Pot do naslova


Rada imam če se mi pripeti ravno tisto, o čemer razmišljam. Zdaj, prejšnji dan, zjutraj, ko se peljem v službo.

V predalu mize imam že od nekdaj čokolado. Dozirana je pol koščka na dan, če padejo energije. Dovolj je pol koščka, ne me prepričevat, da je fajn pojest celo. Ker ni. Čokolada v muffinih, v pecivu, v filmu, v predalu, v moji glavi in ustih.

Tako, kot strela iz jasnega…ko ravno na trdo zaprem predal s čokolado, se spomnim na knjigo. Daj, kako je že naslov? Ne morem se spomnit. Niti si ne morem pomagat z netom, ker ne vem kdo jo je napisal. Niti ne morem vprašat v knjižnico, ker nimam pojma o naslovu.

Na pol odsotna grem z našimi na malico, ker mi ne da miru…vidim pa slike kuhinje, pokrajine, žensk, otrok.

V čajni kuhinji pa razsvetljenje. V loncu je že vrela voda za kavo.

Kot voda za čokolado bo danes prebrana.

Bo pa tudi  ena od tistih knjig, ki jih preberem vsaj dvakrat.

  • Share/Bookmark

,

  1. Trenutno še ni komentarjev.
(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !