Arhiv za kategorijo barve zime

o prvih lastovkah na cesti

…ali o drugi februarski vožnji z motorjem.

Oja, tudi na kalejdoskopu še diham….še živim…še sem cela…drugi dan pomladne zime…za včerajšnji dan niti ne vem s koliko toplote je podpihalo sonce. vem pa, da mi je ob kakšnem poletnem jutru ali poznem večeru že bilo hladneje na motorju. vremenska napoved je za SV slovenije rekla, da bo rahlo oblačno, torej bi ne imelo smisla, da gre človek še vzhodneje od svojega oblaka. sezona motoriranja je zopet zgodaj odprta. pred leti sem jo odprla pri 12°, ta vikend pri dobrih 18°. prvič sem nase dala tudi tisti rumen brezrokavnik, ki smo ga dve leti nazaj dobili vsi motoristi od policije. vem, ne mislim, da je to zelo pametno, ker takole na začetku sezone, si marsikateremu zaspanemu vozniku za volanom kot privid na cesti. če ga v oči zbode moja dolga luč, za kar se sploh ne sekiram, ga dodatno še rumena barva zbudi. če ga! kdo bo pazil name, če ne jaz sama??!!

na krumperk ne vodi samo ena cesta. ampak če ne veš, greš pač tam, kjer te kažipot pelje. no, sredi sušnega obdobja najbrž ne bi tega omenjala, ker bi imela motor samo prašen in bi cestni prah odpihnilo že prvo navitje ročice pod desno dlanjo. niti potoki talečega snega med blagovico in ločico pri vranskem niso pomagali pri pranju, le gume so se očistile. tako zapacanega motorja nisem imela še nikoli. škornji in hlače so postali beli na tistih dveh, treh, meni se je zdelo na desetih kilometrih.  kar ni bilo konca. potem sem še gori pri gradu hodila do gležnjev v blatu. ne, ne pritožujem se, počakajte na konec zgodbe…

(vse fotke so narejene s telefonom)

krumperk ima lepo lego. saj, kateri grad pa je nima? takole se zapelješ na dovoz in uzreš karavanke na dlani. med gradom, dvoriščem in kapelo. do še lepših pogledov in razgledov  te ustavi napeta veriga in tablica z oznako #privat#  ah, in potem ne veš a je to dobro ali ni….ma, mi je žal, da nisem videla več.

tam pod lipo mora poleti biti čudovito.  izza taiste lipe sem povprašala dva, ki sta skoraj pritekla gor, kam se pride naprej po cesti, ki je asfaltirana! prijazno sta mi povedala, da je asfalt do doba….in seveda naprej….aha….ja, no, tudi prav… :)

odneslo me je še na brdo pri lukovici, kjer sem naredila še nekaj fotkic. srečali smo se z eno gospo in psom. psičkom pravzaprav.  potem zopet  na drugo stran čez imovico in  gradišče proti gradiškemu jezeru in v lukovico in lepo nazaj proti celju.

še danes sem jezna. odličen dan mi je pokvarila oštarija v šempetru. še preden je natakar, (ki se je s sodelavcem ob najinem vstopu v lokal, spogledal češ….ej, pozabila sva dat listek na vrata motoristom vstop skoraj prepovedan)….prinesel jedilni list, sem vedela, da bom šla lačna ven.  je jebat ga, že res da je nismo najbolj lepi, ko pridemo iz ceste, znamo se pa obnašat za mizo in vemo kaj dobro in vso pravico ima vsak povedat, če mu kaj ni dobro in seveda, da je dobro. kadar me trenutek ulovi v takšni situaciji, znam biti rahlo nesramna tudi jaz. pride natakar in od daleč vpraša če je bilo preveč in če je dobro, ker je na krožniku več kot pol ostalo. ga vprašam, če bi lahko spoznala tistega, ki pri njih panira mocareline kroglice. aaa, neee. kje pa, mi to vse kupimo zamrznjeno. kje pa kupite, da bom vedela česa ne smem nikoli kupit? nadaljujem. to res ne vem, ampak vse kupujemo….ne me jezit še bolj!

ampak ja, dan je potem lepo zaokrožil robi kranjec, ko je pri 244 metrih postal svetovni prvak.

tretji zavihek je še vedno aktualen za tiste, ki morda mislite, da ne kuham več.

pa lep pozdrav :)

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Ena iz Logarske

Da ne bo čisto sam tale blog…

Logarska dolina je, kot sem že večkrat povedala, meni eden lepših delov naše Slovenije. Eno napako ima, malenkost predaleč je za enega samega pohodnika. 160 km naredit za nekaj ur hoje…hm, ni neke računice. Je pa mir. Prvi občutek je bil, da dolina spi. Avto sem pustila pri penzionu Na razpotju, od tam pa po zasneženi cesti peške naprej. Družbo mi je delal tale lepotec na sliki spodaj. Če sem slučajno šla prepočasi, je pritekel k meni in se obnašal kot da mi hoče dat roko v gobec in me peljat naprej :)

In ker je gazi po cesti proti slapu zmanjkalo in ker jaz nespametna buča nisem pomislila na palice, sem po pametnem pogovarjanju same s sabo, prišla do zaključka, da je bolje, da se obrnem in ne preizkušam pomanjkanja kondicije.

Glede na to da sem bila dokaj zgodnja, sta me prehitela tale dva, nazaj grede pa sem srečala enih deset ljudi

Naslednji vikend bi ponovila…

  • Share/Bookmark

,

11 komentarjev

Pri Suzani na planini

Se mi zdi, da moram povedat, sicer lahko dobim golšo :)

Bil je pač navaden dan, trinajsti v tem letu, ko smo naredili en tak mini mini izletčič. V Logarsko smo morali it obrnit, ker je ob pol dveh bilo naročeno kosilo v hribih. Zakaj obrnit? Ker smo od doma šli že ob devetih :) Najprej na kofe, pa mal po Gornjem gradu, pa v Robanov kot pogledat, če je še vse po starem. Pa se mi zdi, da ni…neka cesta al nekaj takega se dela. Pa kot rečeno, pri “vhodu” v Logarsko smo naredili krog in nazaj v Luče. Od tam pa gor, gor, gor v Krnico. Na kmečki turizem, na kosilo, kot že povedano. Na 750 m nad morjem je ta kmetija. Pri Robnikovih se reče….

Najprej mal slikc, potem pa še kaj povem…

Skratka, v Lučah se pri eni lesni firmi zavije levo čez most in potlej desno in dokler ne prideš(pripelješ) do tam, kamor naprej ne moreš, si na cilju. Pri najbolj prijazni in prisrčni gospodinji. Pa saj so verjetno vse take. No, morale bi biti. Tale naša Suzana je že taka. Mlada, polna energije, domača. Kakršna je tudi njihova hiša, kamor se z malo domišljije z lahkoto preseliš.

In pripravila nam je:

-govejo juho z rezanci

-goro svetovno dobre mešane solate, zabeljeno z bučnim oljem in domačim kisom

-pladenj, na katerem se je bohotila kuhana prekajena krača, krompir v pečici pečen(presneto dober!) in najbolj dobri, na žaru pečeni telečji zrezki

ni še konec..

-domače štruklje in brusnično marmelado(ni fotke)

-telečje zrezke v omaki z rozinami(ni fotke)

-kislo smetano s svežim česnom

še vedno ni konec…

-zabeljen stročji fižol in drobljeno klobaso. Drobljena klobasa je na pogled enaka krvavicam. Na pogled. Polnjena je z jetrci! Nič krvi, nič kaše… Meni osebno je bila ta drobljena klobasa neizmerno dobra, ker imam rada domačo jetrno pašteto in nimam niti pomislekov s krvavicami.

-nafehtala  sem še kruh

-za konec pa je Suzana na mizo prinesla še doma narejeno torto in nas radovedno gledala in spraševala, če vemo kakšna je. Bolj ko smo okušali, manj smo okusili, in po nekaj minutnem naštevanju sadja, smo morali preit na zelenjavo in smo se predali. Fižolova torta. Tako. Spet ni fotke.

Kaj naj rečem? Priporočam vsem, ki jim domače nekaj pomeni, ki niso obremenjeni s po pet zvezdic pripravljeno mizo, poštirkanimi kelnerji in poker face pogledi.

Narava okoli je pa tako ali tako poglavje zase. Pa če se vse to združi v en lep izlet, ali pa celo mini dopust…kaj češ lepšga?! Pejte gor, se splača…

pa še domač muc in pogled iz dvorišča:

ps: za kosilo se je treba naročiti vnaprej…če kdo želi kontakt, naj pove ali pa enostavno pogugla…

  • Share/Bookmark

, , , ,

4 komentarjev

Ena iz gradu

Če se od teh klopi odločiš zakorakat malo više, pa pogledaš levo, desno in naravnost, vidiš tole in še več…

  • Share/Bookmark

, ,

Brez komentarjev

Ena klop

in toliko besed….

tam nekje pod gradom

  • Share/Bookmark

5 komentarjev

Zima na Kozjanskem

Če grem iz Celja v Kozje na kavo ob tako lepem vremenu, mi je še zima všeč.

  • Share/Bookmark

, , ,

3 komentarjev

Celjske luči

Zaenkrat toliko…

  • Share/Bookmark

, , ,

5 komentarjev

Žovneško

  • Share/Bookmark

, ,

3 komentarjev

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Čez mejo

Odpiram sezono kategorije “se potepaM“… ne samo do Šmartinskega jezera :)

O dvorcu piše na njihovi spletni strani. Jaz pa dodajam fotke.  Trakoščan s svojo okolico:

  • Share/Bookmark

, , ,

2 komentarjev