Arhiv za kategorijo barve pomladi

Še ena solata

…tole imam med osnutki in da si shranim v pisni spomin letošnje šparglje, bo čez par minut na voljo vse…

Šopek zelenih špargljev sem, po vsem znanih navodilih, skuhala v pokončnem stanju. Ne do povsem v trdo so se skuhala tudi jajčka, tista tadomača,  iz gorenjskih koncev. Oboje, šparglje in jajčka sem pustila, da se ohladijo in jih kasneje narezala.

Žličko vloženih kaper sem pod tekočo vodo dobro sprala in jih na pikici oljčnega olja ocvrla.

Za preliv sem stisnila pol limone, dodala dve žlici oljčnega olja in par kapljic glassa balsamice, pa da nisem stran vrgla drobnjaka, sem še tega dodala. Premešan preliv sem polila po špargljih, jajčkah in čez vrgla še tistih pet kaper.

  • Share/Bookmark

, , , , ,

4 komentarjev

Ko mak odcveti

Ko nehaš gledat na cesto pred sabo, se skorajda vležeš na njivo in to je to….

  • Share/Bookmark

,

6 komentarjev

….

…ko se zvečer dani in ob jutrih večeri…

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

Slike nedelje na dveh kolesih

V mislih sem najprvo imela Goriško. Potem sem dobila idejo o Goričkem. Zaenkrat je razlika samo v eni črki. Tehtala sem med češnjami in traso, ki mi ji jo je priporočil prjatu po Ducatiju ter ravnico na severovzhodu kure. Sobota je kazala deževne, ponekod celo snežne zobe in kar nisem mogla verjet, da se bo nedelja naredila lepa. Pa se je.

iz našega sela pejmo naprej za Ptuj, Ormož, Razkrižje.

(tule sem fasala mini popizditis, ker mi je knof za shranjevanje zatajil in zdej pišem jovo na novo)

Če odmislim prvi postanek za tankanje v Ptuju, se je resnejši zgodil v Razkrižju. Obcestna reklama za Gurmanski raj me je kot magnet zvlekla s ceste. Parking velik, ob restavraciji igrišče, pod pokrito teraso kaminski prostor. Na prvi pogled lušno. Ker je ura takšna, da med tednom že kej pomalicamo, so se želodčki kar zbudili ob pogledu na jedilni list. Ampak, ker jim je fčeraj fsega zmenkalo, se narezka(ki je obljubljal same dobrote) in jezika z bučnim oljem ne da dobit. Pa je stric priporočal dödöle. Edina škoda, da so bili zabeljeni z rahlo pikantno sirovo omako. Sicer pa so bili dobri, ja. Na prvi pogled gostilna deluje prijazno in poceni(ne majhna porcija teh trgancev je 2,50 €)

   

pejmo naprej: Razkrižje, Lendava, Pince

Med Lendavo in Pincami bi lahko počakala vsakih sto metrov. Desno ravnina s polji, na sredini cesta, levo lendavske gorice, pod katerimi so njive speljane pod vinograde. Scena za na steno. Različne vrste žit, vmes pa pasovi maka. Od zelene do rdeče in nazaj. Mak dobesedno žari v soncu. Na tej lokaciji sem naškljocala največ fotk.

Pince, Lenti do bivšega mejnega prehoda(ne vem ta trenutek kraja, zemljevida nimam pri roki) Pet minut za kozike, ki so glodale travo in sprostitev ritnih mišic in zaspestij. Božemoj, in jaz včasih stokam, da imamo ceste kot makadam. Ne, pa jih nimamo, saj je tale obmejni madžarski asfalt luknjast za znoret. Bolj kot si želiš, da te neha premetavat po motorju in bolj kot si hiter, slabše je. Amm, mogoče pa ne sedim na pravem motorju :)

in potem si lahko ogledate nadaljevanje poti tukaj. Ni mi ratalo čisto natančno izrisat poti, pa tudi v Slovenski Bistrici se pot ni končala, nekaj še ne znam čist dobro, da bi pririsala nazaj domov :) Vmes je še bil postanek v kraju Grad, kjer je tudi grad. V Slovenski Bistrici sem sicer dober sladoled vrgla v smeti(čist prevelika kepa) in na bencinski mi motor ni hotel vžgat. Brezveze čist, ker mu nič ne fali, le občutljiv je.

 

Pod črto povedano, bil je lep dan, na trenutke sem se zavedla, da sem tu pa tam kdaj res prehitra in tisti policaj od dopoldne je bil tudi edini. Da se je dan prijetno zaokrožil, pa je poskrbel kozarec rdečega.

Naslednjič pa razlika v črki :)

  • Share/Bookmark

, , , ,

4 komentarjev

Pestovanje

sej vem, čudne besede izbiram včasih…še bolj čudne pa slišim, ko prerazumem kakšen stavek. pa o tem kasneje. če se bom sploh še spomnila, da sem to napisala.

in zakaj sploh pišem, če bo konc sveta danes? :P

zadnjič enkrat sem opazila, da je sosed v naši metropoli na police dal pistacije. da. luščene in NESLANE. iz Irana božemoj. dober, mlete niso, pa tk ni panike, ker jih multipraktik zmelje ravno prav. ni treba posebej omenjat da sem jih kupila.

ne vem kaj mi je storil paradižnik, da ga imam zares rada…samo ne tega, ki se prodaja ta čas in v času, ko je skoraj nemogoče da bi zrasel kako drugače, kakor umetno. vidim, da je sosed izpopolnil ponudbo. italijanski na soncu sušeni paradižniki. (govorim seveda za našo metropolo, drugje ste na to najbrž že vajeni in se vam moje navdušenje zdi čudno. za božjo voljo, dejte razumet, da moraš v celju imet kar srečo, da dobiš to, kar vi v ljubljani kupujete že nekaj let) matervola, dober za padit dol. vežde je šel z mano domov. nekaj sem ga pojedla kar tako, bez ičega. ostalega sem pa v kozarčke našopala, pa z oljčnim oljem zalila in dodala ščep, še vedno hvarskega, origana. sem ga en kozarček dala naprej v pokušino in požela vse pohvale. brezveze, ker nisem jaz kriva za njegovo okusnost.

evo ga, tole spodaj je pesto iz teh na soncu sušenih paradižnikov

rabiš:

zavitek krhljev sušenih paradižnikov(ker na embalaži piše 250 g, točno vem koliko je tehtal)

ne vem koliko tehta za kazalec velik kos parmezana

pest in še malo luščenih neslanih pistacij

za centimeter posušenega čilija, brez semen

ščep ali dva origana

po želji še kakšne začimbe

malo limoninega soka

dobro oljčno olje

po želji tudi česen

V multipraktiku najprej zmelješ paradižnike in jih daš v eno skledo. Potem zmelješ pistacije, potem parmezan naribaš ali pa narežeš na manjše koščke in ga daš v mletje multipraktiku, potem zmelješ pistacije in origano ter posušen čili. . V tisti skledi potem na suho zmešaš vse zmlete sestavine. Olje po malem prilivaš, sproti mešaš in za tole količino ga porabiš, čez prst pogledano, dva deci. Lepo premešaš, dodaš še limonin sok po okusu in nadevaš v majhne kozarce, zapreš in daš v hladilnik. Rabiš ga za testenine, pomakanje čipsa ali pomfrita, kot namaz, dodatek mesu na žaru in tako nazaj in naprej…

Pesto je najbolje uporabiti takoj, oz. v čimkrajšen času…Če ga uporabiš za testenine, ga razredči z vodo, v kateri se kuhajo testenine…

O zgodbi z vrtnimi palčkih(ki mi niso všeč), prerazumljenih besedah(ki se mi zadnje čase pogosto dogajajo) in polni luni(ki name nima vpliva) pa drugič…

  • Share/Bookmark

, , , , ,

11 komentarjev

Rdeče kot mak

Pred kakšnim tednom ali več, sem že obupavala nad tem, da letos ne bo nobenega maka več med žitom.

 

 

Nekoč se bom vrnil, kot vrne se vsak, po mnogih bom bitkah že stari vojak. Brez upov bom hodil in novih želja, nihče ne bo vedel, kje bil sem doma. 

Točaj mi bo stregel, ki bo še otrok, peljala neznana bo ulica v krog. Zaspalo bo mesto, ki moje več ni, le v sanjah iskal bom še stare poti. 

Srečal bom starko, ki mimo bo šla, prisluhnil bom glasbi, ki gre do srca. Spomin me bo ganil in čudni nemir, velika bo luna in pel bo skovir. 

Ljubezen umrla je tukaj nekoč, ni več se vrnilo, kar vzela je noč. Dišale so trave in mak je cvetel, le s tabo do reke nihče ni več šel. 

(Feri Lainšček) 

Je pa zvit tale mak. Zacvetel je ravno na njivi, katere lastnica je zelo huda teta. Ko sem odnesla pete, je prišla s svojim možem pogledat kakšno razdejanje sem na njivi pustila :)

  • Share/Bookmark

,

4 komentarjev

O deževni nedelji

….v enem trenutku sem opazila knjige, lepo zložene po policah za zastekljenimi vratci. v drugem sem si hotela zapomnit naslov, ki je bil tako velik, da sem ga prebrala brez očal.. Zemlja – vesolje. mogoče celo Vesolje – Zemlja. zna biti, da nič od tega, ker nisem bila tu, ampak nekje vmes…dež je enkrat ponoči nehal padat. škoda, ker je škropot kapelj pravi balzam za ušesa….Slepi morilec me vsak dan čaka, da ga preberem do konca. Nimam pojma kaj je na triinštirideseti strani, da se ne zmorem prebiti mimo nje. ..

Celo nedeljsko dopoldne sem si vzela za pol kile moke in kitajsko palčko, ki se mi je zazdela najbolj primerna za zvijanje fužev. Prav z užitkom sem jih zopet delala. Testo je nastalo bahačasto voljno, s pikčastim pridihom rdečkaste barve, ker sem vanj vsula samo pol žličke sladke rdeče paprike. V mislih sem imela črne fuže, pa se je ena vrečica sipinega črnila skrila nekam…do danes, ko se je spet pojavila v hladilniku.

Za domače fuže rabiš:

pol kile moke

5 jajc

eno palčko iz kitajske restavracije, na katero navijaš rezančno testo….

veliko dobre volje ali pa jih kupiš

Za paradižnikovo omako z lignji pa rabiš(ma sej vem, potrebuješ bi bilo lepše):

30 dag lignjev(očiščenih in narezanih na kolobarje)

3 zrele paradižnike

1 čebulo(mene je razočarala domača mlada čebula in sem jo vrgla, ker je bila neuporabna-črvički in to…)

3 stroke česna

pest sesekljanega petršilja

deci in pol belega vina

pol žliČke soli, poper, ščep zmletih suhih feferonov

oljčno olje

in

testenine po izbiri, ki jih, preden jih potopiš v omako, tudi skuhaš po navodilu, ki je napisano na embalaži. če kupiš moje testenine, ti ni treba brat navodil, ker ti bom povedala :)

V ponev vlij nekaj žlic oljčnega olja, na katerega lahko takoj daš narezano čebulo. Ko začne spreminjat barvo, ji pridruži česen in petršilj, dvakrat premešaj in dodaj narezane lignje. Ko jih tako malo potegne skupaj, poišči tiste zrele narezane paradajze(ali vsebino pločevinke koščkov paradižnika…kar je pred pravo sezono še najboljša izbira!), prilij vino, posoli in popraj. Premešaj, pokrito naj se kuhlja deset-petnajst minut. Zaradi mene lahko vino prej vliješ noter, ali ga pa sploh ne, ampak na koncu ne pozabi snisnit ene limone v omako.

No in potem skuhaš testenine, jih precediš in tako naprej vse do tega, da lahko ješ. Se strinjam, omaka ni nič novega, je pa dobra in pripravljena zelo hitro.

Dobrodošel je še parmezan. Če kupujete parmezan, kupite tistega v kosu in ga sami ribajte ali pa na drobno režite z nožem. mač beter.

Jah, potem pa dobiš sms nazaj…ni me doma z veselim in žalostnim smeškom hkrati. prevod: vesela, ker nisem doma in žalostna, ker ne morem priti na testenine. Moja najljubša in edina nečakinja je očitno nekje na potepu…

ps: tisto o mojih testeninah sem mislila resno. če jih kdo želi, mu jih napravim…vendar ne več kot iz pol kile moke, okej, mrbit iz mal več. ..pridem tudi na dom…

  • Share/Bookmark

, , , , , , ,

3 komentarjev

Rožmarinska

Kdaj dobiš beluše? Upam da čimprej. Ker to pomeni, da jih bom končno lahko pripravljala…. Pa je na noč padel domač sir in domač kruh in domača klobasa. Pridna pridna. Zgodbe o vaških posebnežih z gorenjskega konca so vedno zanimive in kakšno kdaj sem slišala že tretjič ali četrtič, kakšno prvič. In prvič slišana je zgodica tete, ki je zavestno zavračala vse dobrine in ker je med drugim tudi rada brala, je zaradi tega, ker ni hotela imet elektrike v svoji hiši, na noč sedela pod ulično razsvetljavo. In je ogrnjena sedela na stolu pod lučjo in brala. Rada poslušam…

Smetanova omaka  z dodatki (rožmarin, panceta, česen, gobe in sušeni paradižnik) za testenine, njoke ali krompir

Potrebuješ:

dve žlici masla

pet strokov nasekljanega česna

dva narezana suha paradižnika

ene 15 dag narezanih šampinjonov. če bi imela prave gobe, bi prav gotovo delala z njimi!

10 dek na kocke narezane pancete

2 deci smetane za kuhanje

in veliko rožmarina. jaz imam še nekaj posušenega od lani, iz Hvara. zdrobila sem ga za dve žlički.

V ponev daš maslo. medtem, ko se tali dodaš še narezano panceto, česen in šampinjone. Mešaš in pražiš kakšnih pet minut, gobo morajo spremenit obliko, panceta mora postat steklena, potem dodaš narezan suh paradižnik in priliješ pol deci vode.

Naj se pokuha dve minuti in potem slavno frcneš noter vso dišečost rožmarina, priliješ še smetano za kuhanje, pustiš da prevre in si gotov(a).

Skutine njoke lahko narediš iz pol kile skute in toliko moke, da se da lepo vmesit in med dlanmi zrolat svaljke, ali z dvema žličkama oblikovat žličnike ali skroglat kroglice. Jaz sem v zmes dodala še vrtno krešo. Kakorkoli, receptov za njoke je veliko…Te smetanove omake so zelo nasitne in da ni tako hudo lepljivo po ustih, sem prilila vodo preden sem zakuhala smetano. Rožmarinov prevladujoč okus je nekaj posebnega.

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , , , , ,

8 komentarjev

Afelia

Afelia.

Jed iz Cipra.

Recept iz knjige mediteranskih okusov.

Fotke moje.tudi zadnja.

potrebuješ:

pol kile svinjskega mesa

4 žličke koriandrovih semen, ki jih stolčeš v možnarju ali zmelješ v mlinčku

3 manjše čebule

3 deci rdečega vina

sol, poper, žličko sladkorja, oljčno olje in dve posodi. eno za zunaj, eno za noter.

svež koriander

Po pripovedovanju je afelia najboljša, če meso odleži s suho marinado najmanj štiri ure. V knjigi piše ne več kot štiri ure. Kakorkoli, iz lastne izkušnje povem, da je slabih 20 minut zadovoljivo.

Meso od pujsa narežeš na kocke(manjše kot za običajen golaž) in vanj vtreš mešanico zdrobljenega koriandra, soli, sladkorja in popra.

Olupiš čebulo in jo narežeš na kolobarje. Pripraviš še ponev, olje in vino. Ko se ti bo zdelo, da je mariniranja dovolj, daš na plato ponev z dvema žlicama olja, segreješ in na hitro popečeš svinjske koščke. (beri: koščke svinjine)

Meso prebukiraš v eno ognjevarno posodo, na prejšnji ponvi pa zopet na vročem olju podušiš čebulne kolobarje, posoliš, poraš in zaliješ z vinom. Ko bo vinska čebula zavrela, jo preliješ na meso, ki se nahaja v posodi za notranjo uporabo.

Aha, pečico pa že prej enkrat nastaviš  med 180 in 200 stopinjami, posodo z mesom pokriješ! in ko mine ena ura, pogledaš kaj se je zgodilo s posodo v pečici. Ne s posodo, ampak z mesom. Nujno preveri mehkobo, če je mehko, pusti še kakšnih 10 minut odrto posodo v pečici. če ni, pokrij nazaj in čez čas ponovi postopek.

No, namenoma nisem fotkala gotove jedi. Tale fotka spodaj je iz knjige mediteranskih okusov in je živi primer, kako spedenajo fotke, zarad katerih se ti cedijo sline. Ne verjemi vsemu, kar vidiš, čeprav je bolje verjeti očem kakor ušesom. Če greste iskat fotke afelie, boste naleteli na točno takšne, kakršna afelia pride na krožnik. Se pravi, meso postane temno. Kako tudi ne, saj se kuha v rdečem vinu. Je pa sila okusno in malce drugače, kakor smo mogoče vajeni. Izreden okus naredi ta velika količina koriandra. Zelo priporočam temeljito mletje, da ni kasneje lovljenja lupinic po kotičkih ust.

In kaj še? Če se hočete pohecat, ko vas kdo vpraša iz katerega mesa je ta jed, lahko mirne duše rečete da je divjačina :)

Za moj okus zelo dobro, ker imam rada čebulo in rdeče vino in zadnje čase vedno bolj tudi koriander. Plus, zaradi katerega bo še na sporedu tole, je enostavna priprava, malo sestavin in te so večinoma vedno pri roki.

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , ,

2 komentarjev

O tem, kako z lahkoto zakuriš kres v kuhinji

YouTube slika preogleda

Solata z  jajčevci in … ognjem

Torej, jajčevci so najboljši tisti manjši, ker nimajo takšne zaloge semenja, ki greni. Če drugače ne gre, pač vzameš tistega tavelikega. Narežeš ga na tanke rezine, posoliš in pustiš da se zjoče.

Vmes, ko sem pustila jajčevce jokat, sem gledala po hladilniku za ostalimi rečmi, ki bodo šle v solato. Našla sem en sir, ki je žal nenaravno splesnel in je romal v smeti. To pride od tega, ker je človek pozabljiv.

Iz moke, vode, soli in olja sem zamesila testo za čapate. Mogoče bodo šli v promet, sem mislila sama pri sebi in se spomnila na kos kuhanega pršuta, ki bi lahko tudi romal v solato.

Ne vem kje in kdaj mi je padlo na pamet, da bom te jajčevske rezine dala na peki papir in spekla v pečici. Ja vem zakaj…zato ker olje najde pot skozi in kaplja dol na pleh in potem se smodi in smrdi in dimi. In zato sem lepo vzela rešetke iz pečice, dala peki papir gor, nanj pa pooljene jajčevce. Prva runda super fajn! Lepo opečeni, z mehurči, tako kot pač mora bit. Druga runda pač ne. Lepo opečena, z mehurčki bi lahko bila jaz sama, če ne kar cela kuhinja. Ja kaj kaj? Peki papir je štrlel malo preveč proti žar špiralam v pečici in druge, kot da se vžge, mu res ni preostalo. Prav čutla sem kako skozi možgane z neizmerljivo hitrostjo švigajo misli o elektriki in ognju in vodi in kaj nardit, da šit od šita ne zgori bajta. (pretiravam?) Klik klik, gumbi so na nuli, odprem vratca in nekako zložim papir in jajčevce in vse skupaj vržem v pomivalno korito in srečno pogasim. Vsaj zdi se mi :) In ker zgori in potone ena porcija, sem morala napravit še eno. Še dobro, da je jajčevec bil tako velik.

Kuhan pršut sem nakockala in za vsak primer še opekla, ker kaj pa če ni dovolj kuhan?! :) V teflonski ponvi se je pražil pršut, kasneje še dve žlici golic, ki jim na polovici maja poteče rok. Nekaj malega mocarele sem še zbrskala in za ljubiltelje vročega, dodala četrtino posušenega in zdrobljenega čilija in samo tri olive. Pravzaprav nisem niti vprašala, če so ljubitelji vročega. Pa mislim da grižljaj začinjene hrane ne škoduje nikomur.

Pojavi se dilema o čebuli in česnu. Sem se odločila za nič. . Zdaj pa lahko še dodam limonin sok in oljčno olje. Za osvežitev barve sem kasneje dodala en narezan paradžnik. Okusno je bilo že brez paradižnika.  Res, verjemte mi.

Ekola, to spakiraš in se preseliš na piknik lokacijo.

ps: kot je že opaženo, se hitro zaljubljam v stvari vsepovsod in naokoli. trenutno me ima ljubezen do mete. in ko sem jo rezala(za v kislo smetano), se mi je kot fatamorgana prikazal mojito.in tu se je moja misel danes končala. vse do opaženega filma v Metropolu. Koncert.

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , , , ,

Brez komentarjev