Arhiv za kategorijo barve poletja

na hitro o mezgi

Že ničkolikokrat sem v svojih objavah omenjala paradižnikovo mezgo, ki jo dela moj oče. Nekaj let jo že kuha, letos pa sem jo tudi sama pripravila po skoraj enakem postopku kot on, le da sem eno opravila prikrojila po svoje. Niti ne toliko po svoje, kot to, da sem skrajšala postopek pasiranja. Ubrala sem enostavnejšo pot pravzaprav.

Iz vrta sem pobrala najbolj in zelo zrele paradižnike (oče jih celo pusti kakšen dan ali dva v košari, da ratajo še bolj mehki) Toliko zreli so, da jih ni treba kopat v vroči vodi za lažje lupljenje. Ker olupit jih je pa treba. Torej, obrezala sem vse grde dele, olupila in ga narezala na kocke. V loncu sem jih še pretlačila s tisto rečjo, ki jo rabim za pire krompir :) Ko je paradižnik zavrel, sem enostavno vzela paličnega prijatelja in zmiksala paradižnik v podobo juhe. Oče se prej brezveze muči s pasirko, ampak on je mal aklih, nima rad tistih semen, ki se v moji mezgi pač vidijo.

Paradižnik sem pustila vreti(občasno bolj, pa spet manj) dve uri, tu in tam premešala. Dodala sem malo soli, sladkorja in mletega popra, ves čas pa se je poleg kuhala vejica zelene. Lahko pa bi dodala peteršilj, morda baziliko, origano, morda rožmarin. Vse to se lahko doda prav na koncu, v vsak kozarček kaj drugega. Kuhano in zgoščeno mezgo sem nalila v manjše kozarce, prelila z žličko olivca, zaprla in to je to. Simpl vam rečem. Pa dobro.

preprosto mezga

  • Share/Bookmark

, ,

10 komentarjev

utrinki

….

klop

verižica

gnezdo

levo

pahljača

lahko bi bil dež

odtenki zelene

džagoda iz roba gozda

lahko bi bilo tudi moje okno

in nič ne bi imela proti takemu vhodu

refleks i ja

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

o raviolih in mrazu sredi poletja

ko zapnem, zapnem na polno. tako nekako bi zvenela pripomba, če bi bila izrečena na glas. en čuden gemišt je bil tale vikend, vključno s petkom. oddala sem metulje iz prejšnje objave in počakala celo na obrok po mojem kosilu. ha, metulje sem jedla iz skodelice za belo kavo :)

ne spomnim se nedelje, da bi za kosilo na mizo dala testenine. običajno so krompirji in riži v vseh možnih oblikah po krožnikih. poleg kakšnega kosa mesa. tokrat še naš deda ni imel goveje župe, nekaj ponarejenega smo jedli. niti mesa nismo premogli :)  glede na ohladitev zunaj, bi prižgana pečica prav nič ne škodila. od 12 do 14 črtic je doseglo živo srebro na termometru.

bili so pa dobri. ravioli. z sirovim nadevom. nekaj zbrinca in nekega drugega sira, ki se je posušil do idealne trdote, sem naribala in primešala eno jajce. s tem nadevom sem kasneje z žličko delala kupčke na razvaljan trak testa. pokrila sem ga z drugim in naredila kroge s kozarcem. z vilico sem potlačila robove, da se pri kuhanju ne bi sir pocedil ven. ker me včasih mine potrpljenje, sem kozarec nadomestila kar z nožem in ravioli so bili tudi pravokotni :)   mejčkeno se mi je mudilo, zelo se namreč držim ure nedeljskih kosil.

ko so testenine napolnjene, lahko mirno počakajo, da jih skuhamo. jaz sem, preden sem jih skuhala, pripravila še omako zanje. na vrtu je paradajžnika toliko, da se sprašujem na kakšne načine vse ga bova, poleg kečapa po očetovo, še shranila.  za omako sem na oljčno olje vrgla za žlico šetraja in pest pinjol. ko so zadišale in se obarvale, sem zrezala samo en ogromen in zelo zrel olupljen paradajžnik. posolila in poprala in pustila kuhljati slabih deset minut. slike kako zgleda jed na krožniku nimam. verjemi na besedo, da je bilo dobro. prav na koncu, ko sem elektriko že izklopila, sem dodala še nekaj kock mehkega sira s plesnijo.

okej okej, dost je zdej tega paštastega objavljanja!

nariban zbrinc in jajce

trak rezančnega testa z sirovim nadevom

raviol preden je bil stisnjen ob pult

levo pinjole in šetraj. desno gotova omaka

če se kakšna stvar, ki je bila še včeraj vroča, danes ohladi, kljub ponovnemu ogrevanju ne more doseči tistega prvega, pravega okusa.  in kaj ima to veze z ravioli? nobene! tako kot ne vroča juha, ki je ne moreš pojest direkt iz piskra. pač počakaš, da se malenkost ohladi in jo s previdnostjo nosiš v usta.

 

 

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , ,

4 komentarjev

capke

tačke

1 2 3 4 5

čirulečarule

slikar

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

Namesto razglednice ali Pod mojim nebom

dopust. je to tisti del v letu, ko je dopustno nekaj, kar v času službe ni? :)

takole…trije tedni so čaobaoinleppozdrav. treba je nazaj v službo. razen, če napišem odpoved še nocoj in jo pošljem kar po pošti in potlej čakam kaj se bo zgodilo. a bi me lepo prosili naj pridem delat?! my ass, qurtza bi se kdo sekiral zame, če bi rekla da ne grem več delat. ne ne, bilo bi le preveč odvečnih nesmiselnih vprašanj.

lani bi še ubijala za čisto morje in skale, letos mi je prav idilično fajn brez njega. zakaj? iz leta v leto težje prenašam vročino in kolikor tisto malo spremljam poročila, slišim, da temperature niso moji glavi, koži in srcu prijazne. poleg tega mejčken računaM na jesenski pobeg že kam.  in resnici na ljubo, ljubo pa na njej, ne da se mi več prenašat ponavljajočih se scen in izgube teksta. nemi filmi zaenkrat še ne prihajajo nazaj v modo. edina napaka, ki sem jo v teh tednih naredila, je ta, da nisem šla v knjižnico. običajno pojem kar nekaj knjig med dopusti. mi je pa od Kumerdejeve prišla pod prste Temna snov. med kuhanjem marmelade, ki je mimogrede ni bilo malo, res nisem mogla prebrat več kot dve zgodbi. jebat ga, pač nisem tiste sorte ženske, ki počne več reči hkrati. no, saj mi gre, ampak vsak izgovor je dober. uspela sem celo pogledat tri filme, danskega v Metropolu, jugoslovanskega na pinktv(!) in angleškega na slo1. normalno, ko pretiravam, pretiravam ornk. vse filme sem pogledala v enem dnevu. poleg tega se je zgodila ena lepa deklica, ki sem se je tudi sama zeloo veselila. moja najlubša in edina nečakinja je uspešno opravila maturo. priden deklič, v katerega nisem nikoli podvomila. veliko več je bilo druženja z meni zelo dragimi ljudmi in eni osebi sem posebej hvaležna. ona že ve.

zgodba z verigo se je overižila. motor ima novo, jaz pa od takrat nisem naredila niti kilometra z njim. čez dan je prevroče, zvečer pa brezveze, ker običajno spijem kakšno pivo in mi ne diši vozit se z njim v družbi. pazi to…enkrat mi je celo uspelo vzet sesalec v roke. aha, z lepim se hvali, bo kdo rekel. lej, jaz nisem obremenjena s pretiravanjem in uničevanjem sobotnih dopoldnevov s coto v roki. bojda je to ene vrste frustracija, ki jo nekatere kažejo na način pretiranega čiščenja, nujnega nakupovanja cotk…tisto kao, nekaj sem naredila zase, potem se najdejo še kakšni hujši primeri izživljanja, ki pa jih tule ne bom govorila.

šele zdaj sem opazila(hmmm, ni nujno res) čudno mešanico mojih povezav in se nasmehnila vanje (gl. zgoraj desno) na prvo žogo so nametane skupaj kot hruške in pomaranče. če pa še enkrat pogledaš  in če imaš vsaj malo občutka, hitro ugotoviš, da so na nek način med sabo zelo sorodne in mi točno pašejo.

ja, tole naše štajersko nebo je marsikomu prineslo grozo v obliki toče. nočem in ne želim si, da se iz običajno lepega pogleda v modrino, siplje trdo. štajersko nebo

Sončni vzhod, nič več nič manj, še eno jutro izmed mnogih, vseh bogatih in ubogih, dovolj je le verjeti vanj

YouTube slika preogleda

ja ja, spat sem pa res hodila domov :)

  • Share/Bookmark

1 komentar

o štrukljih

boljše od raztegovanja od dolgega časa, je raztegovanje testa. no prav, vlečenje. valjanje, vlečenje…zelo prikladno za tele vroče dni. skratka, ne bom dolga, ker nisem odkrila nič novega. po enem dialogu s coprnico, ki me je prepričala naj se lotim vlečenega testa, sem se odločila kar za štruklje s pehtranom. ampak njeni ajdovčki še pa pridejo na vrsto. in sem šla. od doma v tuje kraje se v miru učit.če stricu guglu rečete, naj vam poišče recept za štruklje s pehtranom, dobite ohoho zadetkov. fino je, če je pri roki še kakšna preizkušena kuharca z navodili :) pa tkole, ko sem brala mal forume in izkušnje, se mi je zdel zelo pomemben podatek, da je testu pametno prilit kis, oz. limonin sok. ne vem še, kako je brez njega, z njim se je naredilo, oz. vleklo res wau testo. in pa…dlje kot počiva, boljše je.

da mi je kakšno zrno soli preveč padlo v štruklje, je kriva vročina in kaplja potu iz čela.

nekaj slikc v dokaz…

moka, mlačna voda, olje, sol, jajce, limonin sok

počivanje testa in čas za kavo

pehtran in meni najljubši krožnik. škoda, ker ni moj

nadev: ricota, kisla smetana, rjav sladkor, jajce in pehtran

pred zvijanjem...zvijanja in ovijanja v krpo nimam dokumenta

na krožniku z drobtinami in maslo. naslednjič bo še boljše! je pa res, da sem bila pohvaljena že prvič ;)

in tako gre tritedenski dopust proti koncu…

  • Share/Bookmark

,

4 komentarjev

gratis? kdo?

v termah dobiš otroka zastonj?

in zastonj otrok

in zastonj otrok

  • Share/Bookmark

4 komentarjev

o enem drugem motovanju

ali ko ti na šestem ovinku proti Podmeji vrže ketno dou. ampak! ampak do tja je še tristo in nekaj kilometrov.

(velike začetnice sem za silo našla danes, vejice in ostale pritikline si dodajte, meni se ne bo dalo še enkrat brat in popravljat)

ne vem natančno kolikokrat smo iz avta pogledovali dol proti gradu Kostel. vedno je tisto, bomo drugič, pa je bil drugič pa tretjič, in vedno na poti dol ali nazaj. iz morja. ko greš dol, si zjutraj prezgoden, ko greš nazaj proti Štajerski, si prepozen. običajno je tako. če si ne zadaš točno določenega cilja, se ti nameni vedno nekaj odmikajo, delajo obvozi. vmes, med desetimi leti, obnovijo kar nekaj gradov. za razliko, grad Kostel z obnovo stoji že (menda) nekaj let. o občini in gradu lepo piše tukaj. zakaj sem kar preskočila do Kostela? ker je to bil moj namen. ki pa je obstal ob vznožju gradu. sama vasica, ki je pod gradom, je čarobna. majhno majhna, hiške takšne, da bi eno z velikim veseljem posvojila.

