Z vlakom v Ukrajino in s kombijem po deželi


juhu, pa sem spet šla mal naokol. je bil že skrajni čas.

Kako sem prišla na idejo za Ukrajino, je kar stara zgodba, pravzaprav sta kriva Islandija in Damjan.  Islandija letos ni prišla na vrsto, ker je zmanjkalo časa za šparanje, zato sem se odločila za Ukrajino. Bilo bi lepo, če bi to potovanje trajalo nekaj dni več, da bi videli še kakšen del te velike dežele več. Na poti nas je bilo devet, oz. deset z lokalnim šoferjem.  Štajersko primorski gemišt :) Dobra družba!  Če naročimo vsi hkrati pivo, smo dobra družba, ane?!

Na tejle povezavi je kratek opis potovanja po zahodnem delu Ukrajine, se pravi Galicija in Bukovina z glavnim mestom Lvivom. Jaz bom poskušala opisat slike, ki sem jih ujela v spomin in fotoaparat, brez zgodovine in statističnih podatkov. A veste, jaz običajno zamudim vse te podrobnosti, ker se zamudim s kakšnim fotkanjem, če jih ne zamudim, jih pa pozabim…. :) Kakorkoli, le majhen del velike Ukrajine smo obvozili…nekje 1000 km, tako, čez palec pogledano.

Od Celja do Budimpešte smo potovali s Citadelo, iz Budimpešte do Lviva pa s spalnikom.  Tja grede(mater, ne morem se zdajle spomnit lepše besedne kombinacije) smo potovali  z ruskim spalnikom (Budimpešta-Moskva).  To je dejanje, ki ga ne bi ponavljala vsak teden, ker na madžarsko ukrajinski meji ponoči ždiš v kupeju spalnika s še dvema cimroma cele štiri ure. Menjujejo namreč podvozja vlakov, ker imajo tam čez širše tire. V tistih štirih urah te štirikrat vržejo pokonci. Najprej madžarska policija, nato madžarska carina.. (lahko da je obratno) nato pa še postopek ponovijo Ukrajinci, ki so radovedni in hočejo videt vsebino potovalk in toaletnih torbic. Ko smo to dali skozi, se je zopet dalo zaspat. Kdo ne bi spal ob nenehnem železnem ropotu, ki je nekaterim boljša uspavanka, kot pa rahla muzika. In ko se vlak končno premakne,  je vrsta za wc pričakovana.

Čez 24 ur, okrog desete dopoldan, smo stopili na trdna tla Lviva. Zvečer je Damjan vprašal, kaj nam je ta dan bilo najbolj všeč. Meni je bil sestop iz vlaka!

Odpeljali smo se v mini privat hotel skoraj v središču mesta, tam odložili v železno kletko svojo prtljago in se podali v center, na prvi obhod.  Treba je bilo zamenjat naše denarce v grivnije (1 Grivnja = cca. 0,095 EUR) in spiti prvo pivo, ob katerem smo spoznali da je poceni in dobro…Cena piva v lokalih je od 70 do 150 grivnij. 150 je vredno v najdražjih lokalih, ki pa niso bili pogosto videni.

Ta dan, ki je bil še vroč, smo si ogledali precejšen del mesta, med drugim opero, armensko cerkev, lekarniški muzej, ratušo(mestna hiša). Jaz sem se večinoma držala sence, ker je bilo res res vroče.

Drugi(dejansko je bil tretji) dan smo spakirali šila in kopita, jih zmetali v kombi, se posedli kot pridni šolarčki in šofer Slavek(ni čudno kaj, da je eni od maskot eura 2012 ime Slavek, če že prvi, ki ga spoznamo, nosi to ime) nas je odpeljal do muzeja ukrajinske krajinske arhitekture iz 17. in 18. stoletja.

En mini postanek smo naredili še na pokopališču, ki ga množično obiskujejo Poljaki. Grobnice da te kap, spomeniki ogromni in z zgodbami. Del tega pokopališča je pa podoben našemu na Golovcu in ta del mi je bil bolj všeč.

Po opoldanskem vročem ogledu tega muzeja na prostem, je vožnja bila do roba. Ja, ceste so posebno poglavje. Po vseh mestih, kar smo jih obiskali, so položene granitne kocke. Dokaj normalno je, da po desetletjih kakšna kocka nekam gre, potem še ena, pa še ena in še ena. Nastane luknja, kocke so razrahljane in ulice postajajo valovite in ni šanse, da bi videli kolesarja. Če je kje kakšen, se pelje po pločniku, kolesarskih stez ne poznajo. In v celem Lvivu sem videla eno kolo za izposojo in nekaj skuterjev. Aha…ceste…ne vem kdaj so jih asfaltirali, ampak jih od takrat niso kaj dosti popravljali. Po levem pasu se pelješ, dokler nasproti ne pripelje avto, če je tam seveda kaj manj jamasto. Kljub dolgočasno ravnim cestam, se ne moreš hitro vozit. Pokrajina je seveda ravna, polja neskončna, rumena in zelena.

Nekako nam je uspelo priti pod Karpate, v mestece Jaremča….no,  večje naselje, ki je zdraviliško…klimatsko zdravilišče. Na prvi pogled kot pod Pohorjem recimo. Skozi Jaremčo teče reka Prut, ki na enem delu ustvarja slapišče, h kateremu se hodijo mladoporočenci fotografirat. Je zelo turistični kraj, od koder pozimi ljudje hodijo smučat v Karpate.

Še prej smo v mestu Ivanu Frankivsku kot zmešani iskali nekaj za pojest. Ne, ko si lačen, ne bo nihče kuhal in je kar malo trajalo, preden smo odkrili oštarijo v podzemlju.

V Jeremči smo spali v privat penzionu, kjer so nam ponudili boršč, zeljno solato, pire krompir in pohan puranji šnicl. In čaj. Aha, in palačinke, ki so bile debelejše kot naslednji dan en šnicl v omaki. Čaj dobiš vedno, če ga naročiš ali pa ne. Za zajtrk je bila zopet zeljna solata in neke sorte žlikrofi s krompirjem.

Konec prvega dela :)

Naj še povem, da so vse fotke neobdelane in tudi iz telefona. Morda bom za konec naredila še eno objavo s tistimi, ki sem jih pošiljala na instagram.

  • Share/Bookmark

, , , ,

  1. bubašvabe

    #1 avtor bubašvabe dne 18/05/2012 - 07:42

    Čakaj malo, po tečaju 0.095 pride potem pivo od 6.65 do 14.25€. Ali tebi nekaj ne štima ali meni nekaj ne štima ali pa so vas nategnili.

    Drugače pa waw, Ukrajina! Hudo fajn. :)

  2. #2 avtor Milena dne 18/05/2012 - 08:15

    :) torej, takle je: 10 grivnij je približno 1 euro, torej je pir od 60 centov navzgor.

  3. deejay

    #3 avtor deejay dne 23/05/2012 - 19:29

    Mi je všeč, zelo..

  4. M&M

    #4 avtor M&M dne 24/05/2012 - 08:08

    oktobra je nov termin za potovanje, tk da kar na pot. je fajn, ker se ne zaletuješ v gruče turistov, kokr na kakšnih bavarskih gradovih :-)

(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !