Dan gradov in ukrajinski vmesni vtisi


Saj poznaš tisti občutek, ko se ti misli, dogodki in slike dneva zaletavajo eden v drugega? Ne moreš se zbrat, pozabiš kaj si zjutraj jedel in kje si včeraj bil. Vse se zdi, kot da si tu enkrat že bil in zdaj samo obujaš trenutke hoje po znanih ulicah….To se meni dogaja vedno in povsod. Postane mi vse tako.. domače.  Mogoče zato, ker me ni strah nove okolice, nepoznanih ljudi? Kakorkoli, zbudili smo se v novo hladno jutro, kar je meni bilo zelo všeč, saj se niti čez dan ni kaj prida ogrelo in v takem vremenu lažje diham. Razmišljam ali so nam za zajtrk ponudili kaj drugega kot zeljno solato. Ha, seveda je bila, pa kockica masla in kockica marmelade, ter umešana jajca. Daleč od tistih, ki jih poznamo doma, vendar za pojest je vse!

Vrnili smo se nazaj k tistemu mogočnemu gradu, se sprehodili čez most do njega in si ga ogledali po dolgem in počez. Notri je tudi muzej, ki mi je bil všeč, saj je razdeljen po obdobjih zgodovine. Malo me je spomnil na našo uto doma, kjer visijo “eksponati” na podoben način kakor v tem muzeju. Tisti, ki poznate našo uto, boste točno vedeli o čem govorim :)

Ako me spomin ne vara, smo ta dan bili še v Ternopilah, ki ima jezero skoraj v mestu in do katerega je menda šla samo M. Tu smo našli špagete za 60 centov, rižoto iz vrečke in pico iz kartona :)

Še eni ostanki mogočnega gradu so nas čakali nad naslednjim mestom, ki se kliče Kremenets. V taistem koncu vasi smo potem našli naše prenočišče, v katerem ni kuhinje in smo do večerje šli peš nekaj sto metrov skozi naselje, ki je še vedno videt presneto rusko. Zajtrk je tu bil sploh orgazmično postrežen. V recepciji, ki je prejšnjo noč služila za degustacijo vodke, vinjaka in Svetlaninega sala, ki ga je, mimogrede, sama osolila iz edinega pujsa, ki ga redi, nam je taista Svetlana pripravila mizi za zajtrk. S papirjem je pogrnila mizi, iz sobe sta fanta prinesla dodatna stola, na sedežni namreč nismo imeli vsi prostora, s pomočnico recepcije sta potem prinesli pribor, skodelice s kavo in za vsakega krožnik s tremi blini, prelitimi s kislo smetano in čokolado.  Glejte, nihče se ni pritoževal nad takim udobjem, prav zabavno je bilo vse skupaj. Jaz sem pogrešala zeljno solato :P

Po zajtrku smo nadaljevali pot do Počajiva. Tu je pravoslavni samostan, oziroma lavra, ki je vsa v zlatu…predvsem kupole. Tu je doma denar. No, če ne tu, pa v moskovskem patriarhatu, ki financira obnovo, dograditev lavre in po tri kilometre cest na vsako stran vasi. Lepa cesta, da ti strga gate, ampak le toliko, kolikor sem omenila.

V lavro smo tudi vstopili. Me štiri babuške smo si morale kupiti neke sorte črne predpasnike, ki smo si jih nadele in evo, tu smo bile pa res smešne. Seveda smo si morale dat tudi ruto na glavo, sicer nas vojska! ne bi spustila noter. V notranjosti samostana je grob nekega svetega moža, katerega ime sem pozabila in verjamem, da mi ne bo zameril. Ljudje potrpežljivo čakajo v dooolgi vrsti, da pridejo do njega, prižigajo sveče in se dotikajo ikon. Zame je bil to za letos in drugo leto skupaj, višek vstopa v cerkev. Katerokoli. Vmes je ena fotka, kjer smo v kolažu vse prisotne potovalke :)

Na koncu koncev so mi v tej vasi prodali najbolj suho štručko kruha, kar sem jih kje kupila in jo kasneje sem jo pustila na mizi v samopostrežni restavraciji za (upam) kakšnega pujsa.

Od tu smo po nekaj kilometrih zavili še h gradu Olesko, ki pa je žal bil ravno ta dan zaprt, ker si je ukrajinska uniformiranost izmislila nek dogodek tu notri. Videt je bil pa wauu.

Ostalo je samo še par deset kilometrov vožnje do konca ukrajinske mini pentlje. O tem pa v še eni objavi.

  • Share/Bookmark

,

  1. #1 avtor ema dne 20/05/2012 - 07:45

    MOJ KOMENTAR. SEM SE NA NOVO ZALJUBILA.Hvala ti za lepo predstavitev

(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !