Če človek pogleda moje zadnje objave, se lahko upravičeno vpraša, če znam še kaj drugega kot kuhat. Nedelja in sobota sta bili tista potepuška varianta. Temperature za moje pojme idealna za motoriranje, sploh če imaš tisti 120 procentni filing. Ta filing je neprecenljiv. Ko vem da gre zelo daleč, ampak ne predaleč. Pa ko spustiš bremzo v glavi za vožnjo navzdol je svet takoj lepši.

Celje-Pavličevo sedlo-Železna kapla-iskanje odprte bencinske v dveh krajih-Železna kapla-Jezerski vrh-Pavličevo sedlo-Celje.

Tale mašina spodaj je ena od tistih, ki se končuje na mat. Bankomat, onimat, tistimat, blablamat…tankomat. Ko že dobesedno na hlape prideš na prvo bencinsko črpalko po skoraj 20 km vožnje, te mine  skoraj vse, ker Avstrijci niso poskrbeli za kakšen prevod(v angleščino) navodil za uporabo tankomata. Pa se od nekod vzame nadvse prijazna mlada koroška Slovenka in pove kako in kaj s tem matom.

Koliko 180 stopinjskih ovinkov je do Jezerskega vrha ne bi vedela. Vem pa da so mi všeč.  Pa ne bi zopet razlagala kakšne hude ceste imajo sosedje, pa kako kar naenkrat vsi vozimo skoraj po omejitvah, pa da je na naši strani največ sfukanih cest ravno okoli Celja. Da so vsak dan večji grebeni po voziščih in tako naprej in nazaj in nikoli konca.

Absolutno priporočam, če ne že vožnje z motorjem, pa obisk v gostišču Prodnik v Ljubnem. Domače, dobro, prijazno in sprejemljive cene. Zmagala je njihova jetrna pašteta in domač kruh z orehi. Jaz si naslednjič naročim samo to dvoje. Sir je bil tudi dober, seveda tudi želodec.

Tisti občutek iz prvega odstavka se ob koncu dneva, ko so konji pod streho, lepo zaokroži s pivom, ki mi ga je deda prinesel prejšnji teden iz Prage.