ja nč, pejmo od začetka… tule je spet zemljevid poti. no, vem da marsikoga ne zanima, delam jih, ker mi je trenutno pač všeč…:P  jah, itak bi bilo bolj fensišmensiinohinsploh, če bi moji zemljevidi kazali pot okoli Evrope, ali pa vsaj sveta. pride tudi to na vrsto, najprej bomo tole dali skozi. :P

da ne dolgovezim, od Celja do Kostela nisem hotela počakat, kljub temu da me je pošteno na wece. vmes sem enkrat, tam nekje pri Žužemberku, če se prav spomnim, pod čelado na glas preklinjala čez pesek na cesti. no, če bi bil na cesti, bil je normalno da… na ovinku.

kot že rečeno, Kostel je zaprt zaradi obnove.večletne. kaj pa zdaj. vem, da je par kilometrov naprej meja(Petrina) in bencinska in moja rešitev v obliki weceja. tam povprašam strica s Petrola, kam se pride če greš za kažipotom v Osilnico. aham, nikamor drugam kot naravnost v Osilnico, ob Kolpi. kaj pa potem?a je tam konec vsega? ne, potem pa lahko greste čez mejo, pa ob meji nekaj kilometrov in potem nazaj v Slovenijo. pove mi še, da je v Osilnici hotel in da bo tudi bazen kmalu, pa da ne priporoča poti proti Kočevski reki, ker delajo cesto in je makadam. aha, torej za Osilnico pravte, bi blo najboljš. ja. mi pobere še očala in zaželi srečno pot. vse mi je seveda pokazal na zemljevidu, ampak bolj ko sem gledala nanj, manj mi je bilo jasno, kaj je ta Osilnica. po parih kilometrih vožnje ob Kolpi, ob kateri je tu pa tam bil parkiran kakšen avtodom, mi je postajalo jasno da je tu raj za rafting. ohjej, pa dežela Petra Klepca. če bi me še v soboto kdo vprašal kje je dežela pk, bi rekla a sploh imamo tudi to deželo? zdej vem natančno kje je.

na meji pa en mali šok, spet zaradi nevednosti. pride policaj do mene, z odprto dlanjo že čaka na dokumente, med pregledovanjem z nasmehom govori, da je to maloobmejni prehod in da je zanj treba plačat, če želiš na drugo stran. v isti sapi je dodal, da to stane 78 centov. a govorite v centih ali kaki drugi valuti? jeje, 78 centov. ja prav, seveda…a moram to komu še pokazat, ga vprašam, ko mi vrne dokumente in dovolilnico s potrdilom o plačilu. Hrvat bo hotel videt. ourajt. Hrvat poštemplja in čez par kilometrov je že Slovenija. kam pridemo? v kraj, kjer je pol leta zima, pol leta pa mraz. Babno Polje. teta iz bifeja na desni je naredila res najboljši kofe v vasi, bila je pa tudi  naj oseba dneva. sem nekaj slikala tam okoli, pa priropočejo eni motoristi v koloni, ona jim maha naj ustavijo, pa nič od nič. gleda za njimi in ugotovi, da niso Štajerci in da niso za hece. no, kasneje se dva motorja, očitno na meji obrneta in pridejo nazaj ter se tudi ustavijo. teta je vesela, pa še njen vnuk se je malo zatem pripeljal. tudi z motorinom. skratka, fajn druščina.

od tam do Turjaka je šlo po enih hribih in dolinah, do Grosuplja po glavni cesti, do Litije pa zopet nekje počez. Bogenšperk so ravno zaklepali. od Litije do Trbovelj lepo ob Savi, potem se mi je  zopet zahotelo hribov. še sreča bi rekla. tako en šesti ovinek je bil usoden. za verigo na motorju. je zahrustalo in zaropotalo. čez možgane in kosti je šlo. če malo pretiravam, mislila sem, da je mašina na tleh v prafaktorjih. prvi motorist, ki se je pripeljal dol, je počakal, ponudil pomoč, se zapeljal v dolino po ključ, pridrvel nazaj… in ja…pridne roke so verigo namestile nazaj….tako da je šlo do doma po sreči in gumah.

takole je to videt. strokovne besede, kot je, raztegnal jo je ko čigumi, navil jo je prasico, si pa sami prevedite…:)

in nekaj spotoma narejenih fotk …::

grad Kostel

pod nogami gradu

tole hiško bi posvojila

pogled na kostelsko

Babno Polje

Babno Polje

Bogenšperk

skozi ograjo

  • Share/Bookmark

, ,

Brez komentarjev

o enem motovanju

kljub napotkom mi ni uspelo prilimat zemljevida poti.zato, če koga zanima, naj klikne na spodnjo povezavo.

http://www.mopedmap.net/route/1077554

(nekaj mi je požrlo velike začetnice, haha)

jebat ga, ni fotk za dol padit! sploh jih ni. zelo zamudno je in živce mi načenja ustavljanje, snemanje čelade, rokavic, odpiranje tank torbe, iskanje fotoaparata(ni ravno iskanje, saj ni tako majhen), povrhu vsega je sonce neusmiljeno. ne samo za fotkanje, tudi moji glavi ne paše. tk da, kar je je, po toliko lepih krajih me je peljal duče, da še to poletje obnovim spomin.govorim seveda o krajih v sloveniji. sva se naslednji dan pogovarjali s prijateljico, kje sploh je to petrovo brdo.pravi, da še ni slišala zanj. ji rečem, da je treba samo zemljevid vzet v roke, pogledaš kod in kje, najdeš pot in se pelješ. mimogrede….vožnje sistema mensezdidajetulenek ne prenesem. povzroča slabo voljo, bolečine v glavi in jezo v očeh. kakorkoli, ja…za marskikateri kraj sem tudi sama prvič slišala, ampak to so res takšni, ki jih ni na vsakem zemljevidu, oz.avtokarti.

v sredo zjutraj sem mislila, da je vsa slovenija na cestah z avtomobili. od celja do vranskega skoraj nepretrgana kolona v obeh smereh, vse se je vozilo po omejitvah. evo, od vranskega dalje pa kot da je ves promet izumrl. in tak dober občutek je trajal vse do nove gorice. potem pa zopet do škofje loke lepota narave brez mej in mir na cesti. do kamnika je šlo bolj počasi zopet, potem pa tuhinjska dolina in lepo proti domu. fajn fajn.vmes so bili še ajdovščina, most na soči, tolmin, kobarid, nazaj do mosta na soči in potem ob bači, pa na drugo stran v dolino sore…fasciniral me je tolmin in okoliški kraji! kako posebno mesto, da o pokrajini okoli ne govorim posebej. pogled na sočo iz hribov nad tolminom je pa naravnost nor. mejčkeno sem bila razčarana nad kobaridom, ampak za to sem kriva sama. če bi me zeblo na primer, bi ne bila zoprna in tečna. od vročine mi je teklo izza vratu po hrbtu, in tisti trenutek sem imela kobarid za najbolj neprijazno mestece. vendar ne, lep je!

najlepejše mi je bilo na petrovem brdu. zaradi vode, ki priteče po hribu navzdol, zaradi hribov in gora okoli. nikoli si ne bom odpustila tega, da sem se pustila prepričat, da zakaj bi šel človek peš, če se da z avtom. to ni zdravo mišljenje. okej, to ne paše sem, vedno znova pa uživam, ko jih gledam samo od spodaj navzgor. “stric”, ki dela v koči na petrovem brdu, je motorist. tak, z dušo in bmwejem. dober človek.

za konec bom uporabila njegove besede: počasi in previdno, da nam bo še velikokrat lepo!

mah, naj bo, tri štiri slikce(več jih tako ali tako ni):

pogled iz cola na vipavsko dolino

ob soči

kanal

nad reko bačo

na petrovem brdu

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Pohorsko vzdušje

“Ko bi bedela”  ah, ja… ko bi če bi…bi ujela meglice v dolini, tako pa sem ujela sled sape in nič sonca na planini. Nisem ga pogrešala, priznam. Prav pasalo je imet na sebi dolge rokave, pa ruto okol vratu in hajd tja dol, proti Pesku..

In potem čez Vitanje domov…

  • Share/Bookmark

, ,

6 komentarjev