najbolj všečen slovenski kulinarični blog.

Seveda sem pogledala tudi na gurmanova priporočila in potem še k čifu kruh in vinastega bloga in izvedla eno srednjo pot, pač po lastnem občutku in spominu. Začela sem s polnozrnatim kruhom, ki sem ga zaradi moje pridobljene previdnosti s soljo, premalo solila.

Če zna in peče kruh toliko ljudi, potem lahko jaz tudi jaz. In če sem zmogla jaz, boš lahko tudi ti. Samo zraven je treba stopit in potem nekako presenečeno ugotoviš, da je kruh pravzaprav najbolj enostavno za naredit.

Kakorkoli, tu je in tu še bo.

pirina moka in semena

trije kruhi, vsak drugačen

prerez

Idejo za dodatek sušenega paradižnika sem povzela iz zgoraj omenjena bloga. Obožujem namreč tak paradajžnik :)

Ta kruh je pošel prej kot takoj. En del sem ga uspela “skrit” in dat v pokušino. Uspešno jo je prestal. Je pa mali N pri tistem polnozrnatem kruhu milo prosil za drugega, ker mu ta ni bil všeč. Ga povsem razumem, saj je odreagiral točno tako kot jaz v njegovih letih. In dobil je drugega, tistega iz trgovine.

kruh s sušenim paradižnikom

drobtinice

par

Sem že povedala, da imam rada ljudi, ki cenijo moje delo, takšno in drugačno, in to tudi povedo? dankešen!

  • Share/Bookmark

, , ,

5 komentarjev

o raviolih in mrazu sredi poletja

ko zapnem, zapnem na polno. tako nekako bi zvenela pripomba, če bi bila izrečena na glas. en čuden gemišt je bil tale vikend, vključno s petkom. oddala sem metulje iz prejšnje objave in počakala celo na obrok po mojem kosilu. ha, metulje sem jedla iz skodelice za belo kavo :)

ne spomnim se nedelje, da bi za kosilo na mizo dala testenine. običajno so krompirji in riži v vseh možnih oblikah po krožnikih. poleg kakšnega kosa mesa. tokrat še naš deda ni imel goveje župe, nekaj ponarejenega smo jedli. niti mesa nismo premogli :)  glede na ohladitev zunaj, bi prižgana pečica prav nič ne škodila. od 12 do 14 črtic je doseglo živo srebro na termometru.

bili so pa dobri. ravioli. z sirovim nadevom. nekaj zbrinca in nekega drugega sira, ki se je posušil do idealne trdote, sem naribala in primešala eno jajce. s tem nadevom sem kasneje z žličko delala kupčke na razvaljan trak testa. pokrila sem ga z drugim in naredila kroge s kozarcem. z vilico sem potlačila robove, da se pri kuhanju ne bi sir pocedil ven. ker me včasih mine potrpljenje, sem kozarec nadomestila kar z nožem in ravioli so bili tudi pravokotni :)   mejčkeno se mi je mudilo, zelo se namreč držim ure nedeljskih kosil.

ko so testenine napolnjene, lahko mirno počakajo, da jih skuhamo. jaz sem, preden sem jih skuhala, pripravila še omako zanje. na vrtu je paradajžnika toliko, da se sprašujem na kakšne načine vse ga bova, poleg kečapa po očetovo, še shranila.  za omako sem na oljčno olje vrgla za žlico šetraja in pest pinjol. ko so zadišale in se obarvale, sem zrezala samo en ogromen in zelo zrel olupljen paradajžnik. posolila in poprala in pustila kuhljati slabih deset minut. slike kako zgleda jed na krožniku nimam. verjemi na besedo, da je bilo dobro. prav na koncu, ko sem elektriko že izklopila, sem dodala še nekaj kock mehkega sira s plesnijo.

okej okej, dost je zdej tega paštastega objavljanja!

nariban zbrinc in jajce

trak rezančnega testa z sirovim nadevom

raviol preden je bil stisnjen ob pult

levo pinjole in šetraj. desno gotova omaka

če se kakšna stvar, ki je bila še včeraj vroča, danes ohladi, kljub ponovnemu ogrevanju ne more doseči tistega prvega, pravega okusa.  in kaj ima to veze z ravioli? nobene! tako kot ne vroča juha, ki je ne moreš pojest direkt iz piskra. pač počakaš, da se malenkost ohladi in jo s previdnostjo nosiš v usta.

 

 

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , ,

4 komentarjev

Namesto razglednice ali Pod mojim nebom

dopust. je to tisti del v letu, ko je dopustno nekaj, kar v času službe ni? :)

takole…trije tedni so čaobaoinleppozdrav. treba je nazaj v službo. razen, če napišem odpoved še nocoj in jo pošljem kar po pošti in potlej čakam kaj se bo zgodilo. a bi me lepo prosili naj pridem delat?! my ass, qurtza bi se kdo sekiral zame, če bi rekla da ne grem več delat. ne ne, bilo bi le preveč odvečnih nesmiselnih vprašanj.

lani bi še ubijala za čisto morje in skale, letos mi je prav idilično fajn brez njega. zakaj? iz leta v leto težje prenašam vročino in kolikor tisto malo spremljam poročila, slišim, da temperature niso moji glavi, koži in srcu prijazne. poleg tega mejčken računaM na jesenski pobeg že kam.  in resnici na ljubo, ljubo pa na njej, ne da se mi več prenašat ponavljajočih se scen in izgube teksta. nemi filmi zaenkrat še ne prihajajo nazaj v modo. edina napaka, ki sem jo v teh tednih naredila, je ta, da nisem šla v knjižnico. običajno pojem kar nekaj knjig med dopusti. mi je pa od Kumerdejeve prišla pod prste Temna snov. med kuhanjem marmelade, ki je mimogrede ni bilo malo, res nisem mogla prebrat več kot dve zgodbi. jebat ga, pač nisem tiste sorte ženske, ki počne več reči hkrati. no, saj mi gre, ampak vsak izgovor je dober. uspela sem celo pogledat tri filme, danskega v Metropolu, jugoslovanskega na pinktv(!) in angleškega na slo1. normalno, ko pretiravam, pretiravam ornk. vse filme sem pogledala v enem dnevu. poleg tega se je zgodila ena lepa deklica, ki sem se je tudi sama zeloo veselila. moja najlubša in edina nečakinja je uspešno opravila maturo. priden deklič, v katerega nisem nikoli podvomila. veliko več je bilo druženja z meni zelo dragimi ljudmi in eni osebi sem posebej hvaležna. ona že ve.

zgodba z verigo se je overižila. motor ima novo, jaz pa od takrat nisem naredila niti kilometra z njim. čez dan je prevroče, zvečer pa brezveze, ker običajno spijem kakšno pivo in mi ne diši vozit se z njim v družbi. pazi to…enkrat mi je celo uspelo vzet sesalec v roke. aha, z lepim se hvali, bo kdo rekel. lej, jaz nisem obremenjena s pretiravanjem in uničevanjem sobotnih dopoldnevov s coto v roki. bojda je to ene vrste frustracija, ki jo nekatere kažejo na način pretiranega čiščenja, nujnega nakupovanja cotk…tisto kao, nekaj sem naredila zase, potem se najdejo še kakšni hujši primeri izživljanja, ki pa jih tule ne bom govorila.

šele zdaj sem opazila(hmmm, ni nujno res) čudno mešanico mojih povezav in se nasmehnila vanje (gl. zgoraj desno) na prvo žogo so nametane skupaj kot hruške in pomaranče. če pa še enkrat pogledaš  in če imaš vsaj malo občutka, hitro ugotoviš, da so na nek način med sabo zelo sorodne in mi točno pašejo.

ja, tole naše štajersko nebo je marsikomu prineslo grozo v obliki toče. nočem in ne želim si, da se iz običajno lepega pogleda v modrino, siplje trdo. štajersko nebo

Sončni vzhod, nič več nič manj, še eno jutro izmed mnogih, vseh bogatih in ubogih, dovolj je le verjeti vanj

YouTube slika preogleda

ja ja, spat sem pa res hodila domov :)

  • Share/Bookmark

1 komentar

o enem drugem motovanju

ali ko ti na šestem ovinku proti Podmeji vrže ketno dou. ampak! ampak do tja je še tristo in nekaj kilometrov.

(velike začetnice sem za silo našla danes, vejice in ostale pritikline si dodajte, meni se ne bo dalo še enkrat brat in popravljat)

ne vem natančno kolikokrat smo iz avta pogledovali dol proti gradu Kostel. vedno je tisto, bomo drugič, pa je bil drugič pa tretjič, in vedno na poti dol ali nazaj. iz morja. ko greš dol, si zjutraj prezgoden, ko greš nazaj proti Štajerski, si prepozen. običajno je tako. če si ne zadaš točno določenega cilja, se ti nameni vedno nekaj odmikajo, delajo obvozi. vmes, med desetimi leti, obnovijo kar nekaj gradov. za razliko, grad Kostel z obnovo stoji že (menda) nekaj let. o občini in gradu lepo piše tukaj. zakaj sem kar preskočila do Kostela? ker je to bil moj namen. ki pa je obstal ob vznožju gradu. sama vasica, ki je pod gradom, je čarobna. majhno majhna, hiške takšne, da bi eno z velikim veseljem posvojila.

ja nč, pejmo od začetka… tule je spet zemljevid poti. no, vem da marsikoga ne zanima, delam jih, ker mi je trenutno pač všeč…:P  jah, itak bi bilo bolj fensišmensiinohinsploh, če bi moji zemljevidi kazali pot okoli Evrope, ali pa vsaj sveta. pride tudi to na vrsto, najprej bomo tole dali skozi. :P

da ne dolgovezim, od Celja do Kostela nisem hotela počakat, kljub temu da me je pošteno na wece. vmes sem enkrat, tam nekje pri Žužemberku, če se prav spomnim, pod čelado na glas preklinjala čez pesek na cesti. no, če bi bil na cesti, bil je normalno da… na ovinku.

kot že rečeno, Kostel je zaprt zaradi obnove.večletne. kaj pa zdaj. vem, da je par kilometrov naprej meja(Petrina) in bencinska in moja rešitev v obliki weceja. tam povprašam strica s Petrola, kam se pride če greš za kažipotom v Osilnico. aham, nikamor drugam kot naravnost v Osilnico, ob Kolpi. kaj pa potem?a je tam konec vsega? ne, potem pa lahko greste čez mejo, pa ob meji nekaj kilometrov in potem nazaj v Slovenijo. pove mi še, da je v Osilnici hotel in da bo tudi bazen kmalu, pa da ne priporoča poti proti Kočevski reki, ker delajo cesto in je makadam. aha, torej za Osilnico pravte, bi blo najboljš. ja. mi pobere še očala in zaželi srečno pot. vse mi je seveda pokazal na zemljevidu, ampak bolj ko sem gledala nanj, manj mi je bilo jasno, kaj je ta Osilnica. po parih kilometrih vožnje ob Kolpi, ob kateri je tu pa tam bil parkiran kakšen avtodom, mi je postajalo jasno da je tu raj za rafting. ohjej, pa dežela Petra Klepca. če bi me še v soboto kdo vprašal kje je dežela pk, bi rekla a sploh imamo tudi to deželo? zdej vem natančno kje je.

na meji pa en mali šok, spet zaradi nevednosti. pride policaj do mene, z odprto dlanjo že čaka na dokumente, med pregledovanjem z nasmehom govori, da je to maloobmejni prehod in da je zanj treba plačat, če želiš na drugo stran. v isti sapi je dodal, da to stane 78 centov. a govorite v centih ali kaki drugi valuti? jeje, 78 centov. ja prav, seveda…a moram to komu še pokazat, ga vprašam, ko mi vrne dokumente in dovolilnico s potrdilom o plačilu. Hrvat bo hotel videt. ourajt. Hrvat poštemplja in čez par kilometrov je že Slovenija. kam pridemo? v kraj, kjer je pol leta zima, pol leta pa mraz. Babno Polje. teta iz bifeja na desni je naredila res najboljši kofe v vasi, bila je pa tudi  naj oseba dneva. sem nekaj slikala tam okoli, pa priropočejo eni motoristi v koloni, ona jim maha naj ustavijo, pa nič od nič. gleda za njimi in ugotovi, da niso Štajerci in da niso za hece. no, kasneje se dva motorja, očitno na meji obrneta in pridejo nazaj ter se tudi ustavijo. teta je vesela, pa še njen vnuk se je malo zatem pripeljal. tudi z motorinom. skratka, fajn druščina.

od tam do Turjaka je šlo po enih hribih in dolinah, do Grosuplja po glavni cesti, do Litije pa zopet nekje počez. Bogenšperk so ravno zaklepali. od Litije do Trbovelj lepo ob Savi, potem se mi je  zopet zahotelo hribov. še sreča bi rekla. tako en šesti ovinek je bil usoden. za verigo na motorju. je zahrustalo in zaropotalo. čez možgane in kosti je šlo. če malo pretiravam, mislila sem, da je mašina na tleh v prafaktorjih. prvi motorist, ki se je pripeljal dol, je počakal, ponudil pomoč, se zapeljal v dolino po ključ, pridrvel nazaj… in ja…pridne roke so verigo namestile nazaj….tako da je šlo do doma po sreči in gumah.

takole je to videt. strokovne besede, kot je, raztegnal jo je ko čigumi, navil jo je prasico, si pa sami prevedite…:)

in nekaj spotoma narejenih fotk …::

grad Kostel

pod nogami gradu

tole hiško bi posvojila

pogled na kostelsko

Babno Polje

Babno Polje

Bogenšperk

skozi ograjo

  • Share/Bookmark

, ,

Brez komentarjev

ena o šnopsu

a je slučajno gledal kdo ribo na oko? tisti del, kjer Lara podturi Gačanoviću neko vino in ga kot hudega (ne)poznavalca vin osmeši pred vsemi, ki smo to oddajo videli…tudi če niste gledali, niste nič zamudili…

a ste slučajno koga namenoma ali nenamenoma postavili na trda tla, in mu dokazali da  nima pojma o pojmu kaj pije?!

zadnjič sem naredila melisin sirup in žajbljevo limonino žganje. in pridna jaz, ju nesem poskusit osebi G(greh se pove, grešnik pač ne, zato naj bo G!) lepo povem kaj je v kateri steklenici, da naj bo sirup v hladilniku, žganje ni potrebno da je na hladnem. okej, z osebo G poskusiva žajbelj, se strinjava da je dobro, lep pozdrav do naslednjič.

naslednjič je včeraj, ko že rahlo domača smem pogledat tudi v hladilnik. vidim, da je steklenička s sirupom “načeta”, steklenička z žganjem pač ne. vesela na glas ugotovim, da je dober sirup, a ne?! kakšen sirup? melisin.?? ne, to je tvoje žganje. ne, to je sirup. ne ne, sirup je v drugi steklenici. wtf??a sem nora js, al ti!! povoham in za ziher tudi poskusim. ja pismo rosno, tole imaš ti za šnops? dej poskus tule in zdaj. ja a ni to šnops? omg. nalijem v šilce še “the” šnops in oseba G nemočno prizna poraz.

barvi obeh pijač sta skooooraj identični, okus pa….ah, pa kdo bi o okusih :)

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev