o prvih lastovkah na cesti


…ali o drugi februarski vožnji z motorjem.

Oja, tudi na kalejdoskopu še diham….še živim…še sem cela…drugi dan pomladne zime…za včerajšnji dan niti ne vem s koliko toplote je podpihalo sonce. vem pa, da mi je ob kakšnem poletnem jutru ali poznem večeru že bilo hladneje na motorju. vremenska napoved je za SV slovenije rekla, da bo rahlo oblačno, torej bi ne imelo smisla, da gre človek še vzhodneje od svojega oblaka. sezona motoriranja je zopet zgodaj odprta. pred leti sem jo odprla pri 12°, ta vikend pri dobrih 18°. prvič sem nase dala tudi tisti rumen brezrokavnik, ki smo ga dve leti nazaj dobili vsi motoristi od policije. vem, ne mislim, da je to zelo pametno, ker takole na začetku sezone, si marsikateremu zaspanemu vozniku za volanom kot privid na cesti. če ga v oči zbode moja dolga luč, za kar se sploh ne sekiram, ga dodatno še rumena barva zbudi. če ga! kdo bo pazil name, če ne jaz sama??!!

na krumperk ne vodi samo ena cesta. ampak če ne veš, greš pač tam, kjer te kažipot pelje. no, sredi sušnega obdobja najbrž ne bi tega omenjala, ker bi imela motor samo prašen in bi cestni prah odpihnilo že prvo navitje ročice pod desno dlanjo. niti potoki talečega snega med blagovico in ločico pri vranskem niso pomagali pri pranju, le gume so se očistile. tako zapacanega motorja nisem imela še nikoli. škornji in hlače so postali beli na tistih dveh, treh, meni se je zdelo na desetih kilometrih.  kar ni bilo konca. potem sem še gori pri gradu hodila do gležnjev v blatu. ne, ne pritožujem se, počakajte na konec zgodbe…

(vse fotke so narejene s telefonom)

krumperk ima lepo lego. saj, kateri grad pa je nima? takole se zapelješ na dovoz in uzreš karavanke na dlani. med gradom, dvoriščem in kapelo. do še lepših pogledov in razgledov  te ustavi napeta veriga in tablica z oznako #privat#  ah, in potem ne veš a je to dobro ali ni….ma, mi je žal, da nisem videla več.

tam pod lipo mora poleti biti čudovito.  izza taiste lipe sem povprašala dva, ki sta skoraj pritekla gor, kam se pride naprej po cesti, ki je asfaltirana! prijazno sta mi povedala, da je asfalt do doba….in seveda naprej….aha….ja, no, tudi prav… :)

odneslo me je še na brdo pri lukovici, kjer sem naredila še nekaj fotkic. srečali smo se z eno gospo in psom. psičkom pravzaprav.  potem zopet  na drugo stran čez imovico in  gradišče proti gradiškemu jezeru in v lukovico in lepo nazaj proti celju.

še danes sem jezna. odličen dan mi je pokvarila oštarija v šempetru. še preden je natakar, (ki se je s sodelavcem ob najinem vstopu v lokal, spogledal češ….ej, pozabila sva dat listek na vrata motoristom vstop skoraj prepovedan)….prinesel jedilni list, sem vedela, da bom šla lačna ven.  je jebat ga, že res da je nismo najbolj lepi, ko pridemo iz ceste, znamo se pa obnašat za mizo in vemo kaj dobro in vso pravico ima vsak povedat, če mu kaj ni dobro in seveda, da je dobro. kadar me trenutek ulovi v takšni situaciji, znam biti rahlo nesramna tudi jaz. pride natakar in od daleč vpraša če je bilo preveč in če je dobro, ker je na krožniku več kot pol ostalo. ga vprašam, če bi lahko spoznala tistega, ki pri njih panira mocareline kroglice. aaa, neee. kje pa, mi to vse kupimo zamrznjeno. kje pa kupite, da bom vedela česa ne smem nikoli kupit? nadaljujem. to res ne vem, ampak vse kupujemo….ne me jezit še bolj!

ampak ja, dan je potem lepo zaokrožil robi kranjec, ko je pri 244 metrih postal svetovni prvak.

tretji zavihek je še vedno aktualen za tiste, ki morda mislite, da ne kuham več.

pa lep pozdrav :)

  • Share/Bookmark
  1. Trenutno še ni komentarjev.
(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !