Arhiv za kategorijo barve jeseni

Jesen pa še kar traja

da ne pozabite name :)

  • Share/Bookmark

,

7 komentarjev

Nedeljski kolaži

Tudi v meglenem ivjastem dnevu se da kej nardit

  • Share/Bookmark

,

1 komentar

most vzdihljajev

…sredi gozda ob braslovškem jezeru…

  • Share/Bookmark

6 komentarjev

Jesenske zopet

mja…pusti pri miru, prespi in drugo jutro bo vse drugače… zdaj bi lahko včerajšno objavo mirne duše zbrisala, ker so se fotke vrnile. kako? jaz ne vem, pa bojda se to dogaja…

in še obvezen pogled na grad

  • Share/Bookmark

, , ,

3 komentarjev

Jesenska

 Ko te sobotno jutro odpelje do Savinje in najdeš skrite objeme sončnih žarkov.

  • Share/Bookmark

, ,

1 komentar

o dopustu po svoje

 

Petek, prvi dan po koncu indijanskega poletja, ki sem ga ujela za rep. Ura je štiri popoldan, zunaj dežuje, veter lomi veje borovcev v parku. Valovi butajo ob beton, da je doneči glas slišati do gor. Od dopoldneva, (bilo mi je še pošteno vroče), ko sem v mestu spila zadnji kapučino na otoku, pa do zdaj, se je presneto ohladilo. Nič kaj prijetno ni zunaj, boljše bi bilo kje ob zakurjenem kaminu. Temperatura je že padla toliko, da bi me živi ogenj zdajle najbolj pogrel. Časa do večerje imam na pretek, voljo za sprehod po tipkovnici pa tudi…

Saj ne vem kje in kako naj začnem. Mogoče tisti dan, ko mi je v glavo šinila misel, da bi bilo dobro it majčken na dopust. Vreme je v septembru tako ali tako bilo prelepo in vse je kazalo, da bo vsaj začetek oktobra podoben. Poznate tisto, ko vam nekaj govori, da pojdite? Ko ni važno kam, le rit je treba odlepit. 

Naključij ni, vse se zgodi z razlogom. Konec debate, tako je. Najraje bi napisala samo številko strani v sobotni prilogi Dela in rekla preberi si in vse ti bo jasno. Ker pa vem, da bo malo težko še  najti izvod neiznajdljivim, sem primorana prepisat kakšen odstavek. Veliko bolje zveni in sama  bi porabila preveč časa, da bi ga oblikovala tako razumljivo. Za tiste seveda, ki me ne razumejo in se sprašujejo kako lahko.

Irena Štaudohar je napisala tako všečen prispevek Sami v sebi, da nisem mogla mimo njega in prišel je ravno v pravem času….Še pred mojim letnim dopustom sem se igrala z mislijo, da ga tokrat preživim drugače. Dopust seveda. Kot da sem klicala dogodek, ki bo spremenil vsakoletno počitnikovanje, sem ga res preživela drugače. Še enkrat in vedno znova in znova sem hvaležna za tiste kuharske »podvige« v  meni zelo ljubem prostoru in času.

Ne verjamem več  v pravljice  in edina možna polnitev baterij je ta, da grem za vonjem soli v zraku, borovcev po možnosti in ne glede na vreme, sem sprejela odločitev grem. Vseeno kam in kdaj, tudi v burjo in dež. Pokazala se je znana destinacija še iz časov, ko smo zdravili astmo. Plačala, šla in prišla. Na Lošinj.  V prvi minuti sem ugotovila, da je vse isto kot pred desetimi leti. Sami znani obrazi, ki so  ostali prijazni do zdaj.

V hotelski trgovinici sem kupila časopis, in kot že nekaj časa, sem tudi tokrat najprej pogledala Sobotno prilogo. Vedno je zanimiva in bereš jo lahko cel teden ali več, ker nič ne zastara. Prej omenjen članek meni ni prinesel nič novega, narisal mi je pa nasmeh na obraz. Torej, dragi moji…takole piše IŠ:

Ko smo skupaj z ljudmi, pravijo znanstveniki, delamo več stvari hkrati in smo hote ali nehote osredotočeni na razmišljanje ali dejanja drugih. Kadar smo sami, pa pustimo da naše misli prosto letijo, gredo po svoje in lažje se osredotočamo na refleksijo lastnih misli. Nekako bolj smo v sebi.

Naši spomini na to, kar smo izkusili, ko smo bili sami, trajajo dlje in so bolj natančni kot takrat, kadar nekaj doživimo skupaj z drugimi. Če smo sami, namreč bolje opazujemo in smo pozorni na več stvari….
In še zadnji odstavek omenjenega članka:

Popolna sreča, oceansko občutje harmonije med notranjim in zunanjim svetom, se zgodi le nekaterim in le včasih. Človek ves čas išče srečo, ki je zasnovana tako, da se mu ves čas izmika; a vendar, pravi Storr, so najsrečnejši tisti, ki so sposobni obojega – intenzivnih čustev z ljudmi in uživanja v samoti.

 

 Če koga od pri/zadetih zanima celoten članek, ki je mimogrede, vreden branja, ga dobi pri meni.

 Knjiga, ki sem jo vzela s sabo, je nekaj dni ostala nedotaknjena, imela sem jo za pod glavo, na, za mojo hrbtenico idealnem betonu. V primerjavi s posteljo, je trdota betona bila pravi balzam. Pravo razkošje se mi je zdelo, da sem si lahko vzela vrček  prav na rob stopnic, noge namočila v vodo in pila pivo. Bojda s pivom nisi nikoli sam.  Tiste čudne poglede maloštevilnih mimoidočih sem izza sončnih očal seveda opazila in jih v naslednjem trenutku tudi pozabila. Ni mi mar.

Modro nebo, voda enake barve, zeleni borovci, sol v kristalčkih na stopničkah, mir, večni veter, ki pihlja že od nekdaj…to je to, kar sem želela. Dobila sem tudi močan veter, ki je ravno tako bil v seznamu želja.

Knjigo, ki mi je bila, kot že rečeno, nekaj časa za podpiranje glave, sem končno le vzela v roke, da jo začnem brat. Namenoma jemljem na dopust ekstremno zajetne knjige. Lotevam se jih tik pred koncem dopusta, ker sem potem, ko jo preberem, žalostna. Žalostna zato, ker jaz bi brala kakšni reč v nedogled, brez konca. In vedno si pustim nekaj poglavij ali strani za čisto čisto zadnji dan. S sabo pa res ne jemljem ničesar, kar bi zahtevalo sto procentno zbranost, tudi če mi misli kam odplavajo in kljub temu berem, ničesar pomembnega ne zamudim. Take zgodbice so precej predvidljive.

Ribarnica v mestu je pa zgodba zase. Najprej zato, ker sem naletela na akvaplaning in skoraj pogrnila po zribanih kamnitih ploščicah. Iz rok mi je padel Jutarnji list in Dnevnik. Običajno na dopustu vedno kupujem oba časopisa, nekako mi je prišlo v kri, da vem kaj se kje dogaja. Oba izvoda časopisa sem lahko samo še mirno vrgla v smeti. Drugo pa, toliko svežih rib, mehkužcev in morskega življa iz morja okoli, nisem videla še nikoli. V poletnih mesecih je ulov sicer manjši, tole, kar pa se je tukaj videlo, je pa čisto neka druga zgodba. Pred leti je en pristen domoljub (sicer dvomim v njegove korenine Dalmacije) na ves glas očital, da v Jadranskem morju ni rib, ker jih Slovenci vse polovimo. Wtf, bi človek rekel. Kakorkoli, rib je toliko, da iz vode skačejo.

Odkrila sem lokalček, ki je le tri korake čez ulico, ki meji na promenadni glavni trg, kjer je bil kapučino najboljši in ne nazadnje tudi najcenejši. Tiste tri korake nazaj so hoteli zanj 12 kun, v tem, športno obarvanem, a prijetno urejenem, pa osem. Pivo pa tudi, kakor kdo hoče, tako ga pa ceni. Plavac, ki sem ga pila ob večerji, mi je še vedno všeč….

Nehote ali hote spoznavaš ljudi, s katerimi ti je skupna samo ena stvar. Bivanje v istem hotelu. Par besed spregovoriš tako bolj ali manj iz vljudnosti, pozdrav in greš svojo pot naprej.

Ulice obmorskih mest sem si nekoč zarisala vse podobne. Da so ozke, vzpenjajoče se rahlo v hrib, kamnite, od ene do druge hiše napete vrvi za perilo in take stereotipne reči. Odvisno seveda v katerem mestecu krožiš… Lošinjske me žal niso razveselile. Najprej zato, ker je vsepovsod beton, nato pa groza od groze…če nisi pozoren na tla pod nogami, kaj hitro stopiš na pasje iztrebke. Ja, takle majo. Priznam, pogrešala sem hvarsko vzdušje, njegove uličice, spotikanje ob kamnite plošče, ki štrlijo iz tlaka in drsanje natikačev  po zglajenih ploščah na trgu.

Sicer pa… imela sem se jako fajn.

Še vedno je isti petek, nadaljevala bom v nedeljo, saj vendar moram prilepit kakšno fotko. Za vse tiste, ki ste se prebili čez zgornje brbljanje in niste nobene videli na fejsu.

…mah, pa je minil cel teden, preden sem se lotila tegale zaključka…

ps: če nisem zgoraj povedala, povem zdaj…voda je bila noro fajna!

  • Share/Bookmark

, ,

2 komentarjev

Jesen je lepa

sploh, če ti uspe ostati  na obeh kolesih in ne zbrcaš opel corse (z voznikom vred!). o grdih besedah, ki so vrele izpod čelade pa nočete vedet nič.

 

 

..

  • Share/Bookmark

5 komentarjev

O temi in pašti

Utva, Balada triste de trompeta, Morphine, Melodrom, fotoruzak  in igranje z mislijo, da si kupim novo igračo. Tak je izkupiček tedna.  Ko že film omenjam…že dolgo nisem gledala bolj odbitega filma, mešanica groze, cinizma, humorja, ki meji na nerazumevanje, nasilja in čudne oblike ljubezni, politično zgodbo sem komajda zaznala.

Tole opazno krajšanje svetlega dela dneva mi ni všeč. Ob osmi zvečer imam občutek, kot bi se ob polnoči vračala domov. Še par tednov nazaj pa smo ob osmih zvečer komaj zaživeli.  Na očetovem vrtu sem pobrala zadnje paradižnike. Ja, vedno znova ponavljam, da je vrt očetov,ker le on skrbi, da je na vrtu tudi zelenjava. Zadnji paradižniki niso nič kaj zadovoljni videt, imajo starostne pege, razbrazdano kožo, ampak srce je pa še močno :) Nič  ni narobe z njimi, le do drugega leta bo spet dolga. Še dobro, da ga je v glažkih veliko.

Sicer se pa paprika izredno dobro drži v svoji zelenosti. Še nekaj njih sem spotoma potrgala, iz rožmarina, katerega bi letos morala pustit pri miru, sem ukradla vejico (kolikič že?) in preden sem prišla po stopnicah do vrha, sem že imela v mislih kako bom to troje pomešala. Že zdanjikrat, ko sem pekla papriko za v paradižnikovo solato, sem si rekla, da jo moram večkrat na tak način omehčat. Prvo kot prvo, krasen vonj ima pečena paprika, drugo kot drugo pa…takšna gre v promet po požiralniku, ker je sploh ne vidiš in se nikamor ne obeša.

trojček z vrta, česen iz trgovine

domači, pravkar narejeni rezanci

 

Kombinacija s česnom je samo še okus na i.  Najboljše od boljšega so domače testenine. Ne spomnim se zdajle kje sem zunaj jedla testenine, ni dolgo nazaj,  in prav po otročje brskala po krožniku in si govorila, da dokler bom imela voljo in čas, ne bom kupila testenin. U iber dobre so mi takšne, čisto sveže, še neposušene…. 

Rezanci s pečeno zelenjavo(paradižnik, zelena paprika, česen, rožmarin) in pekorinom

Najprej o omaki, oz. prelivu za testenine. Ni vse v količini omake, ampak v okusu, zato ni treba pretiravat, pašta ne sme plavat v omaki.

Najprej sem si prpravila pekač in ga prekrila s peki papirjem in že tudi vklopila pečico na 200 °C. Tri paradižnike in tri zelene paprike sem razrezala na pol, papriko sem očistila semen, tri stroke česna sem pustila kar v srajčki, vejico rožmarina pa sem osmukala. Vse to sem dala na pekač, potresla z grobo soljo in polila z nekaj žlicami oljčnega olja. V vroči pečici se je peklo pol ure. Pečeno sem vzela iz pečice in ko se je malo ohladilo, sem česen iztisnila iz srajčke, papriko pa, če se je dalo, olupila. Če se katera ni hotela, sem jo samo razcefrala s prsti. Zelenjavo sem iz peki papirja stresla v ponev, da sem jo lahko premešala…zaradi okusov in teh vaj. Dodala sem še nekaj vrtljajev mletega popra.

pred

in po segrevanju

 

Medtem se je pašta tudi skuhala. Rezance sem odcedila, jih vmešala v omako, dala na mizo in to je to. Potreseš s sveže naribanim pekorinom in ješ dokler ne zmanjka.

pripravljena pašta

ps: na uho vam povem: del bloga bom preselila…bodte parajt :) in če kmalu kaj dišečega po steaku ne nardim, naj me petelin brcne :)

  • Share/Bookmark

, , , , , , , , , , , ,

1 komentar

Tri

Dve čudni obliki

in ena klop

  • Share/Bookmark

5 komentarjev

O kot Omišalj

Omišalj mi je že pred leti postal všeč. Obisk je bil tisti – mimogrede – ampak vtis ostane in potrebno ga je obnovit. Vtis. Odtis. Poglede. V prejšnji objavi sem plezala po redkih skalah, ki so verjetno pomotoma ob obali, ob privezih, med večinoma novimi apartmajskimi hišami…jeseni mi je tudi takšna okolica všeč. Ker pač ni ljudi. Srečala sem staroselko ali dve in tri mlade družinice. Pa ribiča, ki je ulov ponujal na ulici, preko sirene, da je cel Klimno bil seznanjen s prodajo rib. Ma ja, to bi morala napisat že tam, ampak sej je tud tko okej.

Potem pa Omišalj, mestece na vrhu strmega hriba, 80 m nad morjem. Zgoraj je staro mestece, spodaj, ob morju pa tisto, kar mene ni zanimalo, niti jeseni. Čemu bi šla navzdol do hotelov in potem nazaj strmo do avta? :)   Naselje je tretje najstarejše na otoku. Kaj mi je posebej padlo v oči? Dvorišča hiš in  zanimiva imena uličic. Aha, pa dobro domače rdeče vino in domače šurlice. No, to je padlo v želodec.

Lep pozdrav od eM :)

  • Share/Bookmark

, ,

2 komentarjev