M&M

 

Petek, prvi dan po koncu indijanskega poletja, ki sem ga ujela za rep. Ura je štiri popoldan, zunaj dežuje, veter lomi veje borovcev v parku. Valovi butajo ob beton, da je doneči glas slišati do gor. Od dopoldneva, (bilo mi je še pošteno vroče), ko sem v mestu spila zadnji kapučino na otoku, pa do zdaj, se je presneto ohladilo. Nič kaj prijetno ni zunaj, boljše bi bilo kje ob zakurjenem kaminu. Temperatura je že padla toliko, da bi me živi ogenj zdajle najbolj pogrel. Časa do večerje imam na pretek, voljo za sprehod po tipkovnici pa tudi…

Saj ne vem kje in kako naj začnem. Mogoče tisti dan, ko mi je v glavo šinila misel, da bi bilo dobro it majčken na dopust. Vreme je v septembru tako ali tako bilo prelepo in vse je kazalo, da bo vsaj začetek oktobra podoben. Poznate tisto, ko vam nekaj govori, da pojdite? Ko ni važno kam, le rit je treba odlepit. 

Naključij ni, vse se zgodi z razlogom. Konec debate, tako je. Najraje bi napisala samo številko strani v sobotni prilogi Dela in rekla preberi si in vse ti bo jasno. Ker pa vem, da bo malo težko še  najti izvod neiznajdljivim, sem primorana prepisat kakšen odstavek. Veliko bolje zveni in sama  bi porabila preveč časa, da bi ga oblikovala tako razumljivo. Za tiste seveda, ki me ne razumejo in se sprašujejo kako lahko.

Irena Štaudohar je napisala tako všečen prispevek Sami v sebi, da nisem mogla mimo njega in prišel je ravno v pravem času….Še pred mojim letnim dopustom sem se igrala z mislijo, da ga tokrat preživim drugače. Dopust seveda. Kot da sem klicala dogodek, ki bo spremenil vsakoletno počitnikovanje, sem ga res preživela drugače. Še enkrat in vedno znova in znova sem hvaležna za tiste kuharske »podvige« v  meni zelo ljubem prostoru in času.

Ne verjamem več  v pravljice  in edina možna polnitev baterij je ta, da grem za vonjem soli v zraku, borovcev po možnosti in ne glede na vreme, sem sprejela odločitev grem. Vseeno kam in kdaj, tudi v burjo in dež. Pokazala se je znana destinacija še iz časov, ko smo zdravili astmo. Plačala, šla in prišla. Na Lošinj.  V prvi minuti sem ugotovila, da je vse isto kot pred desetimi leti. Sami znani obrazi, ki so  ostali prijazni do zdaj.

V hotelski trgovinici sem kupila časopis, in kot že nekaj časa, sem tudi tokrat najprej pogledala Sobotno prilogo. Vedno je zanimiva in bereš jo lahko cel teden ali več, ker nič ne zastara. Prej omenjen članek meni ni prinesel nič novega, narisal mi je pa nasmeh na obraz. Torej, dragi moji…takole piše IŠ:

Ko smo skupaj z ljudmi, pravijo znanstveniki, delamo več stvari hkrati in smo hote ali nehote osredotočeni na razmišljanje ali dejanja drugih. Kadar smo sami, pa pustimo da naše misli prosto letijo, gredo po svoje in lažje se osredotočamo na refleksijo lastnih misli. Nekako bolj smo v sebi.

Naši spomini na to, kar smo izkusili, ko smo bili sami, trajajo dlje in so bolj natančni kot takrat, kadar nekaj doživimo skupaj z drugimi. Če smo sami, namreč bolje opazujemo in smo pozorni na več stvari….

In še zadnji odstavek omenjenega članka:

Popolna sreča, oceansko občutje harmonije med notranjim in zunanjim svetom, se zgodi le nekaterim in le včasih. Človek ves čas išče srečo, ki je zasnovana tako, da se mu ves čas izmika; a vendar, pravi Storr, so najsrečnejši tisti, ki so sposobni obojega – intenzivnih čustev z ljudmi in uživanja v samoti.

 

 Če koga od pri/zadetih zanima celoten članek, ki je mimogrede, vreden branja, ga dobi pri meni.

 Knjiga, ki sem jo vzela s sabo, je nekaj dni ostala nedotaknjena, imela sem jo za pod glavo, na, za mojo hrbtenico idealnem betonu. V primerjavi s posteljo, je trdota betona bila pravi balzam. Pravo razkošje se mi je zdelo, da sem si lahko vzela vrček  prav na rob stopnic, noge namočila v vodo in pila pivo. Bojda s pivom nisi nikoli sam.  Tiste čudne poglede maloštevilnih mimoidočih sem izza sončnih očal seveda opazila in jih v naslednjem trenutku tudi pozabila. Ni mi mar.

Modro nebo, voda enake barve, zeleni borovci, sol v kristalčkih na stopničkah, mir, večni veter, ki pihlja že od nekdaj…to je to, kar sem želela. Dobila sem tudi močan veter, ki je ravno tako bil v seznamu želja.

Knjigo, ki mi je bila, kot že rečeno, nekaj časa za podpiranje glave, sem končno le vzela v roke, da jo začnem brat. Namenoma jemljem na dopust ekstremno zajetne knjige. Lotevam se jih tik pred koncem dopusta, ker sem potem, ko jo preberem, žalostna. Žalostna zato, ker jaz bi brala kakšni reč v nedogled, brez konca. In vedno si pustim nekaj poglavij ali strani za čisto čisto zadnji dan. S sabo pa res ne jemljem ničesar, kar bi zahtevalo sto procentno zbranost, tudi če mi misli kam odplavajo in kljub temu berem, ničesar pomembnega ne zamudim. Take zgodbice so precej predvidljive.

Ribarnica v mestu je pa zgodba zase. Najprej zato, ker sem naletela na akvaplaning in skoraj pogrnila po zribanih kamnitih ploščicah. Iz rok mi je padel Jutarnji list in Dnevnik. Običajno na dopustu vedno kupujem oba časopisa, nekako mi je prišlo v kri, da vem kaj se kje dogaja. Oba izvoda časopisa sem lahko samo še mirno vrgla v smeti. Drugo pa, toliko svežih rib, mehkužcev in morskega življa iz morja okoli, nisem videla še nikoli. V poletnih mesecih je ulov sicer manjši, tole, kar pa se je tukaj videlo, je pa čisto neka druga zgodba. Pred leti je en pristen domoljub (sicer dvomim v njegove korenine Dalmacije) na ves glas očital, da v Jadranskem morju ni rib, ker jih Slovenci vse polovimo. Wtf, bi človek rekel. Kakorkoli, rib je toliko, da iz vode skačejo.

Odkrila sem lokalček, ki je le tri korake čez ulico, ki meji na promenadni glavni trg, kjer je bil kapučino najboljši in ne nazadnje tudi najcenejši. Tiste tri korake nazaj so hoteli zanj 12 kun, v tem, športno obarvanem, a prijetno urejenem, pa osem. Pivo pa tudi, kakor kdo hoče, tako ga pa ceni. Plavac, ki sem ga pila ob večerji, mi je še vedno všeč….

Nehote ali hote spoznavaš ljudi, s katerimi ti je skupna samo ena stvar. Bivanje v istem hotelu. Par besed spregovoriš tako bolj ali manj iz vljudnosti, pozdrav in greš svojo pot naprej.

Ulice obmorskih mest sem si nekoč zarisala vse podobne. Da so ozke, vzpenjajoče se rahlo v hrib, kamnite, od ene do druge hiše napete vrvi za perilo in take stereotipne reči. Odvisno seveda v katerem mestecu krožiš… Lošinjske me žal niso razveselile. Najprej zato, ker je vsepovsod beton, nato pa groza od groze…če nisi pozoren na tla pod nogami, kaj hitro stopiš na pasje iztrebke. Ja, takle majo. Priznam, pogrešala sem hvarsko vzdušje, njegove uličice, spotikanje ob kamnite plošče, ki štrlijo iz tlaka in drsanje natikačev  po zglajenih ploščah na trgu.

Sicer pa… imela sem se jako fajn.

Še vedno je isti petek, nadaljevala bom v nedeljo, saj vendar moram prilepit kakšno fotko. Za vse tiste, ki ste se prebili čez zgornje brbljanje in niste nobene videli na fejsu.

…mah, pa je minil cel teden, preden sem se lotila tegale zaključka…

ps: če nisem zgoraj povedala, povem zdaj…voda je bila noro fajna